VSL Sklep I Cp 110/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 219,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 847/2022 z dne 8. 7. 2020 v III. točki izreka ohrani v veljavi za objave z dne 15. 2. 2020, 19. 2. 2020, 26. 3. 2020, 3. 4. 2020, 8. 4. 2020, 6. 5. 2020, 21. 5. 2020, 31. 5. 2020, 9. 6. 2020 in 15. 6. 2020 v celoti, delno za objavo z dne 12. 6. 2020, 14. 4. 2020 in za komentarje objave z dne 8. 6. 2020, za objavo z dne 10. 3. 2020 in ostalih delov objav z dne 12. 6. 2020 ter 8. 6. 2020, pa je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Nadalje je sklenilo, da se VIII. točka izreka spremeni tako, da se glede objav, ki se nanašajo na tožnika, začasna odredba v tem delu zavrže, glede prepovedi objav, ki se nanašajo na živali in objekte pa se predlog zavrne, v IX. točki izreka ohrani v veljavi glede prepovedi objavljanja tožnikovih osebnih podatkov iz sodnih in upravnih spisov ter spremeni glede prepovedi objavljanja osebnih zapisov, ki se nanašajo na tožnika in v katerih je individualiziran na načine, določene v I. in II. točki sklepa o začasni odredbi z dne 8. 7. 2020 tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrže, glede prepovedi objavljanja ostalih osebnih zapisov, ki se nanašajo na tožnika, pa predlog zavrnilo, prav tako je predlog zavrnilo v delu glede prepovedi seznanjanja tretjih oseb s tožnikovimi osebnimi podatki iz sodnih in upravnih spisov in osebnimi zapisi, ki se nanašajo na tožnika (I. točka izreka), po uradni dolžnosti izreklo, da se izterja denarno kazen v višini 5.000 EUR, izrečena s sklepom o začasni odredbi II P 847/2020 z dne 8. 7. 2020 (II. točka izreka), toženki ponovno naložilo, da nemudoma izpolni vse obveznosti naložene s sklepom o začasni odredbi (III. točka izreka) ter za primer ponovne neizpolnitve obveznosti iz sklepa o začasni odredbi toženki določilo novo denarno kazen v višini 7.000 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožuje tožena stranka (toženka) s predlogom spremembe izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru toženke v celoti ugodi in se predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da ni jasno, v katerem delu je sodišče prve stopnje ugovoru toženke ugodilo in zakaj. Izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen in se ga ne da preizkusiti. Izostala je dokazna ocena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh dokazov in trditev toženke, zgolj povzelo je trditve tožnikov. Kršena je bila pravica toženke do izjave. Sodišče mora navesti konkretne razloge, zakaj nekatero dejstvo šteje za dokazano. Metodološki napotek ni bil upoštevan. Manjkajo razlogi, zakaj FB profil toženke ni spletni dnevnik. Ni jasno, ali je upoštevalo odgovor toženke na predlog za izdajo začasne odredbe. Izrek je nejasen, notranje neskladen in neizvršljiv. Sklepa se na da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima podlage v 134. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Začasna odredba je ureditvena (regulacijska), za katero veljajo strožji pogoji. Bistvo je v zavarovanju dejanskega stanja, ne pa kasnejše izvršbe. Odločeno je bilo brez kontradiktornosti in o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Za odločanje o prepovedi približevanja je pristojno nepravdno sodišče. Pravica toženke do svobode govora razpravljati o nadlegovanju tožnika pretehta nad pravicami tožnikov. Prvi tožnik je prav tako obrekoval in žalil toženko. Zoper tožnika poteka tudi kazenski postopek. S spornimi zapisi se je toženka branila le pred neresničnimi navedbami prvega tožnika in znance obveščala o njegovih ravnanjih na njeno škodo. Prvemu tožniku in njegovemu očetu je bil izdan ukrep prepovedi približevanja toženki. Iz nepravdnega postopka V N 1753/2020 izhaja, da je prvi tožnik nad toženko izvajal psihično nasilje. Tožnikov FB profil je enako dostopen javnosti kot toženkin, prav tako ima tožnik več kot 1.000 prijateljev in se je tudi sam izpostavil na FB profilu. Vsebina na njenem profilu ni javna in vsem dostopna pod enakimi pogoji. Z objavo dne 23. 11. 2019 je tožnik želel škodovati toženki. Za presojo protipravnosti je ključno, ali gre za resničnost zapisanih navedb ali zgolj za neutemeljene vrednostne sodbe. Sodišče prve stopnje se do objav tožnika, ki jih je priložila toženka k vlogi z dne 11. 2. 2020, ni opredelilo. Tožnik se je s takšnimi objavami javno izpostavil in tudi sam grobo posegel v toženkino pravico do svobode govora in gibanja. Toženke z uradnim imenom in priimkom ni na spletu. Tožnik je že v letu 2019 z objavami na spletu kršil toženkine osebnostne pravice ter ji onemogočil dostop do njegovega profila. Oba nekdanja izvenzakonska partnerja imata enako pravico o prejšnjem skupnem življenju razpravljati z drugimi. Za izdano prepoved ne obstaja nobena zakonska podlaga. O tem, da je bil tožnik nekdanji partner toženke, je sam seznanil prijatelje. Tožnik krši toženkine pravice v veliko večjem obsegu. Njuna zveza tako ni del tožnikove zasebnosti in pravno varovana. V času njune zveze je tožnik tudi sam objavljal veliko slik in zapisov, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik svoji zasebnosti ni odpovedal. Toženka je pisala le v okviru lastne izpovedbe o njenem osebnem življenju. Tožnik ni utemeljil, kakšna težko nadomestljiva škoda naj bi mu nastala, prav tako ne sodišče prve stopnje. Toženka ima interes, da znanci izvedo za resnični vzrok razpada zveze s tožnikom, saj je tožnik širil o njem laži. Tožnik je tudi z drugimi dejanji v letu 2019 že kršil tožničine osebnostne pravice, posebej z objavo njenih intimnih fotografij, ko niti nista bila več par. Toženki je tudi grozil, da bo njenim otrokom poslal njene gole fotografije, jo večkrat nadlegoval in blatil pred znanci. Tožnik tudi ne briše komentarjev. Tožnik je prvi kršil osebnostne pravice toženke, zato sedaj ne more uspešno uveljavljati svojih pravic proti njej. Objava z dne 23. 11. 2019 ni bila namenjena obveščanju javnosti in je bil njen namen le sramotitev toženke. Glede na navedena ravnanja tožnika, toženki ne preostane drugega, kot da o zvezi s tožnikom javno razpravlja. Iz komunikacije s sestro tožnika je jasno izhajalo, da je tožnik žaljivo obrekoval več prijateljev in se o njih neprimerno izražal. Tožnik nima uvida v lastna neprimerna ravnanja. Tožnik se je pred prijatelji tudi o toženki neprimerno izražal in kazal drugim njene gole fotografije. Prilaga pisno izjavo A. A. Tožnik je bil z vsemi spornimi objavami neposredno seznanjen, vendar ni izrazil nestrinjanja z zapisi. Tožnik se je konkludentno odpovedal svojim pravicam že v letu 2018 in 2019. Iz zakonskih določb 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne izhaja, da bi lahko sodišče toženki omejilo njeno ustavno pravico do svobode govora in gibanja. Za navedeno je predviden nepravdni postopek po določbah Zakona o preprečevanju nasilja v družinah (ZPND). Potrebno je ugotoviti, ali sploh obstoji zakonska podlaga, da bi toženka morala umakniti objave iz spletnega dnevnika ter da se ji omeji pravica do gibanja. Umik objave pomeni nepovratno dejanje s tehničnega vidika. Sporni zapisi predstavljajo toženkin osebni spletni dnevnik, neke vrste avtobiografijo, ki jo sproti dopolnjuje. Pravica do svobode govora je v zadnjem obdobju postala ena močnejših osebnostnih pravic. V konkretnem primeru je toženka na spletnem dnevniku in blogu s prijatelji delila izkušnje s tožnikom, zato njene pravice do svobode govora ni dopustno omejevati. Ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da toženka objav ni odstranila. Zato je tudi napačna odločitev sodišča prve stopnje o izterjavi denarne kazni. Obveznost iz sklepa ni izvršljiva, poleg tega pa sta zneska 5.000 EUR in 7.000 EUR močno pretirana in neobrazložena. Ni konkretnih razlogov, zakaj je bila določena ravno takšna višina denarne kazni.

3Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Zavračata pritožbene očitke in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo s sklepom I Cp 1189/2021 z dne 1. 9. 2021. Pritožbi je takrat delno ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v obsegu o toženkinem ugovoru zoper III., VIII. in IX. točko izreka sklepa o začasni odredbi. V preostalem delu predlagane začasne odredbe je bilo pravnomočno odločeno.

6V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje napravilo skrbno, notranje skladno in analitično dokazno oceno vsakega dokaza posebej in nato vseh dokazov skupaj ter podalo prepričljive razloge, zakaj v nekaterih delih ni sledilo toženkinemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Opredelilo se je do vseh bistvenih trditev strank in relevantnih dokazov za odločitev o zadevi. Za vsako sporno objavo je navedlo konkretne razloge o tem, ali je objavo objektivno razumeti kot žaljivo, zgolj z namenom diskvalifikacije tožnika, ali je morebiti vsebina sporne objave še dopustna v okviru toženkine pravice do svobode govora. Pri tem je navedlo tudi posamezne dokaze, na katere je oprlo odločitev. V dokazni oceni je tehtalo med kolizijo ustavnih pravic pravdnih strank in upoštevalo trditve in navedbe obeh strani ter se do bistvenih za odločitev o zadevi tudi podrobno opredelilo. Pravica do izjave ali kontradiktornosti toženki ni bila kršena, saj se je o vseh navedbah nasprotne stranke lahko izrekla v ugovoru zoper izdano začasno odredbo.

7Tudi izrek sklepa je jasen in razumljiv ter sledi razlogom obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz izreka je razvidno, v katerem delu je sodišče prve stopnje sklep o začasni odredbi ohranilo v veljavi, v katerem delu je predlog zavrnilo ali zavrglo. Notranjih nasprotij ni. Razloge za drugačno odločitev o prepovedi objavljanja tožnikovih osebnih podatkov in osebnih zapisov, pa je podrobno obrazložilo v 66. in 67. točki obrazložitve. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse potrebne (strožje) pogoje za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe. Tožnika sta že v predlogu konkretizirano navedla, da jima bo v primeru zavrnitve predlagane začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda skladno z drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj zapisi pomenijo napad na njuno osebnost, sramotitev, ponižanje in zasmehovanje, kar vse predstavlja kršitev njunih osebnostnih pravic. S smiselno enakimi razlogi je nujnost izdaje začasne odredbe utemeljilo tudi sodišče prve stopnje v 42. točki obrazložitve. Podan je tudi pogoj reverzibilnosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 43. točki obrazložitve, je splošno znano dejstvo, da lahko uporabnik omrežja Facebook začasno odstrani vsebino objav tako, da ni več vidna tretjim osebam ter kasneje objavo uredi tako, da je ponovno vidna javnosti.

9V 39. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo več vsebinsko prepričljivih razlogov, zakaj družbeno omrežje Facebook ne predstavlja toženkinega bloga ali osebnega dnevnika. Da se toženka na Facebook profilu ne predstavlja z uradnim imenom in priimkom, ampak s pvsedonimom, za odločitev o zadevi ni relevantno. Tekom postopka ni bilo sporno (214. člen ZPP), da je profil B. B. v lasti toženke. Prav tako ne, da je profil javno dostopen. Sodišče prve stopnje je na naroku v zvezi z začasno odredbo dne 26. 8. 2022 vpogledalo v toženkin profil in ugotovilo, da je javno dostopen. Temu toženka ni nasprotovala.

10V 41. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo, da se prvi tožnik z lastnim objavljanjem na njegovem Facebook profilu ni v celoti odpovedal pravici do zasebnosti. Četudi ima prvi tožnik javno odstopen Facebook profil in je sam objavil, da sta bila s toženko partnerja ter ji na družbenem omrežju preprečil, da bi lahko dostopala do njegovega profila in odgovorila na njegove objave, to ne pomeni, da toženka lahko o njem javno objavlja vsebino z žaljivim namenom, kot neke vrste odgovorom na njegova dejanja. V tem okviru ni moč govoriti o dovoljeni samopomoči ali silobranu.

11Toženka v pritožbi navaja, da je za takšne objave imela podlago v dejstvih in je ključna presoja, ali so objavljena dejstva resnična. Sodna praksa pri presoji vsebine spornih izjav razlikuje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Toženka je v spornih objavah o tožniku izrekla več vrednostnih sodb. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega res zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih in je negativna vrednostna sodba nedopustna, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. ESČP široko razlaga obstoj dejanske podlage za kritične ali žaljive izjave. Dopušča tudi žaljiv ali šokanten način izjavljanja. Potrebno je upoštevati kontekst v katerem so bile izjave izrečene. Po praksi ESČP pa varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje oziroma očrnitev (wanton denigration), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.² Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celoten pomen izjavljenega besedila.

12Sodišče prve stopnje je navedene napotke sodne prakse v celoti upoštevalo. Za sporne objave, ki jih je z verjetnostjo prepoznalo kot objektivno žaljive, je utemeljeno ocenilo, da bi jih povprečen bralec razumel kot žaljive, podane onkraj predmeta razprave, zgolj z namenom sramotenja prvega tožnika in njegove osebne diskreditacije, dane v žaljivem in posmehljivem tonu, ki posegajo v čast in ugled tožnikov ter njuno zasebnost. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in smiselno enako navaja tudi toženka v pritožbi, se je vsebina spornih objav nanašala na preteklo osebno in družinsko življenje prvega tožnika in toženke. V njih toženka razpravlja o razlogih za razpad njune zveze. Tudi v širšem kontekstu so bile takšne izjave dane brez namena širše strokovne razprave o določenih družbenih problematikah, zgolj z namenom očrnitve tožnikov in družinskih članov. Tožnika nista javni osebi, s preteklimi objavami na Facebook profilu pa se tudi nista odrekla pravici do zasebnosti ali pravici do lastne podobe do te mere, da bi toženka lahko brez njune privolitve objavljala sporne zapise in fotografije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da sporne objave z verjetnostjo posegajo v njuno pravico do časti in dobrega imena, dostojanstva in zasebnosti.

13Toženka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija dokazne ocene o žaljivosti posameznih spornih objav, le na splošno navaja, da je imela za dane izjave podlago v dejstvih in da ima pravico do svobode govora. Tudi če je imela podlago v dejstvih, je sodišče prve stopnje z verjetnostjo pravilno ocenilo, da je bil edini namen objav, ki jih mora toženka odstraniti, žaljenje in sramotenje tožnika, zato sporne objave ne uživajo pravnega varstva. Žalitve so namreč tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Kot že pojasnjeno, prav tako ni relevantno, če sta tožnika prva objavila o toženki žaljivo vsebino ali se o njej žaljivo izražala pred znanci in prijatelji, saj slednje toženki ne daje pravnega upravičenja, da se na takšno ravnanje odzove z žaljivi objavami. Takšnega ravnanja ni moč prepoznati kot dovoljene samopomoči.

14Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala, da je toženka s spornimi objavami nedopustno posegla v njune osebnostne pravice ter je terjatev iz naslova varstva osebnostnih pravic verjetno izkazana.

15Toženka v pritožbi zmotno in notranje neskladno navaja, da se je prvi tožnik konkludentno odpovedal osebnostnim pravicam, ker je bil z izjavami seznanjen in ni izrazil nestrinjanja in hkrati, da prvi tožnik ni imel dostopa do njenega Facebook profila. Tožnika se z vsebino spornih objav očitno nista strinjala, saj sta kmalu po objavi vložila konkretno tožbo in predlog o začasni odredbi, iz katerega jasno izhaja, da takšnim objavam izrecno nasprotujeta. Zakaj se je prvi tožnik odrekel osebnostnim pravicam že v letu 2018 in 2019, pritožba ne pojasni. Vsekakor pa to ni bilo z lastnimi objavami na Facebook profilu, kot že navedeno zgoraj.

16Pravno podlago za odstranitev spornih objav predstavljajo ugotovljeni in izpolnjeni potrebni pogoji za izdajo začasne odredbe ter materialni predpisi, na podlagi katerih je bila zatrjevana terjatev verjetno izkazana in jih je navedlo sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve.

17Prepoved dostopa toženki do stanovanjske hiše ali prepoved približevanja, ni bilo predmet odločanja sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. O tem je bilo že pravnomočno odločeno. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so irelevantne za odločitev o konkretni zadevi.

18Toženki je bila za primer kršitve obveznosti iz začasne odredbe določena denarna kazen v višini 5.000 EUR. Sodišče prve stopnje se je na naroku za izdajo začasne odredbe samo prepričalo z vpogledom v toženkin profil, da naloženih obveznosti ni izpolnila, zato ji je utemeljeno izreklo denarno kazen. Pri tem pravilno ni presojalo višine denarne kazni, ker je bila le ta že pravnomočno določena. Na podlagi česa je sodišče prve stopnje za primer nove kršitve začasne odredbe določilo denarno kazen v višini 7.000 EUR, pa je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo v 80. točki obrazložitve.

19Ker se vsi pritožbeni očitki izkažejo kot neutemeljeni, drugih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

20Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožnika pa stroškov za odgovor nista priglasila. Toženka zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev pritožbenih stroškov.

¹ Ur. l. št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.
² Prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-614/15-24 z dne 21.5. 2018.