VSL Sklep I Kp 41625/2016

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno tako v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog obsojenčevega zagovornika za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma podredno, da med prestajanjem kazni še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, zavrnilo kot neutemeljenega.

2Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist, podrejeno z vikend zaporom, ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov spisa ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za alternativno izvršitev izrečene zaporne kazni pravilna in zakonita, ob čemer sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno, ko je izhajalo iz določb osmega in devetega odstavka člena 86 KZ-1 in četrtega odstavka člena 86 KZ-1 ter določbe 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), kar vse je pravilno razlagalo, zaključilo, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj tako za delo v splošno korist kot za t. i. vikend zapor, ne izpolnjuje pa potrebnih materialnih pogojev za alternativno izvršitev zaporne kazni. Upravičeno je poudarilo, da izvršitev izrečene zaporne kazni v predlaganih oblikah predstavlja poseben način individualizacije kazenske sankcije, ki pa mora še vedno služiti temeljnim namenom kaznovanja, to je povračilnosti (retribuciji) in prevenciji (specialni ter generalni) in socializaciji storilca, kljub temu, da pomeni humanejšo, nerepresivno metodo izvršitve izrečene zaporne kazni. Zato je svojo odločitev upravičeno oprlo na presojo okoliščin, ki se nanašajo na samo kaznivo dejanje kot predmet pravnomočne sodbe ter osebnost obsojenega A. A., in oblikovalo razumno stališče, da alternativna izvršitev izrečene zaporne kazni za obsojenca ne bi bila utemeljena, smotrna in primerna v primerjavi s (kontinuiranim) prestajanjem zaporne kazni v zavodu, upoštevaje posebej pogoje, predpisane v določbi devetega odstavka člena 86 KZ-1 in v določbi prvega odstavka 12. člena ZIKS (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6Ni mogoče oporekati opozorilu pritožnika, da so bile objektivne okoliščine, vezane na storjeno kaznivo dejanje, ter subjektivne okoliščine, vezane na osebnost obsojenca, predmet presoje že pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; vendar navedeno, v skladu s sodno prakso, citirano v prvostopenjski odločitvi, ne pomeni, da jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ponovno ovrednotiti v perspektivi pogojev po devetem odstavku člena 86 KZ-1 in prvem odstavku člena 12 ZIKS¹; pritožbene navedbe, da je presoja okoliščin, vezanih na kaznivo dejanje in osebnost storilca, v postopku odločanja o alternativni izvršitvi zaporne kazni odveč, sodišče druge stopnje zato ne sprejema. Prvostopenjsko sodišče je res ocenjevalo dejanske okoliščine, ki so bile ključne tudi pri odločitvi za izrek kazenske sankcije, vendar jih je, kar pritožnik spregleda, vrednotilo s stališča, ali utemeljujejo alternativni način izvršitve izrečene zaporne kazni, torej ali so takega pomena in teže, da bo pri obsojenem A. A. že delo v splošno korist oziroma t. i. vikend zapor doseglo temeljne namene kaznovanja, zlasti njegovo reintegracijo v prihodnosti. Drugostopenjsko sodišče pripominja, da je bila obsojencu res izrečena zaporna kazen v višini, ki omogoča alternativni način njene izvršitve; vendar izpolnjevanje formalnega pogoja za alternativni način izvršitve zaporne kazni samo po sebi, pri ugotavljanju materialnih pogojev, ni bistveno, glede na to, da je postopek izbire in odmere kazenske sankcije, pa čeprav na podlagi istih ali podobnih okoliščin, v bistvenem drugačen kot postopek na podlagi predloga za alternativno izvršitev izrečene zaporne kazni.

7Prvostopenjskemu sodišču je pritrditi, da narava in teža storjenega kaznivega dejanja, ki ga na abstraktni ravni določa potencialen negativen vpliv na gospodarski sistem kot celoto in socialno varnost ljudi, na konkretni pa višina nastale škode, skupaj s pripravljalnimi dejanji A. A. pred podpisom predmetne prodajne pogodbe kot izvršitvenim ravnanjem, ključnostjo vloge obsojenca pri nastanku prepovedane posledice ter drugimi spremljajočimi okoliščinami pred izvedeno prodajo² in po njej³, izkazujejo obsojenčevo načrtovanje in usmerjeno aktivnost, ki je zagotovo podaljšala agonijo družbe B. d. o. o., čeprav je res, da ni izkazana vzročnoposledična povezava med obtoženčevim izvršitvenim ravnanjem in stečajem družbe B. d. o. o., kot je napačno zapisalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, kar pa na pravilnost odločitve ne more vplivati (točka 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Upoštevaje še, kar je utemeljeno poudarilo prvostopenjsko sodišče, obsojenčevo široko dojemanje dosega moralnih pravil, ki se po oceni pritožbenega sodišča glede na obsojenčevo starost ne bo v ključnem spremenilo, dejstvo, da zoper obsojenca tečeta še dva kazenska postopka, ter okoliščino izogibanja kazenskemu postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru opr. št. X K 6215/2018 (točke 12 do 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa), je na mestu ocena prvostopenjskega sodišča, 1. da si obsojenec alternativnega načina izvršitve izrečene zaporne kazni ne zasluži (ker tak način izvršitve kazenske sankcije ne bi imel zadostnega retributivnega učinka), 2. da ne bi bil smotrn, primeren in učinkovit (ker obsojeni sporočilne vrednosti pravnomočne obsodilne sodbe ni in je ne bo ponotranjil), ter 3. da alternativen način izvršitve izrečene zaporne kazni ne bi bil ustrezen signal družbi, glede na vse izpostavljene upoštevne objektivne in subjektivne okoliščine.

8Pritožbene navedbe, katerih bistvo je zatrjevanje manjše teže storjenega kaznivega dejanja in izostanka osebnega okoriščanja obsojenca, sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene. Vse okoliščine storjenega kaznivega dejanja, vključno s povezavo obsojenca v družbah, na tak ali drugačen način vpletenih v dogajanje z družbo B. d. o. o. pred in po podpisu predmetne prodajne pogodbe, so razvidne iz pravnomočne sodbe, s katero je bil A. A. spoznan za krivega in mu je bila izrečena zaporna kazen, zato jih sodišče druge stopnje ne bo ponovno izpostavljalo v večji meri, kot je to razvidno iz prejšnjega dela te odločbe.

9V zvezi s pritožnikovo oceno, da bi obsojenec, zaradi svojih osebnih kvalitet (visoke izobrazbe, kreativnosti) v razmerah dobre življenjske situiranosti, lahko bistveno pripomogel k razvoju slovenskega gospodarstva, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da taka potencialna korist za družbo s strani nekoga, ki je kot oseba, visoko opremljena z vzvodi moči, še bolj določno dolžna ravnati odgovorno vsaj v meri, da njenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot kaznivih dejanj, pa jih je že zlorabil na način grobega posega v gospodarstvo, ne more biti realno pričakovana. To še toliko bolj, ker je zmotno tudi pritožnikovo stališče, da je obsojenčevo intimno nesprejemanje obsodilne sodbe nepomembno.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni poudarek, da zoper obsojenca sicer tečeta še dva kazenska postopka, kar pa ne pomeni, da bo za navedeni kazni dejanji tudi obsojen. Na načelni ravni sodišče druge stopnje zagovornikov pomislek sicer sprejema, vendar hkrati dodaja, da je v presojo ustreznosti alternativnega načina izvršitve izrečene zaporne kazni sodišče prve stopnje pravilno pritegnilo dejstvo, da se obsojeni nahaja še v dveh kazenskih postopkih, pri čemer naj bi kaznivo dejanje davčne zatajitve storil po kaznivem dejanju oškodovanja upnikov; tudi tekoči kazenski postopek izkazuje v določeni meri način življenja in vrednote posameznika, kar vse je upoštevno pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti oziroma možnosti zlorabe t. i. vikend zapora (deveti odstavek 86. člena KZ-1, prvi odstavek 12. člena ZIKS).

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (pooblastilo na podlagi določbe tretjega odstavka člena 402 ZKP).

12Ker obsojenčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso (določba prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP, Zakonom o sodnih taksah - UL RS št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami ter Tar. št. 74013).

¹ Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 11063/2016, z dne 4. 10. 2022.
² Na primer povezave obsojenca z izmikanjem notarski prodaji, zaznambo vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, zlorabo glasovalnih pravic pri potrditvi prisilne poravnave za družbo B. d. o. o. (glej točko 45, 46, 47 pritožbene odločbe opr. št. X Kp 41625/2016, z dne 24. 5. 2023).
³ Na primer upoštevaje posojilo, dano s strani C. d. o. o. družbi, povezani z obsojencem, manipulacija s plačilom kupnine za prodani objekt (glej točki 45, 48 pritožbene odločbe opr. št. X Kp 4162572016, z dne 24. 5. 2023).