VSM Sklep IV Kp 58974/2019

I. Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v točki I. izreka predlog zagovornikov obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist z dne 8. 9. 2022 in 8. 11. 2022 zavrglo. Je pa v točki II. izreka izpodbijanega sklepa predlogu zagovornikov obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna z dne 8. 9. 2022 in 8. 11. 2022 ugodilo tako, da se enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 58974/2019 z dne 23. 2. 2022, skladno s četrtim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izvrši tako, da obsojeni A. A. med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni zapora (t.i. vikend zapor).

2Tak sklep s pritožbo izpodbijajo obsojenčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da ugodi predlogu obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep v točki I. izreka razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in v skladu z določbo 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko je predlog zagovornikov obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrglo, pri tem pa je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov za sprejeto odločitev v izpodbijanem sklepu ponudilo zadostne, prepričljive in razumne razloge.

5Zagovorniki sicer pritrjujejo sodišču prve stopnje, ki je s sodbo I K 58974/2019 z dne 23. 2. 2022 obsojenemu izreklo za kaznivo dejanje deset mesecev zapora ter nato enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora, upoštevaje kazen, izrečeno po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021 eno leto in sedem mesecev kazni zapora in tudi, da je sodba I K 58974/2019 z dne 23. 2. 2022 dne 12. 8. 2022 postala pravnomočna. Obenem pa izpostavljajo, da je obsojeni začel kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021 izvrševati (pravilno: prestajati) že v času izdaje sodbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 58974/2019 z dne 23. 2. 2022, in pojasnjujejo, da je obsojeni kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021 že prestal, preden je sodba v predmetni zadevi postala pravnomočna. Zavrženje predloga iz razloga, ker je enotna kazen izvršitve zapora višja od dveh let, se jim iz tega razloga zdi nepošteno. Prepričani so namreč, da so v danem primeru podani pogoji za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Del kazni, ki jo je obsojeni že prestal, to je glede na ponujeni izračun zagovornikov obsojenega kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021, je tako glede same izvršitve prenehala obstajati in je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ne bi več smelo upoštevati, saj za to ni bilo pravne podlage.

6Povzetemu stališču obsojenčevih zagovornikov pa ne gre slediti. Pritožbeno izraženo stališče, da je v konkretnem primeru treba upoštevati stanje glede kazni, ki jo je še treba izvršiti v času odločanja glede alternativne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, ne pa celotno izrečeno enotno kazen, ni pravilno. Za takšno zatrjevanje zagovorniki namreč nimajo ustrezne zakonske podlage.

7Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je sprejeto odločitev pravilno oprlo na tretji odstavek 129.a člena ZKP, hipotetično pritožbeno polemiziranje in ugibanje o tem, kaj je imel zakonodajalec v mislih, ko je pisal zakon glede alternativnega izvrševanja kazni zapora z delom v splošno korist, ne more omajati. Prepričevanje zagovornikov obsojenega, da je treba upoštevati stanje glede kazni, ki jo je še treba izvršiti v času odločanja glede alternativne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, ne pa celotno izrečeno enotno kazen, je neutemeljeno, pritožbeno polemiziranje o tem, kdaj bi stališče, kot ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, prišlo v poštev, pa brez teže in merodajnega vpliva na pravilno sprejete pravne in dejanske zaključke. Razlogi, ki jih je za sedaj grajano prvostopenjsko odločitev ponudilo sodišče prve stopnje v točkah 12 do 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa so jasni, določni in izčrpni do mere, ko k ponujeni obrazložitvi pritožbeno sodišče nima več praktično kaj dodati.

8Zagovorniki obsojenega preprosto ne upoštevajo dejstva, da možnost izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist po določbah 129.a člena ZKP v danem primeru - za razliko od t.i. vikend zapora - ex lege ne pride v poštev, saj je bila obsojenemu s sodbo I K 58974/2019 z dne 23. 2. 2022 izrečena enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora. Res je, da je bila obsojenemu s cit. sodbo najprej določena kazen deset mesecev zapora, vendar je ob upoštevanju sodbe Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021, v kateri je bila obsojenemu izrečena enotna kazen eno leto in sedem mesecev zapora, posledično slednjemu izrečena enotna kazen, ki pa je višja od dveh let zapora. Pritožbeno sodišče, enako kot predhodno že sodišče prve stopnje, opozarja, da v primeru izreka enotne kazni, odločba o kazenski sankciji (glede določene sankcije) izgubi svojo samostojnost in v tem delu preneha obstajati. Takšno stališče ni osamljeno, saj izhaja iz ustaljene sodne prakse, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v že več sprejetih odločitvah presodilo, da sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, svojo samostojnost izgubi, če je upoštevana v novi sodbi, izdani v postopku neprave obnove, preklica pogojne obsodbe ali, kot v obravnavanem primeru, izreka enotne kazni obsojenemu (za prim. odločbe VSRS I Ips 78240/2010 z dne 29. 8. 2019, I Ips 10545/2012 z dne 7. 3. 2013, I Ips 15867/2012 z dne 13. 12. 2012 in I Ips 13101/2012 z dne 26. 7. 2012). Posledično je sodišče prve stopnje moralo izhajati iz enotno izrečene kazni in ne iz kazni zapora, ki jo je pred tem obdolženemu določilo za storitev obravnavanega kaznivega dejanja v zvezi s predmetno kazensko zadevo.

9Na tako obrazloženo je navkljub nestrinjanju zagovornikov obsojenega vendarle merodajno stanje v času izreka sodbe in ne pravnomočnosti. Ker torej "novo" izrečena enotna kazen znaša dve leti in štiri mesece zapora, sodišče prve stopnje pa lahko delo v splošno korist v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 dovoli samo za kazen zapora dveh let, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga zagovornikov obsojenega za delo v splošno korist po tretjem odstavku 129.a člena ZKP pravilna in zakonita.

10Po obrazloženem, in ko obsojenčevi zagovorniki ne ponudijo takšnih okoliščin, ki bi omajali pravilne zaključke sodišča prve stopnje, je bilo ob nadaljnji ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve iz petega odstavka 402. člena ZKP, ki jih je treba preizkusiti po uradni dolžnosti, na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

11Izrek o plačilu sodne takse, ki je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 74013 Taksne tarife, temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe obsojenčevih zagovornikov.