VSK Sodba Cpg 18/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.485,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 193.492,60 EUR iz naslova izgubljenega dobička in navadne škode v zvezi s sprejetjem Občinskega prostorskega načrta Občine A. (v nadaljevanju OPN) in spremembo namembnosti nepremičnine, ki je last tožeče stranke.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej meni, da gre za sodbo presenečenja. Sodišče med postopkom nikoli ni vzpostavilo vprašanja o tem, ali bi se tožeča stranka ob sklepanju pogodbe leta 2018 mogla zavedati nameravane spremembe namenske rabe. V zvezi s tem je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj iz strokovnih podlag iz leta 2017 ne izhaja, da se bo spremenila namembnost tudi sporne parcele. Tožeča stranka je bila ob sklenitvi pogodbe v dobri veri, ki je temeljila na njenem skrbnem ravnanju (vsebina lokacijske informacije, izdane s strani tožene stranke, tožeča stranka je nepremičnino toženi v letu 2017 ponudila v odkup, vendar do sklenitve pogodbe zaradi nerealne ponujene cene ni prišlo, pred sklenitvijo pogodbe je vložila zahtevo za izdajo projektnih pogojev za gradnjo stanovanjskega objekta). Tožeča stranka je prvič izvedela za nameravano spremembo šele na sestanku konec maja 2020. Od takrat naprej je tožena stranka aktivno delovala v smeri onemogočanja pridobitve gradbenega dovoljenja. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka kot lastnica sosednje parcele še po 5.3.2020 izdala soglasje za odmik gradnje manj kot 4 metre od parcelne meje. Pri tem soglasju ne gre za upravni postopek, ampak za akt poslovanja občine. Napačen je zaključek, da je tožeča stranka napačno oblikovala zahtevek za podelitev služnosti, saj med strankama ni bilo sporno, za kakšno služnost in kje gre. Prav tako je napačen zaključek, da bi tožeča stranka zaradi neodgovora na zahtevek morala sprožiti sodni postopek, saj ta do izteka roka za sklenitev pogodbe (po predpogodbi) ne bi bil zaključen. Tožeča stranka škode ni mogla odvrniti, saj ob sklenitvi pogodbe ni mogla vedeti, da gradnja ne bo možna. Res je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila šele, ko je za nameravano spremembo namembnosti že vedela, vendar še vedno v času pred sprejetjem OPN. Glede na kratek čas pa takrat vlaganje pravnih sredstev ni bilo več smiselno. Sodišče se sploh ne opredeli do dejstva, ali bi bil ta postopek sploh pravočasno zaključen. V zvezi s tem je napačen zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka morala sprožiti upravni spor zaradi molka organa, saj se služnost ne podeli v upravnem postopku, ampak gre za upravljanje z nepremičnim premoženjem. Upoštevati je treba dejstvo, da je bila nepremičnina v letu 1991 prodana ravno za namene gradnje, kar priča tudi plačilo komunalnega prispevka ob sklenitvi pogodbe. Tudi priča B. B. je potrdila, da nasprotovanja občine ni bilo pričakovati glede na namen, zaradi katerega je bila sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino. Protipravnost, ki jo zatrjuje tožeča stranka, temelji na okoliščini, da je toženka z opustitvijo podelitve služnosti prišla v nasprotje z lastnimi dejanji (oziroma dejanji svoje pravne prednice). V nadaljevanju se tožeča stranka ukvarja s protipravnostjo pri sprejemanju OPN. Vztraja, da tožena stranka ni opravila tehtanja med javnim interesom in konkretnim individualnim interesom. Po stališču Ustavnega sodišča je namreč treba poseg v lastnino obravnavati individualno. Pri Pogodbi iz leta 1991 gre za pogodbo, s katero je bila pravnemu predniku tožeče stranke nepremičnina prodana za namen gradnje. V tem kontekstu sodišče ni obravnavalo dejstva, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo s strani pravnega prednika tožene stranke izdano šele leta 2004. Pred tem zato svoje obveznosti niti ni mogel izpolniti. Napačno je stališče, da upravičenja iz pogodbe niso prešla od g. B. B. na družbo C., saj je bil del pogodbe tudi plačilo komunalnega prispevka. Dejstvo je, da tožnica zaradi spremembe namembnosti vračila komunalnega prispevka ne bo več mogla uveljavljati, zato je ta del zahtevka treba obravnavati ločeno, sodišče pa ga je napačno pripisalo kar k pogodbi. V zvezi s tem se sodišče sklicuje na napačno določbo. Prav tako je napačno in v nasprotju s sodno prakso stališče, da vračila plačanih dajatev ni mogoče zahtevati z odškodninskim zahtevkom. Sodišče je z neizvedbo dokaza z izvedencem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

Oris zadeve

5Pravni prednik tožeče stranke (B. B.) je kot fizična oseba 20.12.1991 sklenil z J. o premoženjskih pravicah in obveznostih pri pridobitvi pravice uporabe stavbnega zemljišča in pri gradnji stanovanjsko - poslovnega objekta v A. (v nadaljevanju Pogodba 1991). S Pogodbo je bila v dejansko uporabo B. B. prenesena parcela št. 1367/26 k.o. Č. Ugotovljeno je bilo, da to parcelo bremenijo naslednji stroški: vrednost stavbnega zemljišča 564.940 SLT, sorazmerni del stroškov urejanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami¹ 755.622 SLT ter materialni in manipulativni stroški skupaj 40.264 SLT. S Pogodbo se je B. B. zavezal sam zgraditi in financirati komunalno infrastrukturo in pričeti z gradnjo v roku enega leta, pri čemer bi morala biti hiša zgrajena do III. gradbene faze v treh letih, sicer je J. dolžna parcelo oddati drugemu interesentu ali pa vrniti Skladu stavbnih zemljišč D. Do dograditve stanovanjske stavbe je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča J., po končani gradnji pa bo J. lastništvo prenesla na B. B.². Kljub temu pa je iz vsebine pogodbe očitno, da predstavlja zadostno podlago za pridobitev gradbenega dovoljenja. Zato ne drži, da naj bi B. B. upravičenje za gradnjo pridobil šele v letu 2004 in da pred tem obveznosti pridobiti gradbeno dovoljenje ni mogel izpolniti. Po do 10.11.2020 veljavnih prostorskih aktih je bila nepremičnina opredeljena kot stavbno zemljišče, na katerem je dovoljena gradnja enostanovanjskega objekta.

B. B. na nepremičnini nikoli ni začel graditi, niti urejati komunalne infrastrukture, kljub temu mu je Mestna občina D. v letu 2004 izdala zemljiško dovolilo, na podlagi katerega se je v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik. V letu 2013 je B. B. parc.št. 1367/26 k.o. Č. vložil kot stvarni vložek v družbo F. d.o.o. Dne 28.12.2018 sta F. d.o.o. in E. E. sklenila dogovor o prodaji nepremičnine (v nadaljevanju Predpogodba), in sicer naj bi bil končni namen Predpogodbe odplačni prenos parc. št. 1367/26 k.o. Č. s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ceno 250.000,00 EUR³. Izročena je bila ara v višini 25.000,00 EUR. Dogovorjeno je bilo, da je skrajni rok za pridobitev gradbenega dovoljenja 31.12.2020 (z možnostjo podaljšanja, če bi bila zamuda posledica nepravočasne izdaje dovoljenja s strani Upravne enote). F. d.o.o. je začel s pridobivanjem gradbenega dovoljenja (v zvezi s tem so mu nastali nekateri v tej pravdi uveljavljani stroški) in dne 21.4.2020 vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Upravna enota ga je pozvala na dopolnitev, in sicer z dokazilom o pravici do gradnje komunalne infrastrukture, brez katerega gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče izdati. Infrastruktura bi se morala graditi po zemljiščih, last tožene stranke, zato je F. d.o.o. zaprosil Občino A. za podelitev brezplačne služnosti izgradnje in uporabe komunalne infrastrukture, vendar mu tožena stranka služnosti do trenutka, ko je prišlo do zavrženja vloge za izdajo gradbenega dovoljenja, ni podelila. 30.3.2021 (torej že po sprejemu OPN) je prišlo do oddelitve s prevzemom, s katero je bil iz družbe F. d.o.o. oddeljen del premoženja, ki ga je tvorila nepremičnina s parc. št. 1367/26 k.o. Č. in na to sredstvo vezana denarna sredstva in obveznosti, pri čemer je bila prevzemna družba tožeča stranka. Upravna enota je 18.8.2021 vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja kot nepopolno zavrgla. Pred tem pa je E. E. 6.4.2021 odstopil od Predpogodbe in zahteval vračilo dvojne are.

Občina A. je že v letu 2017 začela s pripravo OPN. Že pred sklenitvijo Predpogodbe je bila družba F. d.o.o po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje seznanjena z namero tožene stranke uresničiti predkupno pravico v primeru prodaje parc. št. 1367/26 k.o. Č. Pred sprejetjem OPN so potekali pogovori med toženo stranko in F. d.o.o. o tem, da bi se gradnjo na tej nepremičnini opustilo, saj je tožena stranka na tem območju predvidela zeleni pas. Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka takratnemu lastniku zemljišča dala ponudbo za odkup, oziroma za nadomestno nepremičnino⁴, in sicer je ponudila konkretna nadomestna zemljišča. Tožeča stranka ponudbe iz v tej pravdi nepojasnjenih razlogov ni sprejela. Med pogajanji tožeča stranka tožene ni obvestila, da je sklenila Predpogodbo.

6Sodišče prve stopnje je odločilno dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, svoje zaključke je prepričljivo obrazložilo in nanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je zato mogoče preizkusiti, drugačni očitki v pritožbi so neutemeljeni.

Tožbeni zahtevek

7Tožeča stranka je zahtevek za plačilo odškodnine uveljavljala na več podlagah: na prekomernem posegu tožene stranke v lastninsko pravico tožeče stranke s sprejetjem OPN (neustavnost OPN), ter na dejstvu, da tožena stranka na tožečo ni prenesla služnosti izgradnje in uporabe komunalne infrastrukture (na nepogodbeni in pogodbeni podlagi). Pri tem je za odločitev v zadevi pomembno, kakšno premoženjsko škodo je uveljavljala. Na izrecen poziv sodišča prve stopnje je pojasnila, da uveljavlja škodo (izgubljeni dobiček in navadno škodo), ker je propadel njen že dogovorjen posel s E. E. in ne škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine zaradi spremembe namembnosti po OPN. Da bi izkazala vzročno zvezo med vtoževano škodo in ravnanjem tožene stranke, bi zato morala tožeča stranka izkazati, da je ob sklenitvi Predpogodbe njen pravni prednik utemeljeno pričakoval, da bo Predpogodbo lahko realiziral. Njegova pričakovanja bi bila sicer po mnenju pritožbenega sodišča v vsakem primeru utemeljena, če bi bil OPN, s katerim se je spremenila namembnost nepremičnine, neustaven. Če pa odloku ni mogoče očitati neustavnosti, je treba pričakovanja pravnega prednika tožeče stranke presojati ob upoštevanju informacij, ki jih je imel ali bi jih lahko imel ob sklenitvi Predpogodbe.

Glede neustavnosti OPN

8Zaključek sodišča prve stopnje, da Odlok o OPN A. glede sporne parc. št. 1367/26 k.o. Č. ni v neskladju z Ustavo, je pravilen, saj OPN ne pomeni pretiranega posega v lastninsko pravico tožeče stranke. Drži pritožbena navedba, da je treba poseg v lastnino obravnavati individualno, vendar je prav to tožena stranka storila. Odgovorila je na pripombo B. B. in opravila tehtanje med javnim interesom in interesom lastnika, to je družbe F. d.o.o., zgraditi enostanovanjsko hišo. Ni sporno, da za Predpogodbo, ki jo je lastnik sklenil s E. E., ni vedela. Ker gospodarska družba stanovanjske hiše za svojo dejavnost ne potrebuje, je jasno, da bi bil interes tožeče stranke lahko samo ekonomski (prodaja nepremičnine), zato se je tožena stranka z lastnikom zemljišča tudi pogajala tako glede odkupa nepremičnine kot glede zamenjave s primerljivo nepremičnino, s čimer bi mu nadomestila manjvrednost nepremičnine zaradi predvidenega sprejetja OPN. V konkretnem primeru je namreč šlo v naravi za neobdelano zemljišče brez povezave s cesto, vodovodom, elektriko in ostalo infrastrukturo. Od dodelitve za namen gradnje je do leta 2017 (ko se je začela priprava OPN) minilo že 26 let, v katerih lastnik nikoli ni ukrenil ničesar v smeri gradnje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bil postopek sprejemanja OPN skladen z zahtevami zakona in da je tožena stranka opravila tudi zahtevano tehtanje med javnim in zasebnim interesom. Na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Drugačne navedbe v pritožbi ne držijo. Očitek, da pri tehtanju ni bilo upoštevano, v kolikšnem obsegu so spremembe prostorskega načrta dejansko vplivale na premoženjske interese lastnika oziroma ali je bila vrednost njegovega premoženja bistveno zmanjšana, so neutemeljene, saj je prav v zvezi s tem tožena stranka skušala lastniku izgubo celo nadomestiti. Direktor občinske uprave je imel z lastnikom vsaj 10 sestankov, na katerih mu je ponudil primerljiva stavbna zemljišča, vendar pravni prednik tožeče stranke ponujenih predlogov ni sprejel. Stališče, da občina kot temeljni nosilec urejanja prostora, prostorskih aktov ne bi v nobenem primeru smela spreminjati, če bi te vplivale na vrednost nepremičnin, in da bi bile take spremembe že samo iz tega razloga neustavne, pa je v nasprotju z namenom urejanja prostora in zagotavljanja javnega interesa pri urejanju prostora ter z dejstvom, da se potrebe in vrednote s časom nujno spreminjajo. Prav tako ne drži, da je bilo v Stališčih do pripomb, podanih na javni razgrnitvi dopolnjenega osnutka OPN A. v zvezi s pripombo B. B. govora samo o vedutni izpostavljenosti, ampak se je Občina sklicevala tudi na splošni odgovor "načrtovanje stavbnih zemljišč v OPN A. in "Namenska raba zemljišč in pridobljene pravice lastnikov na podlagi predhodnih aktov", ki se po vsebini neposredno nanašata tudi na nepremičnino, ki je predmet tega postopka, saj leži izven območja strnjene gradnje in ni komunalno opremljena⁵. Cilji tožene stranke ob sprejetju OPN pa so bili jasni in konsistentni, obrazložen je bil javni interes, lastnika spornega zemljišča pa je tožena stranka individualno obravnavala.

Glede izgube dobička kot posledice zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke

9Po določbi tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja (v tej zadevi sprejem OPN) ali opustitve (v tej zadevi nepodelitve služnosti) ni bilo mogoče doseči. V zvezi z očitanim dejanjem je sodišče prve stopnje zanesljivo in obrazloženo ugotovilo, da je ob sklenitvi Predpogodbe lastnik zemljišča vedel, da poteka postopek sprejemanja novega OPN, v katerem bo njegova nepremičnina spadala v območje zelenih parkovnih površin. Pri tem se je sklicevalo na "Urbanistični načrt A.,november 2017", "Krajinsko zasnovo A., G. d.o.o., september 2017 (str. 131 in 132) in Strokovno podlago za poselitev, G. d.o.o., 2017", ki so bile vse komunicirane javnosti. Poleg tega je sodišče tudi zanesljivo ugotovilo, da je tožena stranka že v času, preden je bila sklenjena Predpogodba, takratnega lastnika seznanila s svojim namenom uveljaviti predkupno pravico. Tožeča stranka le z vztrajanjem, da naj bi za namen tožene stranke spremeniti namembnost, izvedela šele na sestanku konec maja 2020, ne more uspeti⁶. Ne gre za sodbo presenečenja, saj so pričakovanja stranke ob sklenitvi nekega posla (oziroma predpogodbe) odločilno dejstvo za ugotavljanje upravičenja do izgubljenega dobička. Da je tožeča stranka ves čas vedela za namene tožene stranke, pa so bili tudi ugovori tožene stranke. V času sklenitve Predpogodbe je zato pravni prednik tožeče stranke lahko pričakoval, da bo v relativno kratkem obdobju prišlo do spremembe OPN, ki bo vplivala na možnost gradnje na njegovi nepremičnini.

10Predmet Predpogodbe je bilo zemljišče s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Že iz Pogodbe 1991 pa izhaja, da mora "uporabnik" zgraditi komunalno infrastrukturo. Ker sama nepremičnina ni imela povezave z javno infrastrukturo, to pomeni, da je bilo treba pridobiti ustrezno upravičenje za gradnjo infrastrukture od lastnikov sosednjih nepremičnin, v tem primeru tožene stranke. Ob sklenitvi Predpogodbe je torej tožeča stranka vedela, da bo gradbeno dovoljenje dobila le, če in ko ji bo tožena stranka zagotovila služnost izgradnje komunalne infrastrukture (potrebovala je nov priključek za oskrbo s pitno vodo, elektriko, odvajanje odpadnih voda, dostop do javne ceste, pri čemer je iz dokumentacije, s katero je razpolagala Upravna enota - glede na poziv na dopolnitev vloge - izhajalo, da bodo priključki potekali po treh parcelah). Predlog za podelitev služnosti je tožeča stranka vložila šele 10.1.2020 (torej več kot leto dni po podpisu Predpogodbe, ko je bila že opravljena javna obravnava dopolnjenega osnutka OPN), poleg tega je zaprosila za služnost samo na eni parceli. Dodelitev služnosti ni upravni postopek (kot to pravilno navaja pritožnik), temveč gre za akt poslovanja občine. Ne glede na to, ali je bilo obema strankama jasno, da tožeča stranka potrebuje služnost na treh nepremičninah, je dejstvo, da je zaprosila samo za eno. Ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi tožena stranka, kot oseba javnega prava, katere razpolaganje in obremenjevanje premoženja je zelo omejeno in določeno z zakoni, kar sama od sebe tožeči stranki podelila služnost na več nepremičninah, kot jih je ta zahtevala. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka služnosti ni dolžna podeliti (enako kot bi veljalo za morebitne druge lastnike, ki niso osebe javnega prava). Pravo v takih primerih omogoča določitev "nujne poti" v nepravdnem postopku. Tožeča stranka takega predloga ni vložila. Navedbe v pritožbi, da je bilo očitno, da postopek ne bo pravočasno končan, so naprej zgolj z ničemer izkazane domneve (od podpisa Predpogodbe do uveljavitve OPN sta minili dve leti). Po drugi strani pa je tožeča stranka že ob sklenitvi Predpogodbe, zlasti glede na to, da je vedela za nameravane spremembe OPN in namene tožene stranke, kljub temu pa je sprejela zavezo v kratkem roku pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje, sprejela nase tveganje, da ji ne bo uspelo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka po sklenitvi Predpogodbe ni ravnala ustrezno skrbno, saj je prošnjo za pridobitev služnosti podala šele čez dobro leto in še to samo za eno parcelo (namesto treh), prav tako pa ni sprožila nobenega sodnega postopka za pridobitev služnosti. V posledici ji je zato utemeljeno očitalo, da pri pridobivanju gradbenega dovoljenja ni ravnala dovolj skrbno in da je razlog za to, da po sklenitvi Predpogodbe v času, ki ga je imela na razpolago, ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja, predvsem v njeni sferi, ne pa v ravnanju tožene stranke. Dejstvi, da je tožena stranka izdala dovoljenje za odmik od meje, in da sta se stranki v zvezi s služnostjo dogovorili, da bo postopek prekinjen do zaključka pogajanj o nadomestni nepremičnini⁷, dodatno potrjujeta zaključek, da toženi stranki ni mogoče pripisati razlogov za nepridobitev gradbenega dovoljenja.

11Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka v času, ko je že vedela za nameravano spremembo prostorske ureditve, ko se je zavedala, da ima za pridobitev gradbenega dovoljenja na voljo malo časa⁸ in ko se je zavedala, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev služnosti od tožene stranke, ki gradnji ni naklonjena, že ob sklenitvi Predpogodbe ni mogla realno pričakovati, da bo lahko pravočasno izpolnila svojo obveznost in s tem glede na vse opisane okoliščine zadeve in predvidljiv tek stvari pridobila vtoževani dobiček. Šlo je za riziko, ki ga je sprejela in mora zato nositi tudi posledice, ker se pričakovanja niso uresničila (k neuresničitvi pa je prispevala tudi sama s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem). Zahtevek na plačilo izgubljenega dobička je na podlagi povedanega neutemeljen, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi ob sklenitvi Predpogodbe lahko utemeljeno pričakovala, da bo svojo obveznost izpolnila in iz posla realizirala dobiček.

12Zahtevek je neutemeljen tudi na pogodbeni podlagi. Pravna prednica tožene stranke ni v Pogodbi 1991 sprejela nobene zaveze, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko od nje zahtevala ustanovitev služnosti in izdajo gradbenega dovoljenja, zato tožena stranka Pogodbe 1991 ni kršila.

Glede ostalih vtoževanih oblik škode

13Iz zgoraj že obrazloženih razlogov je neutemeljen tudi zahtevek na plačilo stroškov v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka ni mogla utemeljeno pričakovati, da bo izpolnila svojo obveznost po Predpogodbi, poleg tega je razlog, da gradbenega dovoljenja ni pridobila, v njeni sferi.

14Zavrnitev zahtevka v zvezi z dvojno aro pa poleg že obrazloženih razlogov temelji še na neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nameravala uveljaviti predkupno pravico. Tožeča stranka zato svoje obveznosti v razmerju do E. E. v nobenem primeru ne bi mogla izpolniti, saj bi v primeru realizacije prodaje prodajno pogodbo morala skleniti s toženo stranko.

15Podobno pa velja tudi za komunalni prispevek. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka s svojim ravnanjem povzročila, da ni mogla pridobiti gradbenega dovoljenja in da zato ni bila upravičena do poračuna na novo odmerjenega komunalnega prispevka z že plačanim sorazmernim delom stroškov urejanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami. Teh trditev pa ni uspela izkazati, saj tožena stranka za nepridobitev gradbenega dovoljenja ni odgovorna, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Prav tako tožena stranka ni kršila Pogodbe 1991. Podana pa ni niti vzročna zveza. Od plačila do vložitve zahtevka za gradbeno dovoljenje je minilo 29 let, ko tožeča stranka in njen pravni prednik nista storila ničesar v smeri pridobitve gradbenega dovoljenja, posledic njune neaktivnosti zato ni mogoče pripisati toženi stranki in njeni pravni prednici. V času vložitve zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja veljaven Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) je v 225. členu določal, da investitor, ki plača komunalni prispevek za novo komunalno opremo iz programa opremljanja, pa mu gradbeno dovoljenje za objekt preneha veljati, objekta, za katerega je plačal komunalni prispevek za novo komunalno opremo, pa dejansko ni začel graditi, ni upravičen do vračila komunalnega prispevka za novo komunalno opremo. V tem primeru se plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo upošteva pri naslednji odmeri komunalnega prispevka na predmetnem zemljišču. Po sedaj veljavni ureditvi pa tožeča stranka do vračila komunalnega prispevka v nobenem primeru ne bi bila upravičena, saj se po drugem odstavku 242. člena ZUreP-3 poravnane obveznosti iz naslova opremljanja stavbnih zemljišč upoštevajo največ 20 let od njihovega plačila. Res oba citirana predpisa govorita o prenehanju veljavnosti gradbenega dovoljenja, vendar je v zadevi treba upoštevati specifične okoliščine, ko je pravni prednik tožeče stranke komunalni prispevek plačal, preden je bilo sploh zaprošeno za gradbeno dovoljenje⁹. Ni presenetljivo, da takega položaja zakon ne ureja, saj se komunalni prispevek odmerja šele, ko je znano, kaj se bo gradilo¹⁰. Če je tožeča stranka zaradi svoje neaktivnosti izgubila pravico poračuna plačanega prispevka zaradi preteka časa in je ta čas pretekel že pred očitanim nedopustnim ravnanjem, to ravnanje ne more biti v vzorčni zvezi z zatrjevano škodo.

16Za vračilo komunalnega prispevka je sicer predviden upravni postopek. Ni sporno, da tožeča stranka takega postopka ni sprožila. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima odgovornost po 26. členu Ustave subsidiarno naravo in je odškodnina upravičena le v primeru, kadar so neuspešna vsa druga pravna sredstva. Odškodninski zahtevek iz naslova plačanega komunalnega prispevka je že iz tega razloga neutemeljen.

Odločitev

17Na podlagi vsega zgoraj povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.485,96 EUR (za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve).

¹ Po sedaj veljavnih predpisih je sorazmerni del stroškov urejanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami nadomeščen s po vsebini v bistvenem enakim komunalnim prispevkom.
² Povzetek vsebine Pogodbe v prilogi A5.
³ Bodoči kupec pa naj bi nosil tudi stroške v zvezi z gradbenim dovoljenjem.
⁴ V zvezi s temi dogovori sta se stranki dogovorili, da se postopek podelitve služnosti in upravni postopek odmere komunalnega prispevka odložita.
⁵ Enake razloge za prednost javnemu interesu je v svoji izpovedi podala priča H. H., sestavljalka podlag za OPN, in ni jasno, zakaj naj sodišče tej izpovedi, podprti z listinami v spisu, ne bi sledilo.
⁶ To ne more držati že iz razloga, ker je B. B. v letu 2019 podal pripombe na že dopolnjen osnutek OPN. Kot je zgoraj pojasnjeno, pa je bil o načrtih obveščen tudi že prej.
⁷ Gre za okoliščine, do katerih je prišlo, ko je bila Predpogodba že sklenjena, tožena stranka pa za obstoj Predpogodbe ni vedela.
⁸ Če bi vložila popolno vlogo pred sprejetjem OPN, bi bilo gradbeno dovoljenje lahko izdano.
⁹ V tem smislu je tudi Pogodba 1991 določala, da gre pri plačilu sorazmernega dela stroškov urejanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami za akontacijo in da bo moral "zadružnik" plačati še morebitno razliko.
¹⁰ Pri odmeri se upoštevajo dejanska komunalna oprema, neto tlorisna površina predvidenega objekta, dejavnost, za katero se izdaja gradbeno dovoljenje,...