VSM Sklep IV Kp 1985/2023

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. se oprosti plačila sodne takse.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A., ki ga je podal po svojem zagovorniku dne 29. 9. 2023 za nadomestitev kazni šest mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti XI K 1985/2023 z dne 23. 5. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 1985/2023 z dne 7. 9. 2023, z delom v splošno korist, zavrnilo.

2Zoper tak sklep se je obsojeni pritožil po svojem zagovorniku iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Navedbe zagovornika obsojenega, ki zadevajo dejansko stanje pravnomočno obravnavane zadeve in izražajo grajo kazenske sankcije prostostne narave, ne morejo izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je pri izbiri ustrezne kazenske sankcije pravilno upoštevalo, da je obsojeni kršil pogojno obsodbo, izrečeno za kaznivo dejanje nasilništva, po storitvi predmetnega kaznivega dejanja dne 21. 5. 2022 pa je celo storil še dve kaznivi dejanji grožnje (dne 13. 7. 2022 in dne 12. 9. 2022). Tako ostane pritožbeno prezrto, da je obsojeni predmetno kaznivo dejanje, čeprav mu je sodišče že zaupalo, da pogojne obsodbe ne bo zlorabil, vseeno storil v času preizkusne dobe. Poleg tega zagovornik obsojenega zaobide dejstvo, da v danem primeru nikakor ne gre za lažje kaznivo dejanje, na kar je prav tako pravilno opozorilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Upravičeno zatorej prvostopenjsko sodišče tudi ni spregledalo teže kaznivega dejanja, ko je obsojeni oškodovanega s pasom od hlač dvakrat udaril v predel reber hrbtno, nato z roko udaril v predel ustnice, nato pa ga brcnil v zadnji del telesa, zaradi česar je oškodovani padel po tleh, nato pa ga na tleh ležečega večkrat brcnil v predel telesa in v predel nog, s čimer mu je povzročil hudo telesno poškodbo (raztrganino zgornje ustnice, več delni prelom desne goleni in raztrganino v predelu obeh goleni), saj je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa, to je desno goleno, začasno je bil nezmožen za vsakršno delo, njegovo zdravje pa je bilo začasno hudo okvarjeno. Prav tako zagovornik ne upošteva, da je obsojenemu že bila izrečena kazen na spodnji meji predpisane kazni, ki se sicer giblje v razponu najmanj od šest mesecev do pet let zapora. Da je obsojeni krivdo po obtožnici priznal in storjeno obžaloval, pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pri odmeri kazni upoštevalo v zadostni meri, ter posledično pravilno zaključilo, da z nadomestitvijo obsojenemu izrečene kazni zapora z delom v splošno korist ne bi bil dosežen namen kaznovanja.

5Ne glede na to, da zagovornik podani predlog gradi na razlogih obsojenčevih osebnih razmer, ko izpostavlja vključitev v program za odvajanje odvisnosti od alkohola v PB Ormož, preselitev v okolico Ljubljane, zaposlitev in sploh spremembo v lastnem vedenju ter obljubo, da pred sodiščem v vlogi obdolženega več ne bo nastopal, se je strinjati z oceno prvostopenjskega sodišča, da pri njemu ni mogoče ustvariti pozitivne prognoze glede nadaljnjega vedenja in ravnanja. Tudi pritožbeno sodišče smatra, da navkljub drugačnemu zatrjevanju zagovornika ni pričakovati, da obsojeni kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, saj nanj že predhodno izrečena denarna kazen in tri opozorilne kazenske sankcije niso vplivale toliko, da bi se odrekel nadaljnjemu izvrševanju pravno nevzdržnih dejanj.

6Osebne okoliščine, na katere se obsojeni vnovič sklicuje v pritožbi, tj. zdravljenje odvisnosti od alkohola, zaposlitev in sprememba osebnega vedenja, same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Zagovornik obsojenega ne upošteva, da je kazen zapora pričakovana posledica za odklonsko, pravno nevzdržno ravnanje, za katero je bil obsojeni spoznan za krivega. Pritožbeno izpostavljeno poudarjanje, da je takoj po inkriminiranem dogodku obsojeni oškodovanemu poklical reševalce in mu je za storjeno žal, pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne more omajati. V nasprotnem namreč storilcem kaznivih dejanj, ki se za izvršeno kaznivo dejanje pokesajo in se odločijo svoje življenje urediti tako, da se zaposlijo in vključijo v ustrezen medicinsko terapevtski program, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči.

7Obsojenčev zagovornik zanemari dejstvo, da mora izrek kazni ter način njene izvršitve obsojenega in druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj. Kazen zapora mora ohraniti svoje bistvo, in sicer je to neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenega tako ali drugače prizadene, torej je koristna tako za kaznovano osebo kot za okolico. Prav zato je po oceni pritožbenega sodišča pritožbeno predlagana nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist neustrezna, saj ne bi dosegla namena, ki ga sicer zasleduje izrek kazenske sankcije prostostne narave. Alternativna oblika nadomestila za izvršitev izrečene kazni v konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi delovala generalno in ne specialno preventivno, zato v danem primeru ni primerna niti pravična.

8Glede na navedeno je zaključiti, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani kazenski zadevi - navkljub drugačnemu stališču obsojenčevega zagovornika - ugotovilo pravilno in popolno. Ker v preostalem iz pritožbenih izvajanj ne izhaja nič takšnega, kar bi lahko ovrglo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je bilo o pritožbi zagovornika obsojenega odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku).

9Odločitev o oprostitvi bremena plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka je posledica odločitve, da bo moral obsojeni A. A. na prestajanje izrečene mu kazni zapora.