VSM Sodba II Kp 31110/2021

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in nagrada njene zagovornice bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo okrajnega državnega tožilca so odgovorili zagovorniki obdolženke in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma je pojasniti, da se z obravnavanim kaznivim dejanjem obdolženki v bistvenem očita, da naj bi kot formalna direktorica in edina lastnica oškodovane družbe A. d.o.o. zlorabila svoj položaj s tem, ko je 13. 5. in 24. 5. 2021 s transakcijskega računa navedene družbe izvršila dve nakazili v skupnem znesku 28.700,00 EUR na račun Odvetniške pisarne C., navkljub veljavni Pogodbi o dajanju pravne pomoči in zastopanju z Odvetniško pisarno B., pri čemer pa Odvetniška pisarna C. za oškodovano družbo A. d.o.o. ni opravila nobenih storitev, ki bi bile v korist navedene družbe.

6Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji izhajalo iz nedvomne ugotovitve, da je obdolženka s transakcijskega računa oškodovane družbe A. d.o.o. dejansko izvedla dve nakazili Odvetniški pisarni C. v skupnem znesku 28.700,00 EUR. Prav tako je kot nedvomno upoštevalo, da sta obdolženka in B. B. bivša zakonca in stranki v pravdnem postopku, v okviru katerega se odloča o obsegu in deležih na njunem skupnem premoženju, ki vključuje tudi oškodovano družbo. Na podlagi izpovedb in pisnih izjav zaposlenih v oškodovani družbi pa je tudi ugotovilo, da je obdolženka na svojega moža B. B. prenesla funkcijo v. d. direktorja, medtem ko se sama z aktivnim delom v družbi ni ukvarjala, ker je morala skrbeti za sina s posebnimi potrebami. Za razliko od državnega tožilca, ki na podlagi navedenega ocenjuje, da je obdolženki storitev kaznivega dejanja dokazana, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženka pri sklenitvi pogodbe z Odvetniško pisarno C. in izvršenih plačilih delovala v prepričanju, da varuje interese družbe A. d.o.o., zaradi česar je presodilo, da ji ni mogoče dokazati naklepa.

7Državni tožilec takšno odločitev sodišča, ki je torej štelo, da ni dokazana zahtevana oblika krivde za očitano kaznivo dejanje, graja z navedbami, da je bil B. B. edini dejanski direktor oškodovanke družbe, medtem ko je bila obdolženka le direktorica na papirju. Po letih pasivnosti, ko je bila z B. B. v sporu glede delitve skupnega premoženja, pa se je naenkrat odločila, da bo izkoristila svoje pooblastilo za porabo sredstev na transakcijskem računu družbe zato, da bo vnaprej poravnala stroške pravnega zastopanja odvetniški pisarni, ki jo je zastopala tudi v razveznem postopku z B. B. Navedeno kaže, da so bile morebitne odvetniške storitve, ki jih je obdolženka iz sredstev družbe plačala Odvetniški pisarni C., opravljene kvečjemu za potrebe pravdnega postopka oziroma za dejanski prevzem družbe, nikakor pa niso bile družbi v korist oziroma so njeno finančno stanje in sposobnosti plačevanja dejanskih obveznosti poslabšale. Plačila tovrstnih storitev obdolženka ni imela pravice opraviti s sredstvi družbe, saj ji takšne pravice ni podeljeval niti njen formalni status direktorice in lastnice. Poslovodja namreč ne more denarja družbe zapravljati za pravna mnenja, ki so namenjena raziskovanju vprašanja, v kolikšnem deležu komu pripada družba in za raziskovanje (domnevnih) škodljivih ravnanj B. B. zoper družbo.

8Državnemu tožilcu ni mogoče pritrditi. Soglašati je namreč s prepričljivimi in razumnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženka pri sklenitvi pogodbe z Odvetniško pisarno C. in izvršenih plačilih delovala v prepričanju, da varuje interese družbe A. d.o.o., ker se B. B. z njo ni več posvetoval in je ni obveščal o poslovanju navedene družbe, ob tem pa je ustanovil drugo družbo, na katero je preusmerjal dejavnost oškodovane družbe. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se za obravnavano kaznivo dejanje zahteva naklepno ravnanje, česar pa na podlagi izpostavljenih dejanskih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogoče trditi. Državni tožilec tako prezre, da je B. B. dejansko ustanovil družbo D. d.o.o., ki ima registrirane enake dejavnosti kot oškodovana družba. Listine za ustanovitev navedene družbe je pripravila Odvetniška pisarna B., ki je sicer imela za nedoločen čas sklenjeno pogodbo o dajanju pravne pomoči in zastopanju družbe A. d.o.o., ob tem pa je hkrati zastopala tudi B. B. v postopku razveze zakonske zveze z obdolženko. Državni tožilec tako neutemeljeno pričakuje, da bi se obdolženka morala obrniti na Odvetniško pisarno B., zlasti potem ko je pričela sumiti, da je B. B. pričel s preusmerjanjem dejavnosti na svojo novo družbo ter brez njene vednosti in v njenem imenu podpisovati pogodbe, ki jih je sama dojemala kot škodljive. Da takšno sklepanje obdolženke ni bilo brez razumne podlage, izhaja iz vrste dokazov, med katerimi je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo predvsem izpovedbo priče D. D. ter pogodbe, ki se nanašajo na najem poslovnih prostorov in vozil med družbama A. d.o.o. in D. d.o.o. Ob tem pa ne gre prezreti niti dopisa z dne 31. 5. 2021, iz katerega izhaja, da je poslovno področje oškodovane družbe prevzela ravno družba D. d.o.o. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je obdolženka zaradi zagotovitve nepristranskega zastopnika pri ohranitvi obstoja in nadaljnjega poslovanja družbe A. d.o.o. v dobri veri stopila v pogodbeno razmerje z Odvetniško pisarno C.

9Neutemeljeno je pritožbeno polemiziranje o vsebini in vnaprejšnjem plačilu storitev, ki jih je Odvetniška družba C. opravila za oškodovano družbo. Kot priča zaslišan odvetnik C. C. je namreč korektno opisal naravo opravljenih storitev ter izrecno pojasnil, da so bile dejansko opravljene vse storitve, za katere sta bila izdana računa. V dokaz navedenemu je bila predložena tudi povsem ustrezna dokumentacija (vključno s prvimi stranmi vseh pripravljenih pravnih mnenj in vlog), ki jo je sodišče prve stopnje podrobno povzelo in utemeljilo v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Državni tožilec zato ne more prepričati s posplošeno pritožbeno navedbo, da takšne vsebinsko nedefinirane pravne storitve niso mogle biti v korist družbe. Sploh, ker je tožilec tisti, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Kot neutemeljene se izkažejo tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je bilo nakazilo Odvetniški pisarni C. v resnici namenjeno za potrebe pravdnega postopka, v katerem se je odločalo o skupnem premoženju obdolženke in B. B. Obdolženka je namreč navedeni očitek v celoti izpodbila s predložitvijo računa št. 2021-125 z dne 17. 8. 2021, specifikacijo odvetniških storitev in poročilom izvedenih plačil, iz katerih tudi ob upoštevanju časovnega sosledja obravnavanih dogodkov zanesljivo izhaja, da je storitve razveznega oziroma pravdnega postopka plačala sama kot fizična oseba. V zvezi z v pritožbi izpostavljeno okoliščino, da se obdolženka vrsto let z aktivnim delom v družbi ni ukvarjala, kot je to zaključilo tudi sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je le dodati, da to nikakor ne pomeni, da obdolženka zato ni imela nobenih poslovodnih upravičenj. Državni tožilec navedeni okoliščini pripisuje preveliko težo, pri tem pa prezre, da obdolženka vendarle ni bila izključena iz poslovanja oškodovane družbe (kot to na primer izhaja iz izpovedbe priče E. E.), poslovodna upravičenja pa ji kot edini družbenici in direktorici družbe A. d.o.o. podeljuje sam zakon.

10Tehtnih in jasno utemeljenih razlogov prvostopenjskega sodišča tako pritožba državnega tožilca ne more omajati, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo okrajnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.