VSRS Sklep I Up 182/2023

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožničino tožbo (I. točka izreka). To je vložila zoper sklep Ministrstva za finance, št. DT‑499‑05-56/2020-15 z dne 30. 11. 2022, s katerim je zavrnilo tožničino zahtevo za priznanje statusa stranske udeleženke v postopku s pritožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT‑0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 (v nadaljevanju odmerna odločba). Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila odmerna odločba v upravnem sporu, začetem s tožbo družbe A., d. o. o. (v nadaljevanju družba A.), s sodbo I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 odpravljena in zadeva vrnjena Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS oziroma prvostopenjski davčni organ) v ponovno odločanje. Odmerna odločba tako nima več pravnega učinka, zato pritožba v upravnem postopku, s katero je tožnica ciljala na njeno odpravo, ob pogoju priznanega statusa stranske udeleženke, ni več potrebna. Po oceni sodišča prve stopnje iz ugotovljenega sledi, da tudi sklep pritožbenega upravnega organa, zoper katerega je vložena obravnavana tožba, očitno ne posega več v tožničin pravni položaj, niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavila zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo.

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V obrazložitvi pritožbe obširno povzema dosedanji potek postopka in pojasnjuje, zakaj bi ji moral biti priznan status stranske udeleženke v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper družbo A.. Posebej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi I U 1320/2022‑23 z dne 26. 10. 2022 že sprejelo stališče, da bi ji moral davčni organ v omenjenem nadzornem postopku priznati status stranske udeleženke in v tem oziru obširneje graja davčni organ, ker tega zavezujočega pravnega stališča sodišča prve stopnje ni upošteval niti ga ni upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Navaja, da z odpravo odmerne določbe postopek še ni končan, da pa zaradi izpodbijane odločitve v njem ne bo več mogla sodelovati. Sodišču prve stopnje očita, da odločitve o zavrženju tožbe ni ustrezno obrazložilo, ker se ni opredelilo do njenih bistvenih navedb ter da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede pravnega interesa in tega, kdo je davčni zavezanec. Sodišču prve stopnje s tem v zvezi očita kršitve več določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Protokola 1 k EKČP. Meni, da ji je bilo z izpodbijanim sklepom dejansko odvzeto učinkovito pravno varstvo za odpravo kršitev, storjenih v postopku pred toženko. Če bo Vrhovno sodišče ocenilo, da ji ZDoh-2 in ZDavP-2 ne omogočata pravice do izjave in sodelovanja v postopku družbe A., Vrhovnemu sodišču predlaga, naj vloži zahtevo za presojo ustavnosti omenjenih zakonov. Navaja še, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati vsaj stroške postopka, saj je ob vložitvi tožbe nesporno imela pravni interes za tožbo, na okoliščino, da je pred izpodbijano odločitvijo prišlo do odločitve v zadevi I U 932/2020, pa ni imela nobenega vpliva. Priglaša pritožbene stroške.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

K I. točki izreka

6Vsak, ki zahteva varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati svoj pravni interes. To pomeni, da mora izkazati, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tako je pritožnica v tožbi zahtevala, naj sodišče prve stopnje izpodbijani sklep toženke spremeni tako, da ugodi njeni zahtevi za priznanje statusa stranske udeleženke v postopku pritožbe zoper odmerno odločbo in toženki naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe odloči o njeni pritožbi zoper odmerno odločbo, podredno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7Tožbeni zahtevek, kot tudi izrek izpodbijanega sklepa toženke, sta se torej nanašala le na pritožničino udeležbo v postopku s pritožbo zoper odmerno odločbo. Da je bil zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavljen zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo, izrecno (in kar ni pritožbeno izpodbijano) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki hkrati pojasni, da s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožničin pravni položaj niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je bila odmerna odločba med prvostopenjskim upravnim sporom že odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. Takšna obrazložitev pa je v okoliščinah konkretnega primera zadostna (zato uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana) in tudi pravilna. Glede na to, da je bila odmerna odločba, zoper katero je tekel pritožbeni postopek, odpravljena, bi bila tudi morebitna ugoditev pritožničini tožbi brez učinka in torej ne bi v ničemer vplivala na pritožničin pravni položaj.

8Pritožnica sicer v pritožbi trdi, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker naj bi, kljub odpravi odmerne odločbe, še vedno imela pravni interes, da sodeluje v davčnem postopku zoper družbo A., ki še ni zaključen. Vendar te navedbe presegajo izrek izpodbijanega sklepa toženke in postavljeni tožbeni zahtevek (kot že navedeno, sta ta omejena le na postopek s pritožbo zoper odmerno odločbo, ki pa ga ni več), zato za odločitev v tem pritožbenem postopku niso relevantne. Vrhovno sodišče le pripominja, da se je po odpravi odmerne odločbe zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča odprava upravnega akta učinkuje za nazaj (ex tunc),¹ kar pomeni, da se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1² in prvi odstavek 281. člena ZUP). Postopek je tako ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Pritožnica torej z izpodbijano odločitvijo ni utrpela nobene negativne posledice, saj bo lahko pred prvostopenjskim davčnim organom vložila novo zahtevo za priznanje stranske udeležbe v zadevnem davčnem postopku.

9Kadar sodišče tožbo zavrže (kot v obravnavanem primeru), tožbenih navedb po vsebini ne presoja, zato nobena kršitev ni podana, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev pritožnice za priznanje položaja stranske udeleženke. Na te navedbe, ki jih pritožnica ponavlja še v pritožbi, zato tudi Vrhovno sodišče ne odgovarja. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na človekove pravice, ki jih zagotavljata Ustava in EKČP.

10Ker za ta preizkus niso pravno odločilna stališča o pritožničini pravici do udeležbe v inšpekcijskem postopku oziroma njeni pravici do izjave, Vrhovno sodišče tudi nima pravne podlage, da bi se v tem primeru opredeljevalo do ustavne skladnosti stališč toženke, ali da bi presojalo očitke o neskladnosti odločitev izpodbijanega sklepa toženke s pravnim mnenjem sodišča iz sodbe I U 1320/2022-23 z dne 26. 10. 2022. S tem ko sodišče prve stopnje pritožničine tožbe ni meritorno obravnavalo, ker ta ni izpolnjevala procesne predpostavke iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa tudi ni bilo poseženo v pritožničino ustavno pravico do sodnega varstva, kar po vsebini, a neutemeljeno uveljavlja pritožnica.³

11Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

12Ker je bila pritožničina tožba zavržena, je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških upravnega spora. Pritožnica meni, da bi ji morali biti ti stroški priznani, ker je njen pravni interes za tožbo med postopkom prenehal zaradi odprave odmerne odločbe, to je okoliščine, na katero sama ni imela vpliva. Vendar te navedbe, upoštevaje neutemeljenost pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju tožbe, ne morejo biti predmet obravnave v pritožbenem postopku. Zatrjevana nepravilnost odločitve o stroških je namreč samostojen ugovor in s tem pravno sredstvo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je po svoji naravi sklep. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, utemeljene na razlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1, pa izhaja, da je pritožba zoper sklep dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb, zato lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvar (tako v sklepih I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018 in I Up 52/2018 z dne 20. 6. 2018). Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa je torej nedovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K III. točki izreka

13Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prim. 10. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020 in tam navedeno sodno prakso.
² Po noveli ZUS-1C četrti odstavek 64. člena ZUS-1.
³ Ustavno sodišče je že v odločbi Up-341/99-10 z dne 4. 10. 2001 pojasnilo, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da zakon lahko določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči.