VSC Sklep I Kp 77312/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za dva meseca, tj. do vključno 17. 1. 2024 do 20.25 ure.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje obdolženčeva zagovornica, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določil 201. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj, saj je pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami zaključilo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo podanost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ta izhaja iz doslej zbranih dokazov policije v predkazenskem postopku, ki so navedeni tudi v sklepu o uvedbi preiskave. Ob pregledu spisovnega gradiva je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sklep o uvedbi preiskave z dne 25. 10. 2023 (l. št. 108 – 112) v času izdaje izpodbijanega sklepa bil že pravnomočen. Kljub temu je sodišče bistveno vsebino teh dokazov povzelo na straneh 3 do 6 izpodbijanega sklepa. Glede na tam navedene razloge pritožbeno sodišče, v nasprotju z zagovornico, nima pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja. Res je, da so med temi kaznivimi dejanji tudi delikti, ki se preganjajo na predlog (mala tatvina, poškodovanje tuje stvari in grožnja), kar izpostavlja zagovornica tudi v pritožbi, vendar to samo po sebi ne pomeni, da bi bil pripor v okoliščinah konkretnega primera nesorazmeren ukrep. Tudi našteta kazniva dejanja je potrebno obravnavati v kontekstu očitka izvršitve kaznivega dejanja samovoljnosti, zlasti pa kaznivega dejanja nasilja v družini.

6Zagovornica v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da po njenem mnenju v predmetni zadevi ni izkazano, da je med obdolžencem in oškodovanko obstajala izvenzakonska skupnost in da zato ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju nasilja v družini. Sodišče prve stopnje je te navedbe prepričljivo zavrnilo kot neutemeljene, saj je na podlagi do sedaj zbranih dokazov na ravni utemeljenega suma mogoče sklepati, da je med oškodovanko in obdolžencem obstajala izvenzakonska skupnost. To namreč izrecno izhaja iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 13. 8. 2023 (l. št. 7 – 9), uradnih zaznamkov na l. št. 24, 25, 38 in 53 ter zadošča za sklepanje, da je večja verjetnost, da je med oškodovanko in obdolžencem šlo za izvenzakonsko skupnost, kot da ni bilo izvenzakonske skupnosti, ne glede na to, da sta po mnenju zagovornice sama oškodovanka, zlasti pa njen oče, na zaslišanju 17. 11. 2023 ovrgla obstoj izvenzakonske skupnosti, in ne glede na to, da oškodovanka v zapisniku o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 30. 9. 2023 (l. št. 32-33) obdolženca ne omenja izrecno kot bivšega izvenzakonskega partnerja. Ali je obstoj izvenzakonske skupnosti tudi z gotovostjo izkazan, pa bo stvar nadaljnjega dokaznega postopka, ko bo sodišče dokazno ocenjevalo izvedene dokaze. Pri odločanju o podaljšanju pripora pa sodišče dokazov ne ocenjuje, temveč le presoja, ali je glede na njihovo količino in vsebino verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Zagovornica pa s pritožbenimi navedbami, da iz ovadbe, ki jo je podala oškodovanka 30. 9. 2023, izhaja samo, da sta bila z obdolžencem v razmerju od njenega 18. do 24. leta, da je tudi oškodovankin oče govoril le o tem, da sta oškodovanka in obdolženec bila par, in da policija ni razjasnila oziroma ugotavljala statusa zunajzakonske zveze, podaja svojo dokazno oceno, kar presega meje preizkusa utemeljenega suma in z njimi ne more uspešno izpodbiti zaključkov o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilja v družini. Navsezadnje, tj. ob hipotetični predpostavki, da obstoj izvenzakonske skupnosti ne bi bil izkazan, pa še vedno obstaja utemeljen sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu KZ-1.

7Enako velja tudi za pritožbene navedbe, v katerih zagovornica poudarja, da oškodovanka predhodno ni prijavila, da naj bi jo obdolženec z nožem porezal po vratu, zabodel s škarjicami v nogo, jo grizel po telesu, v predel obraza, jo klofutal, grozil tudi s pištolo, prijavila pa je poškodovanje tuje stvari in krajo telefona, da ni zahtevala podaljšanja prepovedi približevanja, da pri hišni preiskavi niso bili najdeni ne noži ne orožje ali drugo nevarno orodje, kar po mnenju zagovornice postavlja pod vprašaj resničnost navedb oškodovanke in posledično obstoj utemeljenega suma, kot tudi za pritožbene navedbe, da glede kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 ni izkazano, da je bil telefonski aparat odvzet z namenom prilastitve, glede kaznivega dejanja grožnje na škodo D. D. pa, da ta očitek temelji zgolj na podlagi njene izjave in gre za besedo proti besedi. Vse navedeno bo namreč stvar nadaljnjega dokaznega postopka, ko se bodo dokazi tudi ocenjevali, sicer pa doslej zbrani dokazi zadoščajo za sklepanje na ravni utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil vsa očitana mu kazniva dejanja.

8Jasno, razumljivo in prepričljivo je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi obstoj ponovitvene nevarnosti, ki je ob predhodno pravilno ugotovljenem obstoju utemeljenega suma glede vseh očitanih kaznivih dejanj izrazita. Kot objektivne okoliščine je izpostavilo samo težo kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, za katero se sme izreči kazen do petih let zapora, kot tudi način izvršitve, ko naj bi obdolženi oškodovanko psihično maltretiral v smislu, da ji bo vzel življenje, da bo v roke vzel nož in jo zaklal, s tem pa izkazal zaničevalen odnos do bivše partnerke in veliko agresije proti njej, do njenega očeta, ki naj bi mu rekel, da se naj „spet obesi“, ter do mame, ki naj bi ji grozil, da jo bo „zaklal“ in „zaštihal“, z oškodovancem B. B. pa je tudi fizično obračunal.

9Kot subjektivne okoliščine je sodišče prve stopnje izpostavilo osebnostne lastnosti obdolženca, ki je popolnoma nekritičen do svojih ravnanj, saj je na ravni utemeljenega suma mogoče sklepati, da je obdolženi ves čas med izvršitvijo dejanj, kot tudi po njih, deloval zelo premišljeno in vztrajno (to izhaja iz podatka o številnih telefonskih klicih oškodovancem, predvsem pa izpisov vsebine SMS sporočil, katere je pošiljal oškodovanki, kjer naj bi povsem določno napisal, da je nikoli ne bo pustil pri miru), izkazal pa je tudi veliko mero agresivnosti, ko je na različnih mestih skrivoma pričakal oškodovanko in bil do nje nasilen na različne načine. Poleg tega pa je obdolženec po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje bil že večkrat pravnomočno obsojen tako zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, pravni promet, zaradi kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, pa tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, zaradi katerih so mu bile že večkrat izrečene kazni zapora, pri čemer je zadnjo zaporno kazen (ko mu je bila po združitvi kazni izrečena kazen šest let in en mesec zapora) prestal šele 23. 6. 2023.

10Glede na vse navedeno se ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da ponovitvena nevarnost ne more biti tista okoliščina, zaradi katere bi bil potreben pripor, ob dejstvu, da se obdolžencu očitajo predlagalni delikti. Pritrditi je pojasnilom sodišča prve stopnje, da kazniva dejanja grožnje, tatvine in poškodovanja tuje stvari, ki so sicer res predlagalni delikti (kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1 se preganja po uradni dolžnosti), dodatno izkazujejo obdolženčevo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Okoliščine, ali se oškodovanka obdolženca dejansko boji (glede na to, da je po navedbah zagovornice na zaslišanju 17. 11. 2023 oškodovanka sama povedala, da se obdolženca ne boji), v kakšnih odnosih je s svojim očetom (ko zagovornica izpostavlja, da je bila zaradi konflikta z očetom pred kratkim odpeljana v Vojnik) in dejstvo, da oškodovanka ni zahtevala podaljšanja ukrepa prepovedi približevanja, ki je predhodno bil izrečen obdolžencu, niso bistvenega pomena za presojo o izkazanosti ponovitvene nevarnosti. Ta je glede na vse izpostavljene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem realna in konkretna tako glede oškodovanke C. C. kot tudi glede ostalih oškodovancev.

11V zvezi s pritožbenimi navedbami, da presoja o obstoju ponovitvene nevarnosti predstavlja poseg v domnevo nedolžnosti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se je glede tega vprašanja že opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-282/99, v kateri je poudarilo, da odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti in sklepanje o prihodnji nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave ter da domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov, kajti, če bi jih imela, pripora iz nobenega razloga ne bi bilo mogoče odrediti, Ustava pa je že sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, ne šele na podlagi pravnomočne sodbe.

12Pritožbene navedbe pa ne vzbujajo nobenih resnih pomislekov v presojo o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora zoper obdolženca. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da varovanje osebne in telesne integritete oškodovancev ter zagotovitev njihove varnosti nedvomno pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Načini, na katere naj bi obdolženec posegal v osebno in telesno integriteto bivše izvenzakonske partnerke, pa tudi drugih, njej bližnjih oškodovancev, ter pogostost, intenzivnost in vztrajnost pri teh posegih nedvomno narekujejo poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri čemer pa sama fizična premoč obdolženca nad oškodovanci, za katero zagovornica v pritožbi trdi, da ni izkazana, in neobstoj strahu oškodovancev pred obdolžencem nista bistvenega pomena. Nedvomno opisani načini izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in intenziteta teh dejanj kažejo na to, da je varnost oškodovancev mogoče doseči le s priporom kot najintenzivnejšim posegom v obdolženčevo osebno svobodo, kar pomeni, da je pripor neogiben ukrep in edini ukrep, s katerim je mogoče dejansko preprečiti ponovitveno nevarnost. V pritožbi predlagani ukrep javljanja na policijski postaji je neprimeren, ker ni namenjen preprečevanju nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, temveč preprečevanju begosumnosti. V hišnem priporu, katerega izvrševanje vendarle policisti ne morejo nadzirati neprestano, pa bi obdolženec imel ponovno možnost priti v stik z oškodovanko in drugimi morebitnimi oškodovanci. Prav tako pa je neustrezen in nezadosten ukrep prepoved približevanja, saj je tak ukrep obdolžencu že bil izrečen in je bil v veljavi od 13. 8. 2023 do 28. 8. 2023, a ga je večkrat kršil. Tako je jasno, da z uporabo kateregakoli drugega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči navedenega cilja varnosti zdravja in življenja oškodovanke oziroma ostalih potencialnih oškodovancev.

13Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.