VSM Sklep IV Kp 6245/2023

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenega A. A. z dne 5. 4. 2023, za izvršitev kazni dveh mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 6245/2023 z dne 7. 3. 2023, z delom v splošno korist, zavrnilo.

2Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni, smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da mu izrečeno kazen zapora spremeni v delo v splošno korist.

3Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ne glede na to, da obsojeni podani predlog gradi na razlogih osebnih in družinskih razmer, se je strinjati z oceno prvostopenjskega sodišča, da pri obsojenemu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj, v kolikor bo ostal na prostosti, dejansko več ne bo izvrševal. Tudi pritožbeno sodišče smatra, da zgolj dejstvo, da ima družino, ne more vplivati na to, da bi sodišče obsojenemu dovolilo nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

6Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu obsojenega za alternativno prestajanje kazni zapora pridobilo izpisek iz kazenske evidence, iz katerega izhaja večkratna predkaznovanost obsojenega tako za raznovrstna, kot tudi za istovrstno kaznivo dejanje. Na podlagi potrdila Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22. 5. 2023, ki ga je predložila Probacijska enota Maribor, izhaja, da zoper obsojenega tečeta še dva kazenska postopka, pa tudi, da je slednji že bil obravnavan, in sicer v okviru probacijske naloge delo v splošno korist - kaznivo dejanje z varstvenim nadzorom, pri čemer je celotno naloženo obveznost 330 ur tudi opravil. Ne glede na to pa, upoštevaje vsebino pridobljenih podatkov in okoliščine kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega je sodišče prve stopnje obsojenemu izreklo kazen dveh mesecev zapora, je prvostopenjski zaključek, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist pri obdolženemu ne bi bila smotrna, pravilen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča kljub stališču teorije, da alternativne izvršitve kazni ni mogoče izključiti niti pri povratnikih, ni prezreti, da gre pri obsojencu za specialnega povratnika, ki je obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, določene po dveh sodbah, prav tako ne gre zaobiti izkazane vztrajnosti pri ponavljanju istovrstnih in tudi drugih (hujših) kaznivih dejanj. Vse to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki ocenjuje negativen odnos obsojenega do pravnih in družbenih norm ter vrednot, ki jih očitno ne spoštuje.

7Posledično je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje opravilo ustrezno oceno okoliščin glede alternativnega prestajanja kazni in pravilno zaključilo, da ta pri obsojenemu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna izvršitev ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije obsojenega. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pozitivna prognoza glede izvrševanja kaznivih dejanj pri obsojencu navkljub vztrajnemu zatrjevanju, da se je v preteklosti družil z napačnimi ljudmi, ki so nanj slabo vplivali, a se je sedaj spremenil, se ustalil in si ustvaril družino, zaenkrat še ni podana.

8Kazen zapora mora ohraniti svoje bistvo, in sicer je to neodobravanje kršitev norm na način, ki obsojenega tako ali drugače prizadene, saj mora biti koristen tako za kaznovano osebo kot za okolico. V konkretnem primeru na strani obsojenega niso podane takšne okoliščine, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni. Osebne okoliščine, na katere se obsojeni vnovič sklicuje v pritožbi, to je skrb za družino in zatrjevana nenadomestljiva pomoč pri domačih opravilih v in zunaj hiše (košnja trave, spravljanje lesa, posek dreves, žaganje in zlaganje drv), same po sebi ne morejo vzdržati kot utemeljen in prepričljiv razlog za alternativno prestajanje kazni, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da bi to potem pomenilo, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznost skrbeti za družinske člane, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči. Na pritožbeno izpostavljene okoliščine bi namreč moral obsojeni misliti, še preden se je spet podal na kriminalno pot.

9Iz navedenih razlogov, in ker obsojeni v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, je bilo odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje namreč v konkretnem primeru ni našlo okoliščin na strani obsojenega, ki bi opravičevale alternativno prestajanje kazni, zato je ravnalo pravilno, ko je predlog obsojenega zavrnilo (129.a člen ZKP).

10Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z določilom prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse, pri kateri je bilo upoštevati obsojenčeve materialne razmere, je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo.