UPRS Sodba III U 142/2020-11

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravni postopek

1Upravna enota Koper kot prvostopenjski organ je z odločbo, št. 351-85/2019-9 z dne 26. 2. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana ali prvostopenjska odločba), v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja odločila, da se zavrne zahteva za legalizacijo objekta daljšega obstoja na parceli št. 3066 k.o. ..., ki jo je vložil tožnik kot investitor, in da stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 25. 1. 2019 vložil zgoraj navedeno zahtevo. Tej je priložil aeroposnetek z datumom 30. 7. 1997, ki ga je izdal Geodetski inštitut Slovenije, kot dokazilo o daljšem obstoju in enakem obsegu objekta, ter posnetek obstoječega stanja s tehničnim poročilom, nato pa je predložil še potrdilo o plačanem komunalnem prispevku. Prvostopenjski organ je po preveritvi, ali so zahtevi priložena predpisana dokazila iz drugega odstavka 117. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ), na podlagi podatkov zemljiške knjige ugotovil, da je parcela v izključni lasti tožnika in je tako pravica graditi izkazana, izpolnjeni pa so tudi formalni pogoji za odločanje o zahtevi. Zato je nadaljeval z materialnopravno presojo zahteve in je tako ugotavljal, ali gre za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu ter je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, kot to določa prvi odstavek 117. člena GZ. Ob primerjavi tlorisnih gabaritov objekta, razvidnih iz aeroposnetka z datumom 30. 7. 1997, s tlorisnimi gabariti objekta, kot so prikazani v aktualnih posnetkih zemljiškega katastra, ki jih je 11. 2. 2020 pridobil prvostopenjski organ, pa je ta ugotovil, da tlorisni gabarit obstoječega objekta ne ustreza tlorisnemu gabaritu objekta, prikazanemu na aeroposnetku iz leta 1997, saj je bil obravnavani objekt na vzhodni strani nedvomno kasneje dozidan. To pa pomeni, da niso izpolnjeni vsi predpisani pogoji za izdajo dovoljenja.

3Kot dalje obrazloži prvostopenjski organ, se je tožnik, ki je bil z navedenimi ugotovitvami seznanjen z dopisom z dne 11. 2. 2020, na to odzval z vlogo, v kateri je navedel, da je bil objekt zgrajen pred 1. 1. 1998 in da se njegov obseg odtlej ni spremenil, za dokazovanje pa predlagal izvedbo ustne obravnave, združene z ogledom na kraju samem, in svoje zaslišanje. Prvostopenjski organ citira 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kot pojasnjuje, je že na podlagi primerjave zahtevi priloženega aeroposnetka z grafičnim prikazom obravnavanega objekta, dostopnim v evidencah zemljiškega katastra, ugotovil, da obstoječi obseg objekta ne ustreza obsegu objekta, prikazanemu na aeroposnetku iz leta 1997. Primerjava je bila izvedena na podlagi dveh zračnih posnetkov objekta iz različnih časovnih obdobij, na katerih je vidna očitna razlika zaradi povečanja tlorisnega gabarita na vzhodni strani objekta. Nadaljnje dokazovanje zato ne bi spremenilo uspeha postopka, pač pa bi bilo tudi v nasprotju s temeljnim načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP). Zaradi tega organ ni nadaljeval ugotovitvenega postopka z izvedbo predlaganih dokazov. Ker iz navedenega sledi, da ni izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo dovoljenja po prvem odstavku 117. člena GZ, ki morajo biti v času odločanja kumulativno izpolnjeni, je prvostopenjski organ obravnavano zahtevo zavrnil in se glede ostalih pogojev ni opredeljeval.

4Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35108-67/2020/3 z dne 3. 7. 2020 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo in ugotovilo še, da stroškov pritožbenega postopka ni. V svoji obrazložitvi izčrpno povzema vsebino pritožbe in izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da je prvostopenjski organ ob obravnavanju tožnikove zahteve v posebnem ugotovitvenem postopku na podlagi primerjave tlorisnih gabaritov, razvidnih iz aeroposnetka z datumom 30. 7. 1997, ki ga je tožnik priložil svoji vlogi, in tlorisnih gabaritov, ki so razvidni iz aktualnih aerofotoposnetkov iz zemljiškega katastra, ugotovil, da tlorisni gabariti obstoječega objekta ne ustrezajo gabaritu objekta, kot je prikazan na aeroposnetku iz leta 1997. Iz primerjave posnetkov izhaja, da se je objekt po letu 1997 na vzhodni strani dozidal. Potem, ko še v ostalem predstavi razloge prvostopenjskega organa, iz katerih sledi, da je ta po opisanem ugotovitvenem postopku zaključil, da predmetni objekt ni bil zgrajen do 1. 1. 1998 in zato ni izpolnjen eden od pogojev za izdajo dovoljenja po 117. členu GZ, saj je po omenjenem datumu prišlo do povečanja objekta na vzhodni strani, drugostopenjski organ ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in da ne obstajajo razlogi za njeno odpravo. Kot poudarja, je v prvem odstavku 117. člena GZ določeno, da se za objekt, ki je (1.) bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in (2.) od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu ter je, (3.) če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture, lahko na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja. V drugem odstavku istega člena GZ je predpisano, kaj je treba priložiti zahtevi za izdajo takšnega dovoljenja, in sicer med drugim posnetek obstoječega stanja (tloris, prerez in dimenzije objekta, pri stavbah tudi pogled in tlorise vseh etaž z osnovnimi merami prostorov ter seznamom prostorov s površinami) in dokazilo o daljšem obstoju objekta. Pogoj za legalizacijo po 117. členu GZ je torej tudi, da mora biti celotna stavba zgrajena do 1. 1. 1998, kar pomeni, da od tedaj dalje na njej ne smejo biti izvedeni gradbeni posegi, za katere bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in da torej stavba od navedenega presečnega datuma obstaja v enakem obsegu.

5Drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v pritožbi navajal, da je zaradi opustitve ogleda objekta in tožnikovega zaslišanja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz dokumentacije zadeve pa izhaja, da je bil tožnik že v postopku na prvi stopnji z dopisom z dne 11. 2. 2020 obveščen o ugotovitvah, do katerih je prvostopenjski organ prišel po izvedenem ugotovitvenem postopku: da so se tlorisni gabariti obravnavanega objekta po letu 1997 povečali, saj je bil na vzhodni strani dozidan, kar izhaja iz primerjave predloženega aeroposnetka z grafičnimi prikazi obstoječega stanja, kot izhajajo iz zemljiškega katastra, in da tako ne gre za objekt v enakem obsegu kot pred 1. 1. 1998. Tožnik je v odgovoru predlagal ogled objekta in svoje zaslišanje, a je prvostopenjski organ ta dokazna predloga zavrnil. Drugostopenjski organ pritrjuje temu in prvostopenjskemu zaključku, da se je objekt po 31. 12. 1997 povečal, saj je bil na vzhodni strani dozidan, oziroma zaključku, da objekt ne obstaja v enakem obsegu, kot na presečni datum 1. 1. 1998, kar pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz 117. člena GZ, zato je bila obravnavana zahteva pravilno zavrnjena. Kot še dodatno pojasnjuje drugostopenjski organ, se v skladu z drugim odstavkom 164. člena ZUP kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Po tretjem odstavku istega člena ZUP se dejansko stanje lahko ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah. Glede na 10. člen ZUP upravni organ pri presoji dokazov ni vezan na nobena formalna dokazna pravila, ki bi določala, kakšno dokazno moč ima posamezno dokazilo. Njegova naloga je ugotoviti resnično dejansko stanje in s tem namenom izvaja dokaze; katere dokaze bo izvedel, je stvar upravnega organa. Po mnenju drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ utemeljeno zavrnil dokazna predloga za ogled objekta in zaslišanje tožnika. Iz aeroposnetkov namreč jasno izhaja, da se je tlorisna površina objekta po letu 1997 povečala. Zato je izvajanje nadaljnjih dokazov (kot so ogled objekta in zaslišanje tožnika) o obstoju objekta v celoti pred 1. 1. 1998 odveč in tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Poleg tega pa, kot izpostavlja drugostopenjski organ, tožnik v svojem predlogu ni pojasnil, kaj točno je hotel dokazati s predlaganima dokazoma oziroma točno čemu oporeka. Glede na tožnikovo navedbo, da je bil objekt zgrajen pred 1. 1. 1998 in se ni spremenil, je sklepati, da oporeka zaključku, da obstoječi objekt ni v enakem obsegu kot 1. 1. 1998. Vendar te navedbe, ki je splošna in nekonkretizirana, ni določneje opredelil, kot tudi ni določno opredelil, kaj želi dokazati z izvedbo zaslišanja in ogledom objekta. Zato je prvostopenjski organ dokazna predloga pravilno zavrnil, sprejeto odločitev pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ustrezno utemeljil. Ugotovil je dejansko stanje, navedel predpise, na katere se opira odločba, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, tako da bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

Tožba in nadaljnji potek upravnega spora

6Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot je navedel, zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi kršitev pravil upravnega postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano in tudi drugostopenjsko odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu in temu naloži, da v 30 dneh od prejema sodbe oziroma roku, ki ga določi sodišče, izda nov upravni akt, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Tožnik tudi zahteva, da se mu povrnejo stroški sodnega postopka, in sicer 148,00 EUR za takso in 350,00 EUR za tožbo.

7V tožbi navaja, da je upravni organ izdal izpodbijano odločbo, ne da bi izvedel posebni ugotovitveni postopek, tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo pa je bila zavrnjena z drugostopenjsko odločbo. Tožnik se z odločitvama ne strinja. V zvezi s tožbenim očitkom o kršitvi pravil postopka izpostavlja, da se po prvem odstavku 226. člena ZUP s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Tega pa se tiče tudi predlog za dokazovanje z ogledom, ki ga je podal v pisni vlogi z namenom, da se razjasni dejansko stanje. Uradna oseba je pooblaščena za odločanje o vseh predlogih in izjavah, ki jih dajo stranke in drugi udeleženci med postopkom (o predlogih za zaslišanje priče, za razpis ali preložitev ustne obravnave, za predložitev listin oziroma ogled stvari, o zahtevi delodajalca, naj bo pri njem zaposlena oseba oproščena dolžnosti izvedenca itd.); o teh predlogih in izjavah uradna oseba odloča s sklepi (226. člen ZUP). Ko v obravnavanem primeru ni s procesnim sklepom oziroma izpodbijano odločbo odločila o predlogu za izvedbo ogleda stvari in zaslišanja, je prišlo do kršitve pravil postopka, ki je bistvena in vpliva na pravilno odločitev v zadevi. Med nebistvene kršitve pravil postopka je namreč mogoče šteti le tiste najočitnejše primere manjših kršitev pravil postopka, ki nikakor niso mogle vplivati na pravilnost izreka izdane odločbe. Opustitev izvedbe ogleda pa je, kot navede tožnik, po njegovi oceni vplivala na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Kot še dodaja ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča I U 1654/2010 z dne 8. 3. 2011, obrazložitev odločbe ne pojasni, zakaj predlaganega dokaza z ogledom upravni organ ni izvedel, in je v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Prav tako na očitke iz pritožbe, kot še dodaja tožnik, ni odgovoril drugostopenjski organ.

8Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

9V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za legalizacijo objekta daljšega obstoja na parceli št. 3066 k.o. ..., torej zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po določbah GZ, ki so relevantne za obravnavano zadevo. Kot določa prvi odstavek 117. člena tega zakona, se za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, lahko na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Iz razlogov izpodbijane odločbe, kot jih je s svojo obrazložitvijo dopolnil drugostopenjski organ, izhaja, da je bila tožnikova zahteva zavrnjena ob zaključku, da ni izpolnjen pogoj, da gre za pred 1. 1. 1998 zgrajen objekt, ki od tega datuma obstaja v enakem obsegu.

12Za izdajo izpodbijane odločbe in posledično za njeno presojo v upravnem sporu je relevantno dejansko in pravno stanje v času izdaje prvostopenjske odločbe. Pri sodni presoji se upoštevajo razlogi, ki so o tem navedeni v prvostopenjski odločbi, kot tudi razlogi, s katerimi prvostopenjsko obrazložitev ob odločanju o pritožbi dopolni drugostopenjski upravni organ. Kot je še treba pojasniti, po prvem odstavku 20. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje (le) v okviru tožbenih navedb; po ustaljeni sodni praksi, ki jo je oblikovalo Vrhovno sodišče (glej npr. sodbo X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023), pa tudi razloge iz 1. in 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, torej vprašanja pravilne uporabe materialnega prava in obstoj kršitev pravil postopka, sodišče presoja le v okviru ugovorov tožnika (po uradni dolžnosti pazi sodišče samo na morebitno ničnost izpodbijanega akta, vendar v tej zvezi že takoj pojasnjuje, da razlogov za to, kot jih določa 279. člen ZUP, v konkretni zadevi sodišče ne vidi, pa tudi tožnik sam jih niti ne zatrjuje).

13Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe oziroma utemeljenosti tožbe v zgoraj opisanem okviru sodišče ugotavlja, da tožbeni ugovori niso utemeljeni. Pri tem najprej kot neutemeljeno zavrača tožnikovo navedbo, da je upravni organ izdal izpodbijano odločbo, ne da bi izvedel posebni ugotovitveni postopek. Iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, kot tudi iz upravnih spisov zadeve namreč izhaja, da je prvostopenjski organ po prejemu tožnikove zahteve s prilogami vpogledal še v evidence oziroma podatke zemljiškega katastra in katastra stavb ter na podlagi katastrskega grafičnega prikaza ugotovil, da tlorisni gabariti obstoječega objekta ne ustrezajo tlorisnim gabaritom objekta, kot je prikazan na aeroposnetku iz leta 1997, saj je razvidno, da je bil obravnavani objekt na vzhodni strani kasneje dozidan. S temi ugotovitvami, na podlagi katerih je zaključil, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 117. člena GZ, da pred 1. 1. 1998 zgrajen objekt od tedaj dalje obstoji v enakem obsegu, je prvostopenjski organ tudi seznanil tožnika z dopisom z dne 11. 2. 2020 in mu dal možnost, da se o njih izjavi. Prvostopenjski organ je torej odločal po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku v smislu določb 145. in 146. člena ZUP.

14V postopku prvostopenjski organ ni sledil dokaznim predlogom tožnika za izvedbo ogleda objekta na kraju samem in izvedbo tožnikovega zaslišanja. O tem ni odločil s posebnim procesnim sklepom ali v izreku izpodbijane odločbe, vendar takšno postopanje ne utemeljuje tožbenega ugovora, da je zato podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka. ZUP v 226. členu (na katerega se sklicuje tožnik) določa, da se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka (prvi odstavek), ter da se s sklepom odloča tudi o tistih vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo (drugi odstavek). Vendar pa stališče, da bi bilo zaradi citiranih določb 226. člena ZUP treba s posebnim sklepom odločiti o tem, kateri dokazi se bodo oziroma se ne bodo izvedli v upravnem postopku, v novejši sodni praksi ni zastopano, niti ga ne potrjuje novejša pravna doktrina. Nasprotno, v zvezi z določbami 165. člena ZUP (ki v prvem odstavku določa, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, ter da se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati) pravna teorija pojasnjuje, da uradna oseba ni vezana na dokazne predloge strank, vendar mora biti v odločbi obrazloženo, zakaj organ posameznega dokaznega predloga ni upošteval (glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač in Erik Kerševan, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 214). Morebitne ugovore v zvezi s tem lahko namreč stranka uveljavi s pravnimi sredstvi zoper odločbo. Kot sledi iz povedanega, je torej skladno z ZUP, če so razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov navedeni v obrazložitvi odločbe, s katero se odloči o glavni stvari, kot je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru.

15Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni očitek, da obrazložitev odločbe ne pojasni, zakaj upravni organ ni izvedel predlaganega dokaza z ogledom - to je bilo namreč navedeno že v obrazložitvi prvostopenjske odločbe, ki jo je nato s svojimi razlogi dopolnil še drugostopenjski organ. Ker so ti razlogi prvo- in drugostopenjskega organa jasno razvidni iz predhodnih povzetkov obeh odločb (glej 3. in 5. točko obrazložitve te sodbe), jih sodišče na tem mestu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Z navedenim kot neutemeljen zavrača tudi očitek, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Upravna organa sta navedla, zakaj v upravnem postopku ni bil izveden dokaz z ogledom objekta in zaslišanjem tožnika; da se tožnik z njunimi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da obrazložitve ni. Ob tem sodišče dodaja, da je ustrezno, skladno z zakonskim standardom iz 254. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP, obrazložena tudi odločba drugostopenjskega organa, ki je presodil vse pritožbene navedbe; tudi s tega vidika torej sodišče omenjene bistvene kršitve pravil postopka ne ugotavlja.

16V zvezi s tožbenimi navedbami, da je opustitev izvedbe ogleda po oceni tožnika vplivala na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in da ni obrazloženo, zakaj tega dokaza upravni organ ni izvedel, tako tudi sodišče le še dodaja, da so te navedbe tudi v tožbi ostale povsem pavšalne, posplošene in kot take do drugačne presoje ne morejo voditi. Prav tako tožnik v tožbi ne navede ničesar o tem, katere konkretne, za odločitev pomembne dejanske okoliščine naj bi se dokazovale z njegovim zaslišanjem in zakaj. Sodišče obenem izpostavlja, da tožnik v tožbi tudi ne predlaga, da naj se dokaz z ogledom in tožnikovim zaslišanjem izvede v upravnem sporu, ne predlaga torej, da bi se kršitve, ki jih očita upravnemu organu, sanirale po opravljeni glavni obravnavi v sodnem postopku. Zato se z uspehom ne bi mogel sklicevati niti na to, da v upravnem postopku ni bila izvedena ustna obravnava. Povsem posplošen pa je tudi tožbeni ugovor o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki tako glede na prvi odstavek 20. člena ZUS-1 do drugačne odločitve ne more pripeljati.

17Glede na navedeno je moralo sodišče zaključiti, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da v postopku njene izdaje ni bilo bistvenih kršitev pravil postopka in zato tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

18Sodišče je o tožbi v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, tožnik konkretizirano ni prerekal oziroma v tožbi ni konkretno navedel nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena; v tožbi tudi ni zahteval izvedbe glavne obravnave in ne predlagal dokazov, ki naj jih izvede sodišče (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 38/2024 z dne 20. 2. 2024, zlasti 11. točko njene obrazložitve).

K II. točki izreka:

19Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.