VSL Sodba II Cp 1444/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki v 15 dneh stroške odgovora na pritožbo 373,32 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice tožnika na 1/2 toženi stranki solastnih parc. št. 97, k. o. ... in 96, k. o. ...¹ in vknjižbo solastninske pravice v zemljiško knjigo ter (II.) naložilo tožniku, da toženi stranki v 15 dneh plača 747,63 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pritožbi tožnik uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da ni sporno, da je njegov oče kupil več parcel v bližini parcel 96 in 97, sam pa je lastninsko pravico na njih pridobil na podlagi darilne pogodbe z očetom. Bil je prisoten, ko je njegov oče leta 2002 kupil parcele 94, 95/1 in 95/2, k. o. ... Prodajalca A. A. in B. B. sta z očetom obhodila meje kupljenega zemljišča, kupec pa je nastopil posest teh nepremičnin. Zasadil je drevesa ob meji in del parcele oddvojil za parkirišče za tovorna vozila last podjetja. Ves čas je v dobri veri uporabljal tudi zemljišči parc. št. 96 in 97. Leta 2016 je tožnik izvedel, da obe parceli sodita v zapuščino po pok. C. C. Občini D. je iz zapuščine pripadla 1/4 parcel 96 in 97. Tožnik meni, da je do dedovanja v letu 2015 že priposestvoval lastninsko pravico. Sodišče brez obrazložitve ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnika naj tožena stranka predloži sklep na podlagi katerega je dedovala sporno nepremičnino. Prav tako je predlagal zaslišanje predstavnika občine, a tudi tega dokaza sodišče ni izvedlo brez tehtne obrazložitve. Sodišče bi moralo dopustiti dokaz z zaslišanjem župana, ki bi moral odgovoriti na vprašanje, če je občina solastnica parcel, zakaj ni uveljavljal predkupne pravice in izpodbijal prodajne pogodbe za polovico parcel. Sodišče je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje notarja E. E., ki bi potrdil, da je tožnik izplačal solastnikom kupnino, da se ne bi čutili opeharjene in ne, ker ne bi užival mirne posesti in priposestvoval spornega dela parcel. Po mnenju pritožbe je neprimerna pripomba sodnice, da se po nakupu vpogleda v podatke GURS in ne obhodi parcele. Prava nevešči kupci vedo potek meje, ne pa katere parcele kupujejo, zato je normalno, da prodajalec in kupec obhodita mejo, kar se je tudi zgodilo. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je sporen vpis solastninske pravice tožene stranke, ni mogoče razumeti na podlagi česa je ta vknjižena, ker tožena stranka ni izpodbijala pogodbe med tožnikom in dediči zaradi kršitve predkupne pravice. Sodišče dokazov, s katerimi bi se to ugotavljalo, ni izvedlo. Iz sodbe ni mogoče razbrati zakaj tožnik v dobri veri ne bi mogel priposestvovati zemljišča.

3Tožena stranka je obrazloženo odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na ustrezno materialno podlago, ki jo predstavlja 43. člen Stvarnopravnega zakonika.²

6Za odločitev v tej zadevi je med drugim pomembno, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je velikost zemljišča, ki ga je oče podaril tožniku, skupno 878 m2.³ Velikost parcel 96 in 97, za kateri tožnik trdi, da je bil v dobri veri, da ju je tudi prejel z darilno pogodbo, pa znaša 371 m2. Ne gre torej le za neko zemljišče, ki bi dajalo vtis, da je del parcel 94, 95/1 oz. 95/2, ko bi torej šlo za zelo majhno površino, katere meja bi bila v naravi zabrisana oziroma bi bili sporni deli v naravi videti kot organski del nepremičnin parc. št. 94, 95/1 oz. 95/2 in bi bilo razliko v velikosti s prostim očesom skoraj nemogoče opaziti. Gre za precejšnjo samostojno parcelo, ki je tudi odmejena od tožnikovih parcel, sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik s kovano ograjo zagradil svoje zemljišče (parcele 94, 95/1 oz. 95/2), zato o enotnosti zemljišča ni mogoče govoriti. Pri priposestvovanju (sorazmerno majhnega) obmejnega dela nepremičnine, ki jo je posestnik pridobil v last v katastrski meji, ki pa se ne ujema z dejansko mejo, zadošča, da je posestnik v (opravičljivi) dobri veri, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi.⁴ Ko gre za obmejne dele parcel, teorija nima pomislekov zoper zunajknjižno priposestvovanje.⁵ V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je mislil (v dobri veri), da k trem podarjenim mu nepremičninam (parc. št. 94, 95/1 in 95/2) spada tudi zemljišče, katerega velikost pa znaša malo manj kot polovico velikosti teh treh parcel. Tu je tudi po presoji pritožbenega sodišča težko govoriti o dobri veri. V sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je zmota o lastništvu lahko opravičljiva le v primerih, ko je posestnik ob pridobitvi nepremičnine ravnal vsaj s povprečno skrbnostjo.⁶ Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine primera pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob tako veliki površini zemljišča, za kateri tožnik zatrjuje, da je v dobri veri mislil, da pripadajo parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, povprečno skrbnemu človeku ne more ostati skrito, da zemljišče za kovano ograjo, v velikosti 371 m2, ne more spadati k parcelam 94, 95/1 oz. 95/2, oz. da je njihov del.

7V sodni praksi je bilo poudarjeno, da mora celotno ravnanje priposestvovalca utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oz. da ni opustil običajne skrbnosti.⁷ Ravno celotno ravnanje tožnika v tej zadevi potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je namreč zemljišča s kovano ograjo oz. cipresami razmejil ravno po meji med zemljišči, ki so mu bila podarjena, in zemljiščema,⁸ za katera trdi, da je bil prepričan, da so del podarjenih zemljišč. Da je zasadil drevesa ob meji (!), zatrjuje tudi pritožba - sicer ne pojasni, kakšno mejo ima v mislih, a ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so drevesa zasajena na parcelni meji, je očitno, da je tožnik zanjo moral vedeti, drugače pritožba ne bi govorila o meji. Poleg tega pa je tožnik 1/2 obeh spornih zemljišč odkupil od drugih solastnikov in zoper njiju ni uveljavljal priposestvovanja. Glede tega sicer pojasni, da zato, da se solastnika ne bi čutila opeharjena, a kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, s tem pojasnilom ni prepričljiv. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik s sklicevanjem na nepoznavanje prava, ob ugotovljenih okoliščinah obravnavanega primera, ne izkaže, da bi bil dobroverni posestnik nepremičnin parc. št. 96 in 97. Glede na velikost obeh zemljišč, bi se od njega zahtevalo bolj aktivno poizvedovanje glede obsega podarjenih mu nepremičnin,⁹ ne pa, da se je zadovoljil zgolj s tem, da so z očetom in prejšnjima lastnikoma obhodili meje zemljišča. Njegovega ravnanja zato ni mogoče šteti kot povprečno skrbnega.

8Pritožba govori o spornosti vpisa solastninske pravice tožene stranke na nepremičninah parc. št. 96 in 97, češ da ni mogoče ugotoviti na podlagi česa je vknjižena. Iz podatkov zemljiške knjige je povsem jasno, da gre za vpis na podlagi sklepa o dedovanju D 00/2015 Okrajnega sodišča v Litiji (Dn. št. 000/2015), zato je pritožba v tem delu neutemeljena, pa tudi sicer za zemljiško knjigo velja načelo zaupanja, ki je urejeno v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi¹⁰ (v nadaljevanju: ZZK-1).

9Sodišču ni treba izvesti dokazov, ki niso potrebni za odločitev (213. člen Zakona o pravdnem postopku,¹¹ v nadaljevanju: ZPP). Seveda pa mora v vsakem primeru obrazložiti, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, kar je v obravnavam primeru tudi storilo. V 3. točki obrazložitve je pojasnilo, da razen zaslišanja tožnika drugih dokazov ni izvajalo, saj je že iz tožnikovega zaslišanja ugotovilo, da ni bil v dobri veri. Temu pritožbeno sodišče pritrjuje. Zakaj občina kot solastnica parcel ni uveljavljala predkupne pravice in izpodbijala prodajne pogodbe za polovico parcel, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, saj se ta nanaša na priposestvovanje (dela) nepremičnine. Zakaj in kakšno voljo je v določenem primeru uveljavila tožena stranka, pa na ugotovitev dobre vere tožnika ne vpliva.

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodb0 potrdilo (353. člena ZPP).

11Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP toženi stranki dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo 500 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Niso pa priznani stroški pregleda listin in poročila stranki, saj so zajeti v postavki sestave vloge.

¹ V nadaljevanju bodo parcele navajane brez oznake katastrske občine.
² Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami.
³ Parc. št. 94 - 141 m2, parc. št. 95/1 - 210 m2 in parc. št. 95/2 - 527 m2.
⁴ VSL sodba I Cp 224/2022.
⁵ V. Horvat: Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, Pravna Praksa 24-25/2012, Priloga, str. II in VIII.
⁶ VSL sodba I Cp 1323/2016, VSL sodba II Cp 1317/2014.
⁷ VSL sodba I Cpg 453/2022.
⁸ Takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožba ne nasprotuje.
⁹ Eventualno tudi z vpogledom v zemljiški kataster ali angažiranjem geodeta.
¹⁰ Uradni list RS, št. 58/2003, s spremembami.
¹¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.