VSL Sodba II Cpg 174/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.552,91 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni plačati 261,32 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi nesklepčnosti med izrekom in obrazložitvijo in spregledanih listinskih dokazil, vse zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče razveljavi I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe in zadevo vrne v ponovno obravnavanje, oziroma podredno da pritožbi ugodi, spremeni I. in II. točko izreka tako, da toženi stranki naložilo v plačilo celoten zahtevek in plačilo tožničinih pravdnih stroškov, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naknadno je priglasila stroške plačane sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano:

- tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe na naslovu A. (v nadaljevanju: Stavba), ki se nahaja na nepremičnini z ID znakom: parcela X 000/3 in je razdeljena na 39 poslovnih delov in dva skupna komunikacijska prostora;

- v Stavbi obstaja posamezni del X-111-28 – etažna enota 28. E v izmeri 139,3 m² (v nadaljevanju: Posamezni del stavbe), ki je fizično sestavljen iz treh prostorov, ki so v izmerah 29,50 m², 62,40 m² in 40,55 m², katerih zemljiškoknjižni lastnik je bil v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanih zneskov (od maja 2020 do septembra 2021), B. B.;

- B. B. se je na navedenem Posameznem delu stavbe vknjižil v zemljiško knjigo 27. 6. 2016 na podlagi priznane izločitvene pravice v stečajnem postopku St 001/2010 Okrožnega sodišča v Celju nad pravno osebo C., d. d.;

- tudi tožena stranka je v stečajnem postopku nad C., d. d., prijavila izločitveno pravico na poslovnem prostoru Posameznega dela stavbe v izmeri 40,55 m² (v nadaljevanju: Poslovni prostor), ki ji je bila priznana 7. 9. 2017;

7Tožeča stranka v tej zadevi kot upravnik zahteva od tožene stranke plačilo stroškov upravljanja za Poslovni prostor z oznako E3 v izmeri 40,55 m² v Stavbi za obdobje od maja 2020 do septembra 2021. V postopku na prvi stopnji je trdila, da je tožena stranka lastnica spornega Poslovnega prostora, pri čemer zemljiškoknjižno stanje ni urejeno. Lastništvo tožene stranke je dokazovala s prijavo izločitvene pravice tožene stranke v stečajnem postopku nad C., d. d., sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 2590/2016, s katerim je bila prijavljena izločitvena pravica priznana ter s Kupoprodajno pogodbo med D., d. o. o. in E., d. o. o. (pravni prednik tožene stranke) z dne 7. 9. 2004 (v nadaljevanju: Kupoprodajna pogodba). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je odločitev, da trditvena podlaga tožbe ne izkazuje, na katerem delu stavbe naj bi bila tožena stranka etažna lastnica, v nasprotju s spisno dokumentacijo. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz podatkov zemljiške knjige, niti iz portala GURS ni razvidno, kateri del Stavbe je označen z oznako E3. Je pa v nadaljevanju ugotovilo, da iz odgovora tožene stranke na tožbo in iz predloženih listin (izpisek iz zemljiške knjige (priloga spisa B4) in katastrski podatki (priloga spisa B5)) izhaja, da je del Posameznega dela stavbe X-111-28 fizično sestavljen iz treh delov, med katerimi je tudi Poslovni prostor v izmeri 40,55 m². Kar sicer ustreza značilnostim kot jih za Poslovni prostor zatrjuje tožeča stranka, oziroma izhajajo iz „spisne dokumentacije“, na kateri se sklicuje v pritožbi (Kupoprodajna pogodba in razdelilniki stroškov). Vendar je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka lastnica spornega Poslovnega prostora, saj je v zemljiški knjigi kot lastnik celotnega Posameznega dela stavbe, torej tudi spornega Poslovnega prostora, vpisan B. B. Zgolj s predloženimi dokazi (Kupoprodajna pogodba iz leta 2004, ki ni bila izvedena v zemljiški knjigi in razdelilniki stroškov, ki jih je izdala sama tožeča stranka) tožeča stranka navedenega ni izpodbila.

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nepravilna in protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlog za izločitveno pravico v stečajnem postopku in izdani sklepi ne vplivajo na ugotovitev, da je v zemljiški knjigi kot lastnik Posameznega dela stavbe (in Poslovnega prostora) vpisan B. B. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da okoliščina, da je bila toženi stranki izločitvena pravica v stečajnem postopku priznana, ne spremeni dejstva, da se je na podlagi priznane izločitvene pravice v istem stečajnem postopku že pred tem na Posameznem delu stavbe v zemljiški knjigi kot lastnik vpisal B. B. Tožeča stranka bi tako morala dodatno pojasniti, zakaj oziroma na kakšni podlagi je bil vpis B. B. neveljaven, oziroma kako bi si tožena stranka lahko zagotovila vpis, saj v času priznanja izločitvene pravice stečajni dolžnik ni bil več lastnik, temveč je bil lastnik B. B. Tudi pritožbena navedba, da ob vpogledu na dan 2. 2. 2023 izhaja, da je lastnik dela stavbe X-111-40 (prej del nerazdeljenega Posameznega dela stavbe X-111-28)¹ tožena stranka, na odločitev ne vpliva. Za odločitev je namreč relevantno zemljiškoknjižno stanje v vtoževanem obdobju od maja 2020 do septembra 2021, v katerem je bil, kot pojasnjeno, zemljiškoknjižni lastnik B. B. Samo dejstvo, ki ga navaja pritožnica, da je bila tožena stranka v zemljiško knjigo vpisana na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju P 164/2022, pa tudi kaže na to, da njena lastninska pravica ni bila vpisana na podlagi priznane izločitvene pravice, temveč na drugi podlagi.

10Pritožba navaja, da dejstvo, da je bila tožena stranka lastnica Poslovnega prostora, izhaja tudi iz Izrednega poročila upravitelja št. 15 (v nadaljevanju: Izredno poročilo; priloga spisa A27). Iz navedenega poročila sicer res izhaja, da je tožena stranka lastnica Poslovnega prostora z ID delom stavbe X-111-40. Vendar iz Izrednega poročila in priloženih Zapisnikov o poteku javne dražbe ne izhaja, kdaj je tožena stranka postala lastnica Poslovnega prostora, oziroma da bi bila tožena stranka lastnica Poslovnega prostora že v vtoževanem obdobju. V pritožbi tožeča stranka sicer navaja, da je bila za prodajo že 12. 12. 2020 razpisana 1. javna dražba, vendar pritožbeno sodišče po vpogledu v Izredno poročilo in v podatke AJPES v postopku St 002/2015 ugotavlja, da gre v Izrednem poročilu za pomoto v datumu in je bila dražba razpisana 12. 12. 2022. Navedene trditve in dokazi glede na navedeno niso relevantni za odločitev v obravnavani zadevi.

11Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo. Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 2. člena OT), skupaj torej 186,66 EUR.

¹ Pritožbeno sodišče je z vpogledom v e-zemljiško knjigo ugotovilo, da je bil Posamezni del stavbe X-111-28 14. 10. 2022 razdeljen na posamezne dele in se je na podlagi razdelitve Poslovni prostor na novo vpisal v zemljiško knjigo kot posamezni del stavbe X-111-40.