VSL Sodba in sklep II Cp 1201/2022

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka v točkah 1 in 3 spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki se glasi:

„Ugotovi se, da sta Hipotekarna devizna kreditna pogodba št. 000 z dne 6. 2. 2007 in Notarski zapis, opr. št. SV 311/07 z dne 14. 2. 2007, nična.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice: 001 pri nepremičnini ID znak: parcela 0000 1322/13, ID 002 in pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-418-6, ID 003, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa prodajne pogodbe, opr. št. SV 177/07 z dne 29. 1. 2007 in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 311/07 z dne 14. 2. 2007 za zavarovanje terjatve glavnice v višini 180.000 CHF, s spremenljivo pogodbeno obrestno mero trimesečni LIBOR za CHF s pribitkom 2,50 % p. a. letno in z rokom zapadlosti glavnice 18. 2. 2032, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše.“;

- v II. točki izreka razveljavi;

- v I. točki izreka v točkah 2 in 4 ter v III. točki izreka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo: primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da se ugotovi ničnost hipotekarne devizne kreditne pogodbe št. 000 z dne 6. 2. 2007 in notarskega zapisa opr. št. SV 311/07 z dne 14. 2. 2007 (1.), denarni zahtevek, da je tožnica (prav: toženka) dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki (prav: tožnici) znesek 11.841,64 EUR pod izvršbo (2.),¹ zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke na podlagi notarskega zapisa prodajne pogodbe in notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa ter njen izbris (3.) ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (4.). Pod točko II. izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožnice, da se sporna hipotekarna devizna kreditna pogodba in notarski zapis razvežeta (1.), zahtevek na plačilo 11.841,64 EUR (2.) in zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti na podlagi citiranega notarskega zapisa (3.), ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (4.). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (toženki) povrniti pravdne stroške, odmerjene na 6.831,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka)

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

Tožnica obširno povzema ustavna in konvencijska izhodišča glede kreditov, nominiranih v CHF, za katera zatrjuje, da na prvi stopnji niso bila upoštevana. Zmotno je stališče sodišča, ki presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe pogojuje z dejstvom, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in da glavni predmet pogodbe ni jasen in razumljiv. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) določa zakonske predpostavke za nepoštenost pogodbenih pogojev alternativno in daje višjo stopnjo varstva pravic potrošnikov od varstva iz Direktive Sveta 93/13/EGS. Pogodbeni pogoj kredita z valutno klavzulo mora biti torej vedno podvržen preizkusu preglednosti, ki je sestavni del ocene nepoštenosti. Tožnica se sklicuje tudi na sodbe sodišča EU ter zatrjuje, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost v razmerju do tožnice skladno kriterijem iz zadeve Andriciuc. Tožnica ni zatrjevala le opustitve pojasnilne dolžnosti toženke, ampak tudi njeno zavestno podajanje zavajajočih informacij, s katerimi je toženka banalizirala tečajno tveganje.

Vsebina dobre vere, ki se zahteva od toženke in je bistvena za presojo poštenosti pogodbenega pogoja, ne more biti ožja kot pri presoji njegove transparentnosti. Potrošnik mora biti seznanjen ne le z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogodbena pogoja za njegove finančne obveznosti. Zgolj na podlagi dejstev, da leta 2007, ko se je sklepala sporna kreditna pogodba, nihče ni bil sposoben z zadostno stopnjo zanesljivosti napovedati gibanja tečaja CHF/EUR v nadaljnjih letih, da je toženka samoinciativno v kreditno pogodbo vnesla opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spreminjajo tudi predvideni zneski posameznih plačil, da podatek, da tečaji valut praviloma niso fiksni in da se razmerja med valutnimi pari spreminjajo, spada v splošno znanje, da je toženka tožnico seznanila z možnostjo, da tečaj EUR/CHF zaniha v njeno škodo ter je tožnica to opozorilo sprejela in se samostojno odločila, sodišče ne bi smelo izpustiti dokazne ocene v kontekstu ostalih ključnih dejstev. Toženka kot strokovnjak na svojem področju je zagotovo poznala mehanizem delovanja valute varnega zavetja. Poleg tega bi morala tožnici pojasniti, da s podpisom sporne kreditne pogodbe sprejema neomejeno valutno tveganje. Toženka je nedvomno vedela, da se CHF lahko močno okrepi in je to tveganje neomejeno, to bi morala tožnici pojasniti. Pojasnila bi ji lahko gibanje menjalnega tečaja na podlagi njenih preteklih izkušenj. Toženka je ravnala v slabi veri. Tožnica kreditne pogodbe s toženko nikoli ne bi sklenila, če ji toženka ne bi zamolčala ključne vsebine tveganj in ne bi dajala zavajajočih zagotovil o stabilnosti tečajev. Tožnica opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-14/21, ki potrjuje njena stališča. Pojasnjuje tudi anuitetni način odplačevanja predmetnega kredita in navaja, da v zvezi z naravo in učinkovanjem anuitetnega načina odplačevanja kredita na glavnico ni dobila nobenih pojasnil, kaj takšnega ni trdila niti priča toženke A. A., torej toženka v tem obsegu ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Sodišče na navedbe tožnice ni dalo odgovora, storilo je bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in odstopilo od sodne prakse sodišča EU. Ugotovitve sodišča v točkah 18, 38, 42 in naslednjih ter v 19. točki niti posamezno niti v medsebojni povezavi ne zadoščajo za ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost, če se upošteva pravni standard vsebine pojasnilne dolžnosti toženke po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU. Banka mora namreč navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, pri čemer ne zadošča zgolj informacija o možnosti zviševanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo (zadeva Andriciuc). Tožnica bi morala biti opozorjena na možnost zelo velike depreciacije domače valute, da bi bila pojasnilna dolžnost toženke sploh lahko izpolnjena, gola vsebina kreditne pogodbe ne zadošča. Sodišče bi moralo sprejeti zaključek, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, kar neposredno vpliva tudi na nedopustnost/nepoštenost pogodbenega pogoja. Pomembno je, ali je bilo valutno tveganje tožnici predstavljeno na način, da je lahko predvidela uresničitev slabega scenarija, kar pa glede na izvedeni dokazni postopek zagotovo ni bilo storjeno.

Tožnica povzema relevantne izpovedi zaslišanih prič in tožnice ter nasprotuje zaključku sodišča, ki ni verjelo tožnici in njenih pričam, da jim je bančni svetovalec zagotavljal, da je kredit varen. Če bi sodišče dvomilo v vsebinsko natančnost in popolnost ter dokazno vrednost izpovedi tožnice in njenih prič, bi moralo izvesti nadaljnje dokaze iz dokazne ponudbe tožnice. Sodišče je kršilo tudi pravico do izjave, dokazna ocena sodišča prve stopnje je arbitrarna, kar tožnica natančneje pojasnjuje.

Tožnica pojasnjuje tudi, da je s sklenitvijo sporne pogodbe prevzela neomejeno valutno tveganje, edini vir odplačevanja kredita so predstavljali njeni mesečni prihodki v domači valuti. Primerjava tveganj na strani tožnice in toženke pokaže, da obremenitvi nista primerljivi, podano je znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklenitve kreditne pogodbe.

Končno tožnica nasprotuje tudi zaključkom glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka ter izpodbija stroškovni del sodbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5S primarnim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja ničnost hipotekarne kreditne pogodbe in notarskega zapisa, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke na podlagi notarskega zapisa prodajne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in njen izbris ter zahteva povračilo zneska 11.841,64 EUR. S podrednim zahtevkom pa zahteva, da se sporna hipotekarna devizna kreditna pogodba in notarski zapis razvežeta, plačilo 11.841,64 EUR in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa SV 311/07. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

6Med pravdnima strankama ni sporno: da sta tožnica in toženka sklenili hipotekarno devizno kreditno pogodbo št. 000, ki je bila odobrena 6. 2. 2007; da je bil predmet pogodbe kredit v znesku 180.000 CHF z rokom vračila v 300 zaporednih mesečnih anuitetah z zapadlostjo 18. dne v koledarskem mesecu; da je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena in vknjižena hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičninah last tožnice; da so bila kreditna sredstva namenjena za nakup stanovanja. Tožnica nadalje trdi, da je kredit preplačala in zahteva vračilo preplačanega zneska.

7Sodišče je pri presoji ničnosti predmetnih pravnih poslov ugotavljalo tudi, ali je toženka v predpogodbeni fazi v celoti in korektno izpolnila svojo pojasnilno obveznost in ali je tožnici ustrezno pojasnila vsebino in posledice sklenitve kreditne pogodbe v CHF, tako da je slednja lahko razumela tveganje, ki izhaja iz kompleksnosti predmetnega kreditnega posla.²

8Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo samo vsebino pogodbe (36. točka obrazložitve) ter pri svoji presoji upoštevalo, da iz pogodbe jasno in razumljivo izhaja obveznost tožnice, da odplačuje kredit v mesečnih anuitetah v CHF, da je tudi glede načina plačila jasno določeno, da bo toženka, ker tožnica na računu ni imela in ne bo imela CHF, za plačilo obroka na podlagi trajnega naloga vsak mesec na 18. dan odvzela toliko EUR, kolikor jih bo na ta dan potrebno, da bo v skladu s prodajno podjetniškim tečajem poravnan celotni znesek obroka v CHF. Ker v splošno znanje spada podatek, da tečaji praviloma niso fiksni in da se razmerja med valutnimi pari spreminjajo, je navedlo, da je že na podlagi splošnega poznavanja razmer brez specialnega znanja o bančnih poslih popolnoma jasno, da se bo anuiteta po predmetni pogodbi spreminjala. Poleg tega je opozorilo na rizik spreminjanja višine obroka zaradi tečajnih razlik vključeno v besedilo pogodbe, ki jo je tožnica prebrala in podpisala, prebral ji jo je tudi notar. V 6. členu kreditne pogodbe je izrecno navedeno, da razliko v sredstvih zaradi nihanja tečaja, ki bi nastala z odobritvijo kredita v devizah in evrskim plačilom na osnovi namenske dokumentacije, nosi uporabnik kredita, banka v zvezi s tem ne prevzame nobene odgovornosti. V 8. členu pa je navedeno, da se kreditojemalec zaveda, da izključno sam v celoti prevzame valutno tveganje, ki nastopi zaradi nihanja tečaja. Obe povzeti opozorili sta v besedilu pogodbe zapisani v odebeljenem tisku, česar ni mogoče spregledati, toženka je torej tožnico posebej opozorila, da se bo anuiteta lahko zvišala in da bo slednje padlo v njeno breme. Sodišče je nadalje sledilo izpovedi priče A. A., ki je bil v predmetnem času osebni bančnik in hkrati vodja poslovalnice, in navedlo, da je prepričljivo izpovedal, da je tožnici predstavil oba kredita (torej v EUR in v CHF), tožnica pa se je odločila za kredit v CHF. Pojasnila so se sicer razlikovala od stranke do stranke, saj so imele ene več vprašanj kot druge, običajno pa je strankam prikazal gibanje referenčnega tečaja CHF/EUR za preteklo obdobje. Ni pa verjelo tožnici in njenim pričam, da jim je A. A. zagotavljal, da je kredit varen. Nadalje je sodišče ugotovilo, da A. A. tožnici in pričama res ni napovedal v bližnji bodočnosti večje depreciacije EUR in se je res skliceval le na pretekla gibanja referenčnega tečaja CHF nasproti EUR, a to tožnici ne pomaga, ker so ta gibanja dejansko izkazovala v preiskovanem obdobju le manjša nihanja v eno ali drugo smer. Seznanil jih je s tem, kar je bilo njemu oziroma toženki znano v času sklepanja kreditne pogodbe, v kar je tudi sam verjel oziroma tožnici in pričam ni prikrival vedenja o znatni podražitvi CHF.

9Sodišče je na podlagi navedenih ugotovitev zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost toženke korektno in zadovoljivo izvedena, saj je za presojo pomemben trenutek februar 2007, ko še nihče ni bil sposoben z zadostno stopnjo zanesljivosti napovedati, kako se bo gibal tečaj CHF/EUR v nadaljnjih letih, še posebej ne desetletjih. Prelomnega trenutka dne 15. 1. 2015 nihče ni pričakoval in tudi ni mogel pričakovati, ker je šlo za samostojno odločitev Nacionalne švicarske centralne banke. Tudi če bi osebni bančniki toženke kreditojemalcem z grafi prikazovali gibanje CHF/EUR v preteklem obdobju, to za odločitev ne bi pomenilo ničesar, saj je v času pred sklenitvijo kreditne pogodbe referenčni tečaj blago nihal v plus in minus, skokov ni bilo. Nerealno pa bi bilo pričakovati, da bi na podlagi vedenja o gibanju tečajev osebni bančniki stranki prikazovali simulacije o tem, koliko se bo hipotetično dvignila anuiteta in koliko vrednost neodplačanega kredita v EUR ob znatnih spremembah tečaja, ki jih takrat nihče ni pričakoval.

10Na podlagi zaključka, da je bila posojilna dolžnost ustrezno in pošteno opravljena je sodišče zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj jasen in razumljiv. Ker gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa banka zanje v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, je končno zaključilo, da te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja, toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, kot je to zatrjevala tožnica.

11Kot izhaja iz povzetih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, se je to oprlo na ob izdaji sodbe izoblikovana stališča Vrhovnega sodišča RS o vsebini relevantnih določb Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v luči 3. člena Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Po izdaji sodbe je Ustavno sodišče RS sprejelo več odločb, v katerih je zavzelo stališča o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov.³ Njegove odločbe so obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS) sodišče zavezujejo tudi njihovi razlogi. Dodatne vidike z vidika relevantnih določb Direktive 93/13 je podalo tudi SEU,⁴ čigar stališča je sodišče dolžno upoštevati v luči načela lojalne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji, PEU). V luči teh odločitev je Vrhovno sodišče nadgradilo stališča, zavzeta v odločbah, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.⁵ Ob upoštevanju stališč SEU, US RS ter zadnjih odločb Vrhovnega sodišča RS so materialnopravna izhodišča v izpodbijani sodbi v več vidikih zmotna.

12Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Po prvem odstavku 3. člena Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev (6. člen Direktive 93/13).

13Utemeljena je pritožbena navedba, da ZVPot zagotavlja širši obseg varstva kot Direktiva 93/13.⁶ Pogodbeni pogoj je torej nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Hkrati, izhajajoč iz 24. člena ZVPot, preglednost pogodbenega pogoja ni predpostavka, katere neizpolnitev preprečuje presojo, ali gre za enega od v njem naštetih primerov nepoštenih pogojev. Je sestavni del presoje, ali je s pogojem povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in/ali presoje, ali je pogoj skladen z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VS RS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13 gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj in je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.

14SEU je vzpostavilo standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja, ki zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; pomeni, da mora biti potrošnikom omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe. Povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, je treba omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto (zadeve Paribas). Po sodbah SEU se zato od finančnih ustanov pričakuje, da posojilodajalcem posredujejo informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče. Kreditojemalec mora biti jasno obveščen, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Zato ni dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih lahko znatno spremeni ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora torej posredovati take informacije, na podlagi katerih se je potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita⁷. Standard pojasnilne dolžnosti je objektiven. Gre za vprašanje profesionalne skrbnosti, ko zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj in s tem seznanil potrošnika, tudi če se jih v resnici ni zavedal, niti jih (potrošniku) ni želel.⁸ Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi oziroma ohrani dejansko neravnovesje (neenakost) med pogodbenima strankama, ne glede na subjektiven odnos kreditodajalca do manjkajoče informacije. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost zato krši načelo vestnosti in poštenja.⁹

15Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ne soglaša s sodiščem prve stopnje oziroma pritrjuje pritožbi, da pojasnilna dolžnost toženke v konkretnem primeru ni bila izpolnjena oziroma pojasnila toženke niso dosegla standarda, ki ga je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti postavilo tudi SEU. Sodišče prve stopnje je za zaključek, da je bila pojasnilna dolžnost toženke korektno in zadovoljivo izvedena, med drugim upoštevalo dejstvo, da tudi toženki ni bilo znano, kaj se bo zgodilo po letu 2007 oziroma, da je tudi sam delavec toženke A. A. verjel v to, kar je pojasnil tožnici in pričam, ter je za presojo pomemben trenutek februar 2007, ko še nihče ni bil sposoben z zadostno stopnjo zanesljivosti napovedati, kako se bo gibal tečaj CHF/EUR v nadaljnjih letih, še posebej ne desetletjih, vendar takšen zaključek ni utemeljen. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS že v sodbi II Ips 8/2022, se zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008 in tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe in že davno prej. Čeprav sta bila glede večine deležnikov finančna kriza in ukrep Švicarske centralne banke zanje nepredvidena dogodka, to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem, v konkretnem primeru 25-letnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz. Za valuto CHF je značilno, da gre za t. i. valuto varnega zavetja, za katero je značilno, da v času večjih gospodarskih pretresov zaradi bega iz valut držav, ki so v krizi ogrožene, močno apreciirajo.¹⁰ Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, banka bi zato morala kreditojemalce opozoriti, da bodočih gibanj ni mogoče napovedati in jim predstaviti „črni scenarij“.¹¹

16Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je A. A. strankam prikazoval (le) gibanje referenčnega tečaja CHF/EUR za preteklo obdobje in so gibanja dejansko izkazovala v preiskovanem obdobju le manjša nihanja v eno ali drugo smer, ni pa bilo tožnici računsko ali kako drugače predstavljeno, kaj bi za njene mesečne obveznosti in tudi za končne obveznosti pomenilo, če bi se tedaj tečaj med CHF in EUR spremenil v večjem odstotku (npr. za 10, 20 ali 30 %), je bilo torej opozorilo toženke o možnosti „slabega scenarija“ nezadostno. Toženka je torej predstavljala le gibanje referenčnega tečaja CHF/EUR za krajše preteklo obdobje, brez informacije, da bi kredit v CHF lahko imel izrazite neugodne posledice, tudi takšne, ki bi jih tožnica lahko težko nosila. Dejanska razsežnost tveganja prav tako ni izhajala iz opozorila na rizik spreminjanja višine obroka zaradi tečajnih razlik, saj morebitne spremembe niso bile podkrepljene s konkretnimi – ali preteklimi ali hipotetičnimi scenariji. Zato besedilo pogodbe (6. ter 8. člen), po katerem razliko v sredstvih zaradi nihanja tečaja, ki bi nastala z odobritvijo kredita v devizah in eurskim plačilom, nosi uporabnik kredita, ki se zaveda, da sam v celoti prevzame valutno tveganje, ki nastane zaradi nihanja tečaja, ne predstavlja zadostnega opozorila. Informacije, ki jih je toženka podala tožnici, torej niso bile zadostne. Glede na prakso SEU bi kvečjemu zadostovalo opozorilo o možnostih tudi zelo slabega scenarija in to ne zgolj abstraktno, temveč s konkretno ponazoritvijo porasta mesečnih anuitet.¹²

17Enako kot v zadevi II Ips 54/2023 iz ugotovljenega dejanskega stanja tako ne izhaja, da bi toženka tako ali drugače (numerično ali grafično ali z ustnimi ali pisnimi pojasnili) informirala tožnico, da ima poleg koristi takšno kreditiranje tudi znatne negativne finančne posledice. Tudi ni opozorila, kako bi na mesečne obroke vplivalo veliko znižanje domače valute. Prav tako v sodbi ni nobene ugotovitve, da bi bile tožnikom pojasnjene ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na valutno razmerje. Tožnica tudi ni bila opozorjena na morebitne distinktivne značilnosti valute CHF in njene obrestne mere. Tožnica se tako na podlagi podanih pojasnil, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogla zavedati, da je tveganje, ki mu je bila izpostavljena s sklenitvijo pogodbenega razmerja, zelo visoko, kar je bistveno. Iz podanih pojasnil sicer izhaja določena stopnja tveganosti, a so bila opozorila glede na izhodišča SEU nezadostna.

18Glede na obrazloženo torej pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, zato je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki ga ZVPot predpisuje kot pravno normo. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, je tako nepošten in s tem ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

19Sodišče druge stopnje je ob povedanem ob pravilni uporabi materialnega prava glede primarnega tožbenega zahtevka izpodbijano sodbo delno spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP tako, da je tožbenemu zahtevku tožnice v točkah 1 in 3 I. točke izreka (zahtevek na ugotovitev ničnosti hipotekarne devizne kreditne pogodbe ter notarskega zapisa in posledično na neveljavnost vknjižbe hipoteke z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v korist toženke in na njen izbris) ugodilo. Glede na tako odločitev sodišče druge stopnje ne odgovarja na nadaljnje obširne pritožbene navedbe tožnice, s katerimi se zavzema za ničnost hipotekarne devizne kreditne pogodbe ter notarskega zapisa in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke v korist toženke na nepremičninah v lasti tožnice in njen izbris (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku na ničnost hipotekarne devizne kreditne pogodbe ter notarskega zapisa in neveljavnost vknjižbe ugodilo, ta sprememba posledično terja ugoditev pritožbi glede kondikcijskega denarnega zahtevka za vrnitev 11.841,64 EUR ter glede stroškovne odločitve. V tem delu (točki 2 in 4 I. točke ter III. točka izreka) je sodišče druge stopnje odločitev razveljavilo in zadevo na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje odloči o kondikcijskem zahtevku.

21Za delno razveljavitev sodbe se je sodišče druge stopnje odločilo, ker bi v nasprotnem primeru prekomerno poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. O kondikcijskem zahtevku se doslej pred sodiščem prve stopnje ni vsebinsko razpravljalo niti izvajalo dokazov, ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo že po temelju. Sodišče druge stopnje bi zato, če bi samo odločalo tudi o tem delu zahtevka, na pritožbeni stopnji prvič ugotavljalo obsežen in pomemben sklop dejstev, s čimer bi stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Poleg tega vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

22Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi odločitev v II. točki izreka, tj. odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. O tem se odloča le, kadar je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek. Ker je po spremembi odločitve (delno) ugodeno že primarnemu tožbenemu zahtevku, delno pa je odločitev glede primarnega zahtevka razveljavljena, je bilo treba odločitev o podrednem zahtevku razveljaviti.

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje je pravdni stranki v tej točki napačno označilo, na kar naj bo pozorno v nadaljevanju postopka.
² Izhajalo je iz stališča, da je lahko dogovor o valuti vračila, ki je glavni predmet pogodbe, podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti, tej pa je zadoščeno, če je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
³ Glej npr. odločbi US RS Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.
⁴ Na primer sodba SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013, C-126/13 z dne 30. 4. 2014 in tako dalje.
⁵ Glej sodbo VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
⁶ Glej sodbo VS RS II Ips 8/2022, 27. in 28. točka obrazložitve.
⁷ Odločba US RS Up-54/19 , točka 20.
⁸ Sodba VS RS II Ips 8/2022.
⁹ Prav tam.
¹⁰ Prav tam, točka 68.
¹¹ Odločba VS RS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023.
¹² US Up-54/19 , točka 20.