UPRS Sodba III U 193/2022-33

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo Mestne občine A. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma občina oziroma A.) za posredovanje podatkov o svojcih pokojnega A. A., za namene izvedbe in plačila socialnega pokopa ter ugotovila, da posebni stroški v postopku niso nastali, niti niso bili priglašeni. V obrazložitvi odločbe izpostavlja, da je pri odločanju treba upoštevati tretji odstavek 28. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da se od ugotovljene vrednosti premoženja ob zapustnikovi smrti odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine, in stroški za zapustnikov pogreb. Sklicuje se tudi na sedmi odstavek 128. člena ZD, da se dedovanje premoženja osebe omeji do višine vrednosti stroškov pogreba, če je stroške pogreba krila občina v skladu z določbami zakona, ki ureja pogrebno in pokopališko dejavnost. Ker tožeča stranka glede na navedene pravne podlage lahko zahteva povrnitev stroškov pogreba v zapuščinskem postopku iz zapuščine pokojnega, preden ta pristane v rokah dedičev, prvostopenjski organ zaključuje, da ni upravičena do posredovanja podatkov o njegovih dedičih.

2Tožeča stranka je zoper odločitev tožene stranke vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 071-7264/2021/5 z dne 21. 6. 2022, zavrnilo kot neutemeljeno. Po oceni drugostopenjskega organa je organ prve stopnje pravilno odločil, ko je zahtevo tožeče stranke za pridobitev podatkov o svojcih pokojnega A. A. zavrnil, pomanjkljiva obrazložitev odločbe pa na izrek, ki je pravilen in zakonit, ne vpliva. Tožeča stranka po prepričanju drugostopenjskega organa ni izkazala zakonskega pooblastila oziroma pravnega interesa za posredovanje zahtevanih osebnih podatkov. V preteklosti je Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju ZPPDej) v 20. členu določal, da stroške pogreba krije občina, če so dediči pokojnega neznani ali nimajo zadostnih sredstev, novela tega zakona (Uradni list RS, št. 62/2016) pa je v drugem odstavku 16. člena določila, da je plačnik pogreba lahko tudi druga fizična ali pravna oseba. Kolikor naročnika pogreba ni, je dolžna pogreb prijaviti in plačati občina, ki lahko tozadevne stroške uveljavi v zapuščinskem postopku, kar sovpada tudi z mnenjem Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2019/2320 z dne 16. 10. 2019. Glede bojazni tožeče stranke, da zapuščina ne bi zadostovala za poplačilo stroškov pogreba, drugostopenjski organ še dodaja, da so stroški pogreba dolg zapuščine in se za takšen dolg in odgovornost zanj po pravni teoriji smiselno uporabljajo določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika.

3Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni pravilna in ni zakonita, in to iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pojasnjuje, da je od podjetja A., d.d. prejela zahtevo za ureditev osnovnega pokopa za pokojnega A. A. Ker je skladno s 13. členom ZPPDej dolžna in upravičena prijaviti pokop, ker naročnika pogreba ni bilo, in ker ji še vedno niso znani podatki o svojcih pokojnega, ki so potrebni za preverbo, ali je A. sploh upravičena (in dolžna) prijaviti pokop, ali pa to upravičenje pripada svojcem pokojnika, je z vlogo z dne 6. 10. 2021 prvostopenjski organ zaprosila za posredovanje podatkov o morebitnih družinskih članih pokojnega. Prvostopenjski organ namreč s temi podatki razpolaga, ti pa bi lahko vplivali na upravičenje tožeče stranke glede prijave pokopa. Pravni interes za predmetno tožbo vidi v tem, da izpodbijani upravni akt zanjo povzroča pravno negotovost in s tem posega v njeno pravico do pravne varnosti, obenem pa ji onemogoča uveljavljanje ustreznega regresnega zahtevka. V nezanemarljivem številu primerov se namreč zgodi, da občina nima podatkov o primarno upravičenih naročnikih pogreba in nato prihaja do situacij, da se ti kasneje obrnejo na tožečo stranko in jo sprašujejo, zakaj jih ni obvestila o smrti pokojnika in nameravanem pogrebu, ji očitajo grobe kršitve njihovih osebnostnih pravic in ji grozijo s pravnimi postopki. Ker je bilo z izpodbijano odločbo tožeči stranki onemogočeno spoštovanje ustavno zagotovljenih človekovih pravic posameznikov do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS, navedeno predstavlja evidenten poseg v pravno varnost tožeče stranke zaradi negotovosti glede njenega pravnega položaja. Nadalje je pravni interes za tožbo izkazan z zakonsko obveznostjo tožeče stranke, da pri rabi javnih sredstev ravna pravilno in smotrno ter javno premoženje in finančna sredstva upravlja in uporablja skrbno, zakonito, učinkovito in gospodarno, kar izhaja iz 2. člena Zakona o javnih financah (ZJF), 51. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) ter 5. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1). Dejstvo, da lahko stroške pogreba uveljavlja v zapuščinskem postopku po pokojniku, ne zagotavlja, da bo dejansko prišla do njihovega poplačila, kar lahko privede do preračunljivega ravnanja svojcev, ki ne želijo nositi teh stroškov. Pravno podlago za pridobivanje podatkov vidi v Splošni uredbi o varstvu podatkov (v nadaljevanju GDPR), Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ZLS, Zakonu o matičnem registru (v nadaljevanju ZMatR), ZPPDej in Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), določbe katerih je tožena stranka po prepričanju tožeče stranke uporabila napačno. Ni pa pravna podlaga ZD, na katerega se sklicuje tožena stranka, zaradi česar je njena presoja nepravilna tudi z vidika načela sorazmernosti.

4Tožeča stranka nadalje navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj se tožena stranka ni opredelila do zahtevka tožeče stranke za posredovanje podatkov za namene prijave pokopa, prav tako se ni opredelila do drugih relevantnih navedb tožeče stranke oziroma ni obrazložila, zakaj šteje njene navedbe za neprepričljive, temveč je zgolj pavšalno zaključila, da pravni interes ni izkazan, kar vse je kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da njeni zahtevi za posredovanje podatkov o svojcih pokojnega A. A. ugodi; podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek; še podrejeno pa, da ugotovi njeno nezakonitost. Sodišču predlaga, naj v dokaznem postopku izvede dokaze z vpogledom v zahtevo tožeče stranke za posredovanje podatkov z dne 6. 10. 2021, poziv tožene stranke za dopolnitev te zahteve z dne 15. 10. 2021, dopolnitev zahteve z dne 18. 10. 2021 in pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa z dne 15. 11. 2021.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je s svojo odločitvijo zgolj sledila določbam veljavne zakonodaje in ni pristojna presojati problematike, ki jo izpostavlja tožeča stranka. Meni, da obveznost prijave pokopa, ki je naložena občinam v primerih, ko ni naročnika pokopa, ne predstavlja pravne podlage za posredovanje osebnih podatkov vseh družinskih članov pokojnika (celo podatka o državljanstvu), niti podatka o obstoju svojcev pokojnika. Trditev tožeče stranke, da se zakonska obveznost prijave pokopa vzpostavi samo v primeru, ko pokojnik nima bližnjih svojcev, ki so ga bili dolžni vzdrževati in zanj skrbeti, ni utemeljena, saj predpisi navajajo tudi druge primere. Zatrjuje, da bi upravna enota s posredovanjem osebnih podatkov pokojnikovih svojcev kršila njihovo pravico do varstva osebnih podatkov. Pri tem poudarja, da se pravica do posredovanja podatkov presoja glede na zakonit namen zbiranja oziroma konkretne okoliščine primera, ki pa v obravnavani zadevi niso izpolnjene. Zavrača očitke o nepravilni uporabi materialnega prava, saj posredovanje podatkov o svojcih ni potrebno za izpolnitev zakonske obveznosti občine glede prijave pokopa, ki v konkretnem primeru sloni zgolj na dejstvu, da ni naročnika pogreba. Tožeča stranka v svoji zahtevi prvostopenjskemu organu ni navedla bistvenih sestavin, ki jih določa 34.a člen ZUP. Graja tudi navedbe glede bistvenih kršitev pravil postopka. Ocenjuje, da pomanjkljiva obrazložitev prvostopenjske odločbe v konkretnem primeru ne pomeni kršitve, saj je prvostopenjski organ presojal potrebo po zahtevanih osebnih podatkih tudi z vidika naročila pokopa, in ne zgolj z vidika povračila stroškov pogreba. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožeča stranka se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2022. Navaja, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 13. člena ZPPDej dolžna in upravičena prijaviti pokop, vendar le, če ni naročnika za prijavo pokopa. Obdelavo osebnih podatkov urejajo predpisi, ki si glede na svojo specialnost od splošnejšega do specialnejšega sledijo v naslednjem vrstnem redu: GRPD, ZVOP-1, ZLS. Iz teh pravnih podlag izhaja, da je tožeča stranka za to, da bi lahko zakonito izpolnila svojo obveznost po drugem odstavku 13. člena ZPPDej, upravičena zahtevati in pridobiti podatke o tem, ali obstoji oseba, ki je naročnik pogreba, kot ga definira 11. člen tega zakona in katera oseba je to. Če tožeča stranka s temi podatki ne razpolaga, ne more izpolniti svoje zakonske obveznosti skladno z ZPPDej in je torej upravičena pridobiti podatke, kot jih je zahtevala. Če je morebiti tožeča stranka zahtevala več podatkov, kot jih je po oceni tožene stranke upravičena zahtevati, bi morala njeni zahtevi delno ugoditi, ne pa jo v celoti zavrniti; če toženi stranki zahteva ni bila razumljiva, bi morala tožečo stranko pozvati k popravi. Trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo, da naj bi 21.a člen ZLS določal, da mora upravljavec zbirke podatkov občini omogočiti dostop do podatkov le, če je tako določeno z zakonom, v obravnavanem primeru ne drži, saj gre za pridobivanje podatkov od upravljavca matičnega registra in centralnega registra prebivalstva, v razmerju do katerih ZLS določa, da jih je register dolžan posredovati občini, če so potrebni za opravljanje nalog iz njene pristojnosti, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno. Ne drži niti navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je lahko naročnik pokopa kdorkoli, saj je taka trditev v nasprotju z določbami 11. in 16. člena ZPPDej.

7Nobenega dvoma ni, da je namen varstva osebnih podatkov v razmerju do države oziroma javne oblasti v tem, da se prepreči samovoljen poseg države v zasebnost posameznika, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, pač pa gre za zakonito izvrševanje zakonskih pristojnosti, nalog in obveznosti v javnem interesu. Če tožeča stranka ne bi preverjala, ali res ne obstajajo naročniki pogreba, kot jih definira tretji odstavek 11. člena ZPPDej, bi to pomenilo, da krši tako ZPPDej kot tudi 35. člen Ustave. Že v tožbi je tožeča stranka poudarila, da v nezamerljivem številu primerov nima podatkov, ali obstojijo naročniki potreba, kot jih definira prej navedena določba ZPPDej, hkrati pa to pomeni tudi pritisk na zaposlene pri tožeči stranki, ko jim po že opravljenem pogrebu svojci očitajo kršitev njihovih osebnostnih pravic in jim grozijo s tožbo. O teh okoliščinah naj sodišče kot pričo zasliši B. B.

8Sodišče je 25. 1. 2023 v navzočnosti pooblaščenke tožeče stranke in pooblaščenca tožene stranke opravilo narok za glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa. Dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. je sodišče zavrnilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

9Obe stranki postopka sta na glavni obravnavi vztrajali pri svojih stališčih. Pooblaščenka tožeče stranke je navajala, da je občina na podlagi ZPPDej dolžna prijaviti pokop pokojnika (drugi odstavek 13. člena ZPPDej), sprejeti žaro z upepeljenimi ostanki pokojnika (tretji odstavek 11. člena ZPPDej) in plačati stroške pogreba (drugi odstavek 16. člena ZPPDej). V kontekstu problematike, ki se obravnava v tem upravnem sporu, ni mogoče govoriti o dejstvu, da ni naročnika pogreba. Okoliščina, da je pokojnik v hladilnem prostoru izvajalca javne službe več kot 60 dni (tretji odstavek 10. člena ZPPDej) in da ta o tem obvesti občino, ne vzpostavlja domneve, da ni naročnika pogreba, torej, da ni oseb, ki bi bile po zakonu, ki ureja dedovanje, pokojnikov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda, ali osebe, ki je s pokojnikom stalno živela, oziroma ga je morala po predpisih vzdrževati in zanj skrbeti, ali pokojnikovega pooblaščenca. Občina mora zato preveriti, ali obstaja naročnik pogreba, za kar pa potrebuje podatke, s katerimi razpolaga upravna enota kot upravljavec centralnega registra prebivalstva in matičnega registra v smislu določbe tretjega odstavka 21.a člena ZLS. Ta v relevantnem delu določa, da lahko občina na podlagi zahteve, ki vsebuje navedbo pravne podlage obdelovanja osebnih podatkov, pridobi osebne podatke tudi od upravljavca centralnega registra prebivalstva in matičnega registra, zemljiškega katastra ali drugega upravljavca, če tako določa zakon. Ta določba je pravna podlaga, ki občino v konkretnem primeru upravičuje do zahtevanih osebnih podatkov. 60 dnevni rok tudi sicer ni pomemben, če svojec ne ve za pokojnikovo smrt, pri čemer izvajalec javne službe ni ne dolžan ne pooblaščen, ne obveščati ne iskati svojcev pokojnika.

10Pooblaščenec tožene stranke je izpostavil, da ne gre zanemariti roka 60 dni iz tretjega odstavka 10. člena ZPPDej, saj je po mnenju tožene stranke ta rok dovolj dolg, da bi se lahko kot naročnik pogreba za katerokoli osebo javil tudi kdo od svojcev pokojnega ali kdo drug od bližnjih. V dokumentaciji upravnega spisa, kot je bil predložen pritožbenemu organu, sta bili tudi dve mnenji Informacijskega pooblaščenca (v nadaljevanju IP), ki je kot prvi varuh posredovanja osebnih podatkov v Sloveniji podal stališče, da ZD omogoča občinam uveljavljanje stroškov v zapuščinskem postopku in da zato posredovanje osebnih podatkov s strani upravljavca matičnega registra in centralnega registra prebivalstva neposredno občinam ni utemeljeno.

11Sodišče je pooblaščenki tožeče stranke na obravnavi vročilo mnenje IP št. 0712-1/2019/2320 "Pridobivanje OP zaradi plačila pogreba z dne 16. 10 2019 (v nadaljevanju Mnenje IP 2019) in dopis IP št. 07120-1/2020/115 z dne 26. 2. 2020, naslovljen na prvostopenjski organ (v nadaljevanju Dopis IP 2020), ki sta med listinami upravnega spisa, in za katera je tožeča stranka povedala, da z njima ni seznanjena, ter ji določilo rok 15 dni, da se o tem izjavi, nadaljevanje glavne obravnave pa preložilo za nedoločen čas.

12Tožeča stranka se je do vročenih listin opredelila v drugi pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2023. Uvodoma navaja, da se tožena stranka niti v izpodbijani niti v drugostopenjski odločbi ni sklicevala na Mnenje IP 2019 in Dopis IP 2020, prav tako tudi ne v odgovoru na tožbo. Zato opozarja, da tožena stranka s svojim navedbami in argumenti v postopku upravnega spora ne more dopolnjevati razlogov odločbe, katere zakonitost se presoja v upravnem sporu. Zgolj iz previdnosti dodaja, da prej navedeno mnenje in dopis za odločitev v obravnavani zadevi tudi sicer nista relevantna.

13Glede Mnenja IP 2019 je tožeča stranka izpostavila, da se je IP v tem mnenju omejil na presojo v zvezi s povračilom stroškov pogreba, ne da bi se spuščal v druga pravno pomembna vprašanja, zlasti ne v presojo vprašanja, da ZPPDej na podlagi okoliščine, da je pokojnik v hladilnem prostoru izvajalca javne službe več kot 60 dni in da ta o tem obvesti občino, ne vzpostavlja domneve, da ni naročnika pogreba, kar pa je v obravnavani zadevi ključnega pomena. IP je tudi pojasnil pomen 6. člena GDPR in določb ZVOP-1 glede pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju. Iz teh pojasnil izhaja, da tudi če bi veljalo, da tožeča stranka nima pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov na podlagi posebnega zakona, in sicer ZPPDej in/ali ZLS, lahko osebne podatke obdeluje na podlagi določbe 8. člena ZVOP-1. To potrjuje tudi sodna praksa, npr. v sodbi Upravnega sodišča I U 687/2012 z dne 19. 12. 2012.

14Mnenje IP 2019 torej za predmetno zadevo ni pomembno, sta pa po prepričanju tožeče stranke pomembni Mnenje IP št. 060-1/2006/70 z dne 7. 3. 2006 in Mnenje Inšpektorata za varstvo osebnih podatkov št. 071-28/2005-2 (106) z dne 20. 10. 2005, ki ju tožeča stranka delno citira. Kot je še izpostavlja, so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za obdelavo podatkov po četrtem odstavku 9. člena ZVOP-1. Tožnica osebne podatke potrebuje za izvrševanje svojih zakonitih pristojnosti, to je obveznosti, da naroči pokop v okoliščinah, ko ni naročnika pogreba, pri tem pa ne more ugotoviti, ali ima pristojnost, da naroči pokop, dokler ne prejme podatka, ali obstoji naročnik pogreba, kot ga opredeljuje ZPPDej, torej ali obstoji oseba, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, pokojnikov zakoniti dedič prvega ali drugega delnega reda ali oseba, ki je s pokojnikom stalno živela, oziroma ga je morala po predpisih vzdrževati in zanj poskrbeti ali pokojnikov pooblaščenec. S pridobitvijo podatka o tem, da obstoji naročnik pogreba, kot ga opredeljuje ZPPDej in kdo je naročnik, ne bi bilo poseženo v upravičen interes posameznika, ki bi bil naročnik pogreba v smislu tretjega odstavka 11. člena tega zakona. Tožeča stranka bi pridobila omejen nabor podatkov po takem posamezniku, uporabila bi jih lahko za zelo ozko opredeljen namen, ki je povezan z izvrševanjem temeljne človekove pravice do osebnega dostojanstva in ki je prvenstveno v interesu posameznika in pokojnika ter le podredno v interesu tožeče stranke. Ne gre zanemariti, da ima naročnik pogreba pravico in dolžnost, da poskrbi za pogreb bližnjega, po izpolnitvi namena pa bi tožeča stranka pridobljene osebne podatke nemudoma izbrisala.

15Tudi v Dopisu IP 2020 se IP opredeljuje do utemeljenosti posredovanja osebnih podatkov le v povezavi s plačilom oziroma povračilom stroškov pogreba, je pa izrecno poudaril, da ni pristojen za ugotavljanje načina vodenja postopkov občine v zvezi s prijavo in kritjem stroškov pokopa. Glede na tako pojasnilo tožeča stranka izpostavlja določbo 2. in 4. člena ter 34.a člena ZUP, kar je navedla že v tožbi.

16Tožena stranka je v odgovoru na drugo pripravljalno vlogo tožeče stranka vztrajala pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Po določbi 9. člena ZVOP-1 se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika, po določbi četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1 pa se v javnem sektorju lahko izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Tožena stranka meni, da bi bilo s posredovanjem osebnih podatkov svojcev pokojnega nesporno poseženo v upravičen interes svojcev do varstva osebnih podatkov in ocenjuje, da gre za nedoločeno število posameznikov, v katerih osebne podatke bi moral upravljavec registra posredovati tožeči stranki. Tožeča stranka v konkretnem primeru ni izkazala, da so osebni podatki potrebni za izvrševanje njenih zakonitih pristojnosti in ocenjuje, da lahko osebne podatke svojcev pokojnika pridobi v zapuščinskem postopku, kot je to tožeča stranka že navedla v drugostopenjski odločbi.

17Glede navedbe tožeče stranke, da se tožena stranka ni sklicevala na Mnenje IP 2019, tožena stranka navaja, da je to mnenje navedeno na 4. strani drugostopenjske odločbe. Na Dopis IP 2020 se tožeča stranka ni sklicevala, so pa mnenja IP neobvezna, saj avtentično razlago posameznih določb zakona daje le Državni zbor, neobvezno razlago pa predlagatelj zakona.

18Sodišče je po prejemu izjasnitev tožeče in tožene stranke razpisalo nadaljevanje naroka za glavno obravnavo, vendar pa z obravnavanjem zadeve zaključilo brez njegove izvedbe, saj sta obe stranki sodišču pisno sporočili, da soglašata, da sodišče zaključi obravnavanje zadeve brez nadaljevanja glavne obravnave, na podlagi sodišču predloženih stališč in dokazov obeh strank.

K točki I izreka:

19Tožba ni utemeljena.

20Dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno. Tožeča stranka je 6. 10. 2021 pri prvostopenjskem organu vložila zahtevek za pridobitev podatkov o svojcih pokojnega A. A. Navedla je, da za pokojnega, ki je umrl 4. 10. 2021, ureja osnovni pokop v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZPPDej. Ker jim podatki o svojcih ali drugi podatki za izvedbo socialnega pokopa niso znani, je prvostopenjski organ zaprosila za podatke o družinskih članih pokojnega, njihove stalne in začasne naslove ter državljanstvo, svoj zahtevek pa utemeljila z navedbo, da te podatke potrebuje za naročilo osnovnega pokopa. Prvostopenjski organ je na zahtevo tožeče stranke odgovoril v odgovoru z dne 15. 10. 2020. Navedel je, da vloga tožeče stranke ni popolna. Citiral je določbe 8. in 22. člena ZVOP-1, 6. člena GDPR, prvega odstavka 28. člena ZMatR, drugega odstavka 13. člena ZPPDej ter tretjega odstavka 28. člena in 128. člen ZD, nato pa zaključil, da lahko tožeča stranka povrnitev stroškov pogreba zahteva iz zapuščine pokojnika preden ta pristane v rokah dedičev in da zato ni upravičena do posredovanja zahtevanih podatkov. Prvostopenjski organ je tožečo stranko pozval, naj se do opisanih navedb opredeli in vlogo dopolni z morebitno navedbo druge pravne podlage za pridobitev zaprošenih podatkov. Tožeča stranka se je na poziv tožene stranke odzvala z vlogo z dne 18. 10. 2021. Sklicevala se je na določbo 21.a člena ZLS ter navedla, da lahko občina osebne podatke pridobiva neposredno od posameznika, na podlagi zahteve pa tudi od upravljavca centralnega registra prebivalstva, matičnega registra, zemljiškega katastra ali drugega upravljavca, če tako določa zakon. Citira še določbe 21. člena ZLS, drugega odstavka 13. člena in 16. člena ZPPDej ter 34.a člena ZUP. Navaja, da zaprošene podatke potrebuje za zagotavljanje občinske javne službe po ZPPDej ter za izvedbo upravnega postopka.

21Prvostopenjski organ je po prejemu dopolnjene zahteve tožeče stranke to z izpodbijano odločbo zavrnil. Tožeča stranka je zoper sprejeto odločitev vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno in v obrazložitvi dopolnil razloge za sprejeto odločitev. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka v zadevi pravilno uporabila materialno pravo, to je določbe predpisov, na katere se je sklicevala tožeča stranka v svoji zahtevi za pridobitev osebnih podatkov o svojcih pokojnega A. A.

22Pogrebno in pokopališko dejavnost ureja ZPPDej. Določa, da pogrebna dejavnost obsega zagotavljanje 24-urne dežurne službe, ki je obvezna občinska gospodarska javna služba, nadalje prevoz, pripravo in upepelitev pokojnika ter pripravo in izvedbo pogreba; pokopališka dejavnost pa obsega upravljanje ter urejanje pokopališč in jo zagotavlja občina (3. člen ZPPDej). Osnovni pogreb pokojnika obsega prijavo pokopa, pripravo pokojnika, minimalno pogrebno slovesnost in pokop, vključno s pogrebno opremo (drugi odstavek 12. člena ZPPDej). Pokop prijavi upravljavcu pokopališča naročnik pogreba oziroma izvajalec pogrebne dejavnosti, ki ga je izbral naročnik pogreba ali občina (prvi odstavek 13. člena ZPPDej). Če naročnika ni, prijavi pokop občina, kjer je imel pokojnik zadnje stalno prebivališče, oziroma če tega ni mogoče ugotoviti, kjer je imel pokojnik zadnje začasno prebivališče, oziroma če ni mogoče ugotoviti niti tega, tista občina, kjer je pokojnik umrl oziroma je bil najden. ZPPDej v 14. in 15. členu ureja pogrebno slovesnost in pokop, v prvem in drugem odstavku 16. členu pa določa, da mora stroške pogreba poravnati naročnik; če naročnika ni, te stroške poravna občina, ki je prijavila pokop, lahko pa je plačnik tudi druga fizična ali pravna oseba. Sodišče ugotavlja, da ZPPDej ne določa, kdo je lahko naročnik pogreba. O pokojnikovih dedičih prvega in drugega dednega reda, osebi, ki je s pokojnikom stalno živela oziroma ga je morala po predpisih vzdrževati in zanj skrbeti ali njegovem pooblaščencu, kot naročnikih pogreba, govori ZPPDej le v drugem odstavku 11. člena, in sicer zgolj glede izročitve žare z upepeljenimi ostanki pokojnika izvajalcu pogrebne dejavnosti; za druge vrste pogreba take določbe ni. Ob upoštevanju navedenega ter glede na določbo prvega odstavka 16. člena je zato po presoji sodišča mogoče sklepati, da je naročnik pogreba tisti, ki pogreb pri izvajalcu pogreba naroči in mora nato poravnati njegove stroške, kar pa pomeni, da je lahko to svojec zapustnika ali tudi druga oseba, ki je pripravljena to sprejeti. V ZPPDej namreč ni določbe, ki bi k naročilu pogreba zavezovala pokojnikove svojce. Če naročnika pogreba ni, je prijava pokopa in s tem tudi obveznost njegovega plačila na občini, kar je po presoji sodišča mogoče razumeti, da je občina dolžna naročiti pokop pokojnika, ki ima na njenem območju stalno bivališče, oziroma začasno bivališče oziroma tam umre, če pogreba ne naroči nobena druga oseba. Brez dvoma pa je, da so stroški pogreba zapustnika na določen način "njegovi" stroški, saj se po določbi tretjega odstavka 28. člena ZD odbijejo od ugotovljene vrednosti njegovega premoženja, oziroma povedano drugače, se za ta znesek zmanjša vrednost zapustnikovega premoženja, ki ga pridobijo njegovi dediči in so ta dolg do višine podedovanega premoženja tudi dolžni poravnati. Občina lahko torej v primeru, ko je naročnica pogreba (ker ni bilo druge osebe, ki bi naročila pogreb), zahteva povrnitev stroškov izvedenega pogreba v zapuščinskem postopku po takem pokojniku.

23V obravnavani zadevi način poravnavanja stroškov pogreba, kot je opisan v prejšnjem odstavku, med strankama ni sporen, tožeča stranka pa uveljavlja, da ima pravni interes do pridobitve podatkov o pokojnikovih svojcih ne zgolj zaradi poravnave stroškov, ki ji nastanejo, ko je naročnica pogreba (ker pogreba niso naročili pokojnikovi svojci), pač pa predvsem zato, ker je primarna obveznost prijave pokopa na svojcih, tožeča stranka pa ima kot nosilka gospodarske javne službe obveznost, da pokop prijavi le, če pokojnik svojcev ni imel. Izpostavlja torej, da je treba zato najprej preveriti, ali obstajajo svojci pokojnika, ki so dolžni prijaviti pokop, šele kolikor teh ni, pa postane prijava in izvedba pogreba pokojnika njena obveznost. Da bi ugotovila, ali svojci pokojnika obstajajo, pa je, kot navaja, upravičena do pridobitve njihovih podatkov pri toženi stranki, kot tisti, ki upravlja in vodi centralni register prebivalstva in matično knjigo. Tožeča stranka je opozorila na primere, ko so se pri njej zaposleni po tem, ko je prijavila pogreb in bila njegov naročnik, ker v danem trenutku ni bilo drugih naročnikov, kasneje, po že opravljenem pogrebu, soočali s svojci, ki so se oglasili in jim očitali kršitev njihovih osebnostnih pravic ter jim grozili s tožbo. Sodišče pojasnjuje, da težave, s katerimi se srečuje tožeča stranka v zvezi s prijavo in izvedbo pokopov takih pokojnikov niso predmet tega postopka niti ne vplivajo na odločitev. V obravnavani zadevi je namreč predmet postopka vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do zahtevanih podatkov na podlagi veljavnih predpisov. Iz tega razloga je zato sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje B. B., ki bi vedela povedati o stikih (konfliktih) pristojnih pri tožeči stranki s svojci pokojnika, katerega pokop je prijavila tožeča stranka, saj za odločitev v zadevi ta dokaz ni relevanten.

24Sodišče tožbenim ugovorom tožeče stranke ne more slediti. Kot je že bilo pojasnjeno, ZPPDej (niti drug predpis) ne določa obveznosti svojcev pokojnega, da bi bili naročniki pogreba, kar pomeni, da mora občina vedno, če drugega naročnika ni, poskrbeti za njegov pokop (13. člen ZPPDej). Dejstvo, da so stroški pogreba stroški zapuščine, ki so jih do višine podedovanega premoženja dolžni poravnati zapustnikovi dediči, namreč še ne pomeni, da bi imeli zakonsko dolžnost naročiti njegov pogreb, oziroma, da bi se lahko občina taki obveznosti izognila, če bi svojce pokojnega našla, pogreba pa ti ne bi bili pripravljeni naročiti. Z drugimi besedami - četudi bi bili svojci znani, jih glede na določbe ZPPDej ni mogoče "prisiliti" k naročilu pogreba, pač pa je v primeru, ko naročnika ni, za pogreb dolžna poskrbeti občina kot izvajalka pogrebne dejavnosti, ki je gospodarska javna služba, s tem povezani stroški in druge nevšečnosti, ki jih omenja tožeča stranka (grožnje), pa so nato predmet obravnave drugih postopkov (zapuščinskega, civilnega, v primeru groženj tudi prekrškovnega ali kazenskega). Nesporno sicer je, da je občina dolžna pri rabi javnih sredstev ravnati smotrno ter javno premoženje in finančna sredstva upravljati skrbno, zakonito, učinkovito in gospodarno, vendar pa to utemeljuje njen dejanski in ne pravni interes za pridobitev zahtevanih podatkov, do katerih pa lahko kot upnica za povračilo stroškov pogreba dostopa v zapuščinskem postopku po pokojniku, če je bila naročnica njegovega pogreba.

25Iz enakih razlogov sodišče meni, da zahteva za pridobitev osebnih podatkov o svojcih pokojnega tudi ne more temeljiti na določbi četrtega odstavka 9. člena ZOVP-1, po kateri se izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Obveznost naročila pogreba pokojnega, ko ni drugega naročnika, je namreč obveznost občine po ZPPDej in za tako naročilo niti ta zakon niti drug predpis občini ne nalagata obveznosti, da bi najprej morala preverjati, ali je imel pokojni svojce, pač pa zadošča, da pogreba ni naročil nihče drug. Tako preverjanje, s ciljem, da bi se tožeča stranka izognila stroškom pogreba in drugim nevšečnostim s svojci, ki se oglasijo šele po tem, ko je pogreb že opravljen, je dejanski in ne pravni interes tožeče stranke. Enaki zaključki veljajo tudi za določbo 21.a člena ZLS, ki upravičenje občine za pridobivanje osebnih in drugih podatkov posameznikov pri upravljavcih zbirk podatkov veže na zakon ali če občina te podatke potrebuje za izvajanje svojih z zakonom določenih pristojnosti (kar pa za pridobivanje podatkov o svojcih pokojnega iz prej navedenih razlogov ne velja), prav tako tudi za določbo 34.a člena ZUP, ki upravičenost za pridobitev podatkov veže na ustrezno pravno podlago, ki pa je v obravnavanem primeru po presoji sodišča za ugoditev zahtevku tožeče stranke ni.

26Podlage za podatke, kot jih zahteva tožeča stranka, po presoji sodišča ni niti v ZMatR niti v ZVOP-1. V matični register se za državljane Republike Slovenije vpisujejo podatki o rojstvu (tudi o starših), podatki o otrocih, zakonski zvezi in podatki o smrti (prvi odstavek 4. člena ZMatR). V registru se ne vodijo podatki o sorojencih ali drugih sorodnikih posameznika, kar pomeni, bi tako informacijo moral upravljavec registra šele oblikovati s pregledovanjem osebnih podatkov drugih oseb (npr., da bi preverjal, kdo so otroci staršev posameznika - njegovi bratje in sestre - kar bi pomenilo, da bi moral najprej preverjati podatke posameznikovih staršev, nato podatke njihovih otrok - posameznikovih sorojencev, kolikor bi bili ti pokojni pa še podatke njihovih otrok - posameznikovih nečakov ali če celo teh ne bi bilo, podatke o bratih in sestrah staršev in njihovih naslednikih), za kar pa v ZMatR ni podlage, zahtevano preverjanje pa bi pomenilo poseg v osebne podatke takih oseb. Izpiski in potrdila iz matičnega registra se namreč izdajajo na zahtevo posameznika, na katerega se vpis nanaša, na zahtevo drugih oseb pa le, če imajo njegovo pisno privolitev; če pa vpisani ni več živ in v času svojega življenja ni izrecno prepovedal posredovanja njegovih osebnih podatkov, se lahko izpiski in potrdila izdajo njegovim ožjim družinskim članom (zakoncu ali partnerju, zunajzakonskemu partnerju ali partnerju iz nesklenjene partnerske zveze, otrokom, staršem umrlega) in zakonitim dedičem prvega in drugega dednega reda po vstopni pravici, če umrla oseba nima živečih ožjih družinskih članov (28. člen ZMatR). Gre torej za pravico do dostopa podatkov pokojnega in ne do podatkov njegovih dedičev oziroma drugih svojcev. Pravico do vpogleda v matični register in do pridobitve osebnih podatkov vpisanega, če ta ni več živ in v času svojega življenja ni izrecno prepovedal posredovanja svojih osebnih podatkov, imajo osebe, ki izkažejo zakoniti interes za uporabo teh osebnih podatkov, osebe, ki so po zakonu, ki ureja dedovanje, njegovi zakoniti dediči prvega ali drugega dednega reda, pa niso vnaprej pisno prepovedale posredovanja podatkov, skladno z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov (tretji odstavek 29. člena ZMatR). Za ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za posredovanje osebnih podatkov umrlega posameznika, je torej treba uporabiti določbe ZVOP-1. Ta v 23. členu določa, da se lahko podatke o umrlem posamezniku posreduje samo tistim uporabnikom osebnih podatkov, ki so za obdelavo osebnih podatkov pooblaščeni z zakonom, ne glede na to pa tudi osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda, če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes, umrli posameznik pa ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov. Kot je bilo obrazloženo v predhodnih odstavkih, takega pravnega interesa za pridobivanje podatkov o svojcih pokojnega, za katerega ni naročnika pogreba, tožeča stranka nima.

27Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K točki II izreka:

28Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.