VSRS Sodba in sklep I Up 60/2024

1. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6809/2023/12 (121-11) z dne 22. 1. 2024. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III¹ odgovorna za njeno obravnavanje, in določila rok za izvršitev predaje. Tožnik je sodišču prve stopnje ob vložitvi tožbe predlagal še izdajo začasne odredbe, s katero naj zadrži izvršitev tega sklepa do njegove pravnomočnosti.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbo (sodba v I. točki izreka) kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe (sklep v II. točki izreka). V obrazložitvi je s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo² in sodno prakso Vrhovnega sodišča³ pritrdilo toženki, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Izkazane niso niti druge okoliščine, v katerih bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik med predajo ali po njej lahko izpostavljen taki nevarnosti.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz (kot zatrjuje) vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi zoper sodbo ugodi in in izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi ugoditev začasni odredbi.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6V zvezi s pritožbenimi navedbami o nestrinjanju pritožnika s tem, da se mu zaradi predaje ni odobrila mednarodna zaščita, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da toženka pritožniku z izpodbijanim upravnim aktom ni zavrnila prošnje za mednarodno zaščito, temveč je na podlagi določb Uredbe Dublin III odločila le, da bo pritožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici in da zato ne bo obravnavala njegove prošnje.

7Pritožnik po vsebini sicer (smiselno) uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja na način, da - kot sam navaja - ponavlja tožbene navedbe. Pavšalno zatrjuje, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v primeru predaje Republiki Hrvaški tam ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zaradi sistemskih pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.⁴ Ob tem se ponovno sklicuje na "informacije o stanju na Hrvaškem".

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik povsem splošno nasprotuje ugotovitvam izpodbijane sodbe in se sklicevanjem na dokaze, do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Navedeni pritožbeni očitki so v odsotnosti kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna, nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti, posledično pa tudi ne ugotoviti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Lahko le pritrdi sodišču prve stopnje, ki je v 40. in 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa glede "informacij o stanju na Hrvaškem" sledilo ugotovitvam toženke, povzetim v 8. do 23. točki obrazložitve, in še dodatno pojasnilo, zakaj iz njih ni razvidno, da bi izvršitev izpodbijanega upravnega akta pritožnika lahko izpostavila nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Pri tem je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.

9Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je tudi Sodišče Evropske unije v 64. in 65. točki obrazložitve sodbe z dne 29. 2. 2024 v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) navedlo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico. Dejstvo, da je odgovorna država članica izvedla ali izvaja prisilna vračanja, po presoji Sodišča EU samo po sebi ne ovira predaje prosilca v to državo, če ob tem (1) ne obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bil tudi ob predaji ali po njej izpostavljen resnični nevarnosti take prakse, in (2) da bi ga lahko ta praksa privedla v položaj, ki ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem.

10Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

11Iz podatkov spisa izhaja, da je pritožnikova pooblaščenka izpodbijano sodbo in sklep prejela 20. 2. 2024 (povratnica pri list. št. 30), pritožbo zoper zavrnjeno začasno odredbo pa vložila 1. 3. 2024 (list. št. 33), kar je po preteku tridnevnega zakonskega roka, na katerega je bila opozorjena tudi v pravnem pouku. Pritožba je zato prepozna (drugi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar je razlog za zavrženje na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.⁵ Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je v tej zadevi z zavrnitvijo pritožbe zoper sodbo odločitev postala pravnomočna, zato nadaljnje odločanje v zvezi z začasno odredbo tudi sicer ni več dopustno, saj jo je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodba v zadevi C-163/17 z dne 19. 3. 2019.
³ Zadeve I Up 111/2023, I Up 23/2021, I Up 210/2023, I Up 81/2023, I Up 193/2022 in I Up 272/2023.
⁴ Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
⁵ V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).