VSC Sklep I Kp 63310/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po členu 195.a Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obtoženega A. A. še podani.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za uporabo osebnega omejevalnega ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost in tudi za sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa.

5Utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj pritožbeno ni problematiziran. Prav tako tudi niso problematizirane objektivne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot relevantne pri presoji obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Glede na utemeljen sum storitve obtožencu očitanih številnih kaznivih dejanj, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo tudi na obtoženčeve subjektivne lastnosti, torej na okoliščine subjektivne narave, ki so relevantne pri presoji ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče ne vidi nič oporečnega v zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi obtoženec izkazal visoko stopnjo agresivnost, predrznosti in vztrajnosti. Ravno to so pa tiste obtoženčeve lastnosti, ki v povezavi z objektivnimi okoliščinami, ki se nanašajo na obtožencu očitano kriminalno količino, kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost. To ponovitveno nevarnost pa je, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, moč preprečiti že z manj invazivnim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s prepovedjo približanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP. Ta sklep je še toliko bolj na mestu ob dejstvu, da obtoženec tega ukrepa več ne krši. To, da obtoženec ukrepa ne krši, seveda ne more biti razlog za odpravo uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Spoštovanje ukrepa se predpostavlja, morebitna kršitev tega ukrepa pa bi utegnila voditi v uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa.

6Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo obtoženčevo ponovitveno nevarnost in tudi njeno resnost in v povezavi s tem je utemeljeno zaključilo, da so razlogi za uporabo obravnavanega osebnega omejevalnega ukrepa še vedno podani.

7Ob ugotovitvi, da tudi test sorazmernosti govori v prid uporabe obravnavanega osebnega omejevalnega ukrepa je tako na mestu zaključek, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugotovilo, da so razlogi za ta osebni omejevalni ukrep še vedno podani. Ker pritožbene navedbe tega zaključka niso omajale in ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper ta ugotovitveni sklep, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.