VSRS Sklep VIII Ips 26/2023

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišče v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.712,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 1.393,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in izpodbijano sodbo potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 85/2023 z dne 16. 6. 2023 na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno v stališču drugostopenjske sodbe, da pogodbi o kadrovski štipendiji, sklenjeni med strankama, vsebujeta zgolj sankcijo za primer, da se štipendistka sploh ne zaposli pri štipenditorju, ne pa sankcije za primer, če pred potekom pogodbeno dogovorjenega obdobja obvezne zaposlitve za 12 mesecev poda odpoved pogodbe o zaposlitvi in se zaposli pri drugem delodajalcu.

4Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje pri razlagi določil pogodb o kadrovskem štipendiranju zanemarilo povezavo med drugim odstavkom 6. člena pogodb, ki določa obveznost zaposlitve vsaj za 12 mesecev, in določilom 7. alineje drugega odstavka 9. člena pogodb, ki določa sankcijo vrnitve prejetih zneskov štipendije v primeru, da se štipendist pred izpolnitvijo obveznosti po pogodbi zaposli pri drugem delodajalcu ali se samozaposli. Spregledalo je sankcije za neizpolnitve pogodbenih obveznosti, med katerimi je obveznost zaposlitve za dobo 12 mesecev. To je v skladu z namenom sklenitve pogodb o štipendiranju in s splošnimi načeli obligacijskega prava. Toženke njena odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more razbremeniti obveznosti vračila štipendij.

5Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, saj predčasna prekinitev pogodbe o zaposlitvi ne utemeljuje njene obveznosti vračanja štipendij, glede 7. alineje drugega odstavka 9. člena pogodb štipendiranju pa tožnik v postopku na prvi in drugi stopnji tudi ni zatrjeval in dokazoval, da bi se toženka zaposlila pri drugem delodajalcu ali se samozaposlila.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Tožnik in toženka sta sklenila dve pogodbi o kadrovskem štipendiranju z dne 9. 11. 2015 in 9. 11. 2016 za izobraževanje na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani po izobraževalnem programu medicina - doktor splošne medicine, stopnja izobrazbe 7, za študijski leti 2015/2016 in 2016/2017, in sicer najprej za 6. letnik, nato še za dodatno leto študija. Toženka je študij zaključila 15. 9. 2017 in o tem obvestila tožnika. Dne 28. 3. 2019 je opravila strokovni izpit za poklic zdravnika. Tožnik je 9. 10. 2019 objavil prosto delovno mesto zdravnika brez specializacije po opravljenem sekundariatu za nedoločen čas. Toženka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi 26. 11. 2019 in delo nastopila 1. 12. 2019. Dne 28. 2. 2020 je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje pa ji je prenehalo 31. 3. 2020.

9Tožnik je zahtevek za vračilo štipendij utemeljeval s tem, da je toženka s podajo odpovedi pred potekom 12 mesecev od zaposlitve pri njem kršila obveznosti iz pogodb o štipendiranju.

10Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka s podajo odpovedi ni kršila obveznosti iz pogodb o štipendiranju, saj tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni pomenila izpolnitve obveznosti po pogodbah o štipendiranju. Ker je študij končala 15. 9. 2017, tožnik pa ji v roku enega meseca ni ponudil sklenitve pogodbe o zaposlitvi, je bila prosta obveznosti po pogodbah o štipendiranju, med katerimi je tudi obveznost vračila štipendij. Zato je zahtevek zavrnilo.

11Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo, a iz drugega razloga - da je bila sankcija vračila štipendij dogovorjena le za primer, če se toženka pri tožniku sploh ne bi zaposlila, ne tudi za primer zaposlitve in naknadne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izhajalo je iz drugega odstavka 6. člena pogodb o štipendiranju, s katerim se je štipendistka zavezala, da se bo po uspešno zaključenem izobraževalnem programu, za katerega prejema kadrovsko štipendijo po pogodbi, zaposlila pri delodajalcu za polni delovni čas vsaj za 12 mesecev. Nato se je oprlo na določilo 6. alineje drugega odstavka 9. člena pogodb o štipendiranju, da štipendistka izgubi pravico do kadrovske štipendije in mora vrniti prejete zneske kadrovske štipendije za vsa študijska leta na izobraževalni stopnji, ki je predmet pogodbe, če ne sprejme zaposlitve na ustrezno delovno mesto pri delodajalcu po zaključenem izobraževanju, za katerega je prejemala kadrovsko štipendijo.

12Sodišče druge stopnje je pri razlagi pogodb o štipendiranju spregledalo 7. alinejo drugega odstavka 9. člena, ki isto sankcijo določa tudi za primer, če štipendistka pred izpolnitvijo obveznosti po pogodbi o kadrovskem štipendiranju sklene pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu oziroma se samozaposli. Obveznosti štipendistke pa so določene tudi v drugih določilih pogodb. Npr. v tretjem odstavku 6. člena - da mora štipendistka delodajalcu, če se ne zaposli pri njem ali se zaposli brez pisnega soglasja pri drugem delodajalcu, vrniti štipendije.

13V 5. členu pogodb je določena tudi obveznost štipendistke, da sprejme zaposlitev na ustrezno delovno mesto pri delodajalcu v roku enega meseca po zaključenem izobraževalnem programu. Ta obveznost štipendistke se navezuje na obveznost delodajalca iz 8. člena pogodb, da s štipendistko najkasneje v enem mesecu po končanem izobraževanju sklene pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na to pravno podlago in kot bistveno za odločitev izpostavilo tožnikovo zamudo enomesečnega roka.

14Sodišče druge stopnje pa je poudarilo, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožnik zamudil enomesečni rok za ponudbo zaposlitve po zaključenem izobraževanju ter kakšne so posledice te zamude. Zato, kot je pojasnilo, tudi ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi s tem.

15Sodišče druge stopnje se torej v posledici napačno zavzetih stališč ni opredelilo do pritožbenih navedb zoper nosilne razloge sodišča prve stopnje.

16Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišče v novo sojenje (2. odstavek 380. člena ZPP), da odgovori na pritožbene navedbe tožnika zoper zavrnitev njegovega zahtevka.

17Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.