VSK Sodba II Kp 10771/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let ter odločilo, da se mu vzame 11.600,00 EUR protipravno pridobljene premoženjske koristi, na način da obtoženi znesek poravna v 24 mesečnih obrokih. Obtoženega je oprostilo plačila stroškov postopka.

2Zoper sodbo je obtoženi po svojem zagovorniku vložil pritožbo, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledične kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločitve o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženega oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter odloči, da se stroški te pritožbe krijejo iz proračuna sodišča.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v okviru izpodbijanja sodbe iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da obtoženi v zvezi s spornimi nakazili ni imel nobenega utemeljenega razloga, da bi lahko sklepal, da sredstva izvirajo iz kaznivega dejanja oziroma, da bi dvomil v legitimnost nakazil in izpostavlja obtoženčev zagovor glede pravnega posla z osebo B. B. za posredovanje pri nakupu rovokopača. Glede slednjega pritožnik navaja, da je v gospodarstvu povsem običajno, da plačilo za družbo opravi fizična oseba oziroma določena družba za drugo družbo in tako obtoženi ni dal poudarka na dejstvo, da je denar za plačilo rovokopača nakazal nekdo drug.

5Po preučitvi zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva ter na njihovi podlagi zaključilo, da obtoženčevemu zagovoru ne gre slediti. Pri tem je zlasti pravilno upoštevalo ugotovljene okoliščine glede spornih nakazil v breme C. C. in družbe A., za katera v povezavi z obtoženčevo družbo B. d.o.o. ne obstoji nobena poslovna podlaga in glede obtoženčevega razpolaganja s tako prejetimi sredstvi. Obtoženi je namreč vsakič še isti dan po prejemu denarja z njim razpolagal, kar, kot pravilno sklepa prvostopenjsko sodišče, kaže na to, da je denar pričakoval in je bil pozoren na njegov prejem ter bi tudi moral opaziti, da ne gre za plačilo po pogodbi s B. B., še zlasti upoštevaje dejstvo, da je bilo po tej pogodbi dogovorjeno, da bo denar izročen v gotovini. Poleg tega je bil obtoženi tudi s strani banke obveščen o tem, da naj bi bili nakazili izvršeni s poneverbo oziroma vdorom v spletno banko plačnikov, a se na obvestilo ni odzval. V zvezi z omenjeno pogodbo je obdolženi navajal, da naj bi šlo za dogovor o posredovanju pri nakupu rovokopača, katerega naj bi dobavila družba C. d.o.o. oziroma njeni odgovorni osebi Č. Č. ter D. D., pri čemer pa ni mogoče spregledati, da je bil račun št. 001/2014 s strani te družbe izdan že dne 7. 5. 2014, torej dan pred sklenitvijo posredniške pogodbe. Tudi kar se tiče spornega rovokopača, tako iz obtoženčevega zagovora kot izpovedb zaslišanih prič izhaja, da ga nihče ni videl oziroma se z njim dejansko nihče niti ni ukvarjal, vpleteni pa so tudi različno izpovedovali glede tega, kdo naj bi ga dobavil in omenjali osebo po imenu E. E., čigar drugi podatki nikomur niso bili znani. Glede na ugotovljeno sosledje dogodkov in vse okoliščine zadeve, je tako pravilen zaključek, da je obtoženi vedel za nezakonit izvor denarja in ne drži, da naj bi sodišče izmed več možnih presoj ugotovljenih dejstev izbralo tisto razlago, ki je za obtoženega najbolj obremenilna. Ugotovljena dejstva in okoliščine namreč drugačnih, življenjsko logičnih zaključkov ne omogočajo, niti smiselnih pojasnil ne ponudi obtoženi oziroma pritožnik in tako dokaznih zaključkov ne uspe izpodbiti. Prav tako tudi ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje povsem selektivno in zgolj v za obtoženega obremenilnih delih sledilo sicer neverodostojnima pričama D. D. in Č. Č. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno navedlo, da je izpovedbama navedenih prič verjelo zgolj v delu, ko opisujeta obtoženčevo vlogo pri pripravi računa za prodajo rovokopača, saj sta glede slednjega izpovedovala relativno skladno in prepričljivo, opredelilo pa se je tudi do preostalih segmentov njunih izpovedb in pojasnilo, v čem in zakaj jim ne gre slediti.

6Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe. Sodišče prve stopnje je glede na vse zgoraj povzete ugotovitve utemeljeno odločilo, da zaslišanje lastnika rovokopača, predstavnika družbe A., predstavnika družbe D., B. B. ter računovodkinje družbe B. d.o.o.¹ ne bi pripomoglo k dodatni razjasnitvi stvari. Po mnenju obrambe bi navedene priče lahko dodatno razbremenile obtoženega, neizvedba dokazov pa naj bi tako vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. O lastniku rovokopača – oseba po imenu E. E. tako obtoženemu kot pričama niso bili znani nobeni osebni podatki oziroma so celo navajali, da naj bi bil že mrtev. Glede na ugotovljene okoliščine, ki neodvisno od navedb obtoženega o pravnem poslu s B. B. kažejo na to, da se je obtoženi zavedal nezakonitega izvora nakazanih sredstev je nepotrebno tudi zaslišanje B. B. in predstavnika družbe D., nesmiselno pa je tudi zaslišanje predstavnika družbe A., ki naj bi po navedbah obrambe plačala del kupnine, saj iz dokumentacije v spisu jasno izhaja, da ni bila v nobenem poslovnem razmerju z družbo B. d.o.o. oziroma obtožencem in tudi zaslišanje računovodkinje družbe B. d.o.o., ki naj bi izpovedovala o poslovanju družbe, saj to za predmetni postopek ni relevantno. Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi dokaznih predlogov ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka in je tudi dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovilo.

7Nadalje tudi ne držijo pritožbene navedbe, da obtoženčeva ravnanja ne predstavljajo dejanj, s katerimi bi prikril ali poskušal prikriti izvor denarja, saj nakazila v banke znotraj EU omogočajo sledljivost denarja. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja², kar velja tudi v konkretnem primeru, ko je obtoženi zaradi plačila računa, ki sicer ni imel podlage v dejansko opravljeni poslovni storitvi, denar prenakazal na transakcijski račun družbe C. d.o.o. in tako razpolagal z nezakonito pridobljenim denarjem na način, da ga je uporabil pri gospodarski dejavnosti. Vsako nakazilo denarja na drug bančni račun, prikazano kot da gre za običajno nakazilo pri poslovni dejavnosti, namreč otežuje ugotavljanje izvora denarja ter tudi sledljivost denarnega toka, kar vse ustreza opredelitvi 1. točke 2. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, tj. da je pranje denarja katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, ki vključuje kakršen koli prenos denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja oziroma prikrivanje prave narave razpolaganja s tem denarjem. Še toliko bolj vse navedeno velja tudi za gotovinske dvige, ki pa predstavljajo najbolj očiten izvedbeni način doseganja nemogoče sledljivosti denarnega toka in tako glede na vse navedeno opis dejanja v predmetni zadevi vsebuje vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1.

8Nazadnje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita tudi glede izrečene kazenske sankcije in odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in upoštevalo vse relevantne okoliščine in izreklo primerno kazensko sankcijo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče upoštevalo, da obtoženi še ni bil obravnavan za kazniva dejanja, ni pa zanemarilo premišljenosti in načrtnosti obravnavanega ravnanja, kar vse se ustrezno odraža tako v določeni kazni kot tudi dolžini preizkusne dobe in ne odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi. Prav tako je izkazano, da je obtoženi pridobil 11.600,00 EUR protipravne premoženjske koristi, gre namreč za znesek, ki ga je obtoženi po prejemu nezakonitih nakazil z računa družbe B. d.o.o. dvignil v gotovini, pri čemer je tekom postopka navajal različne neprepričljive razloge za takšno razpolaganje³ in je tudi v zvezi s slednjim nedvomno ugotovljeno, da je obtoženi z dvigi gotovine nameraval zakriti izvor denarja, pridobljenega s kaznivim dejanjem.

9Ker se vse pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženega oprostilo plačila sodne takse za pritožbo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Sodišče prve stopnje je zavrnilo še druge dokazne predloge obrambe, podane na predobravnavnem naroku dne 6. 5. 2021, pri čemer pa pritožba izpodbija le zavrnitev tukaj navedenih dokaznih predlogov.
² Sodbe VS RS I Ipd 46951/2015 z dne 2. 12. 2021, I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 47710/2014 z dne 16. 11. 2020, I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019.
³ Iz nalogov za dvig gotovine oziroma blagajniških potrdil z dne 8. in 12. 5. 2014 izhaja namen dviga za plačilo akontacije oziroma avansa za orodje oziroma stroj, na predobravnavnem naroku dne 6. 5. 2021 je zagovornik obtoženega med obrazložitvijo dokaznih predlogov navajal, da naj bi obtoženi dvignil posojilo G. G. in denar porabil za poplačilo svojih upnikov, v zagovoru na glavni obravnavi dne 18. 10. 2022 pa je obtoženi povedal, da je denar dvignil, ker je bil ta nakazan za rovokopač, ki naj bi ga on sam kot fizična oseba dobavil B. B. že v marcu 2014 .