VSRS Sklep I Ips 8732/2020

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom I Km 8732/2020 z dne 8. 6. 2022 polnoletnemu A. A. zaradi kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) na podlagi 93. in 98. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodilom, da opravi delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti ter mu po 73. členu KZ-1 odvzelo prenosni telefon.

2Višje sodišče v Kopru je s sklepom II Kp 8732/2020 z dne 23. 11. 2022 zavrnilo pritožbo višje državne tožilke, oškodovankine pooblaščenke in polnoletnikovega zagovornika, prvostopenjski sklep potrdilo ter na koncu odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

3Polnoletnikov zagovornik je 3. 5. 2023 zoper oba navedena sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil zaradi vseh kršitev zakona od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ter posebej zaradi kršitve iz 487. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter s predlogom, da Vrhovno sodišče prvo in drugostopenjski sklep spremeni tako, da postopek zoper polnoletnika ustavi ali da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali da razveljavi zgolj drugostopenjski sklep ter zadevo v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki predlaga njeno zavrnitev. Vložnik v zahtevi, bodisi ponavlja očitke, na katere mu je vsebinsko ter po obsegu primerno odgovorilo že sodišče druge stopnje ali sega v polje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo polnoletniku in njegovemu zagovorniku, ki se o povzetih navedbah vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

6Vložnik uveljavlja kršitve zakona ločeno glede na posamezno sodno odločbo. Pri prvostopenjskem sklepu tako zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, bistveni kršitvi iz drugega odstavka tega člena ter nepravilno uporabo vzgojnega ukrepa po 487. členu ZKP. Dejanje, zaradi katerega je bil polnoletniku izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z navodilom, da opravlja delo v korist humanitarnih organizacij, ne ustreza zakonskemu opisu kaznivega dejanja po tretjem in drugem odstavku 176. člena KZ-1. Razen tega v prvostopenjskem sklepu manjka elementarni opis polnoletnikovega protipravnega ravnanja, kar velja še za razloge in dodatno za razloge v smeri nujnosti polnoletnikove resocializacije, glede na urejenost okolja iz katerega izhaja ter glede na visoko stopnjo alkoholiziranosti, ki je spremljala domnevno storitev kaznivega dejanja. Prvostopenjski sklep tudi ni bil pravilno vročen, saj je bil vročen polnoletnikovi materi, namesto njemu osebno, vložnik pa ni prejel prepisa s posnete glavne obravnave. Končno, izrečeni vzgojni ukrep polnoletniku ne ustreza zakonsko določenemu cilju, ki je v posameznikovi ponovni vključitvi v družbo (resocializaciji). Vložnik se namreč ne more znebiti občutka, da je sodišče po vzgojnem ukrepu poseglo zato, ker polnoletniku ni bilo dokazano kaznivo dejanje, ki je bilo sprva zatrjevano v predlogu za kaznovanje, hkrati pa ni bilo upoštevano, da je bil polnoletnik, spričo celotnega dogajanja skupaj z družino prizadet, medtem ko je bil na drugi strani postopek zoper B. B. ob istem stanju stvari, ustavljen.

7Vložnik v zvezi z drugostopenjski sklepom zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. V drugostopenjskem sklepu so bile prezrte določene pritožbene navedbe glede absolutnih kršitev določb kazenskega postopka ter konvencijskih in ustavnih kršitev. Predvsem je ostalo odprto pomembno pravno vprašanje v zvezi z modernim časom: „ko se partnerski posnetki s pomočjo moderne tehnologije hitro širijo, še pred tem hitro nastanejo, to pa ob soglasju vseh vpletenih, to soglasje odkloni protipravnost takega izvedbenega akta.“ Razen tega ponavlja, da polnoletniku prvostopenjski sklep ni bil osebno vročen in poudarja, da je od sodišča druge stopnje zahteval, da se ga o seji obvesti, čemur pa to sodišče ni sledilo.

B.-1

8Vrhovno sodišče je obratno od povzetega vrstnega reda, najprej preizkusilo zahtevo v zvezi z drugostopenjskim sklepom, in to v njenem zadnjem delu. Vložnikove navedbe, da o seji drugostopenjskega sodišča ni bil obveščen, čeprav je to v pritožbi zahteval, so namreč točne in povzete že v 7. točki obrazložitve drugostopenjskega sklepa. V tej je četrti odstavek 485. člena ZKP tolmačen enako kot 445. člen ZKP v skrajšanem kazenskem postopku, kar ni pravilno. Spoznanje predsednika senata ali senata o koristnosti navzočnosti na seji sodišča druge stopnje je v navedenem četrtem odstavku 485. člena ZKP omejeno le na mladoletnika, ne pa tudi na državnega tožilca in zagovornika, za katera a contrario velja, da morata biti o seji obveščena enako kot je to določeno v rednem kazenskem postopku po prvem odstavku 378. člena ZKP (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1025 in Gril S. v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem 3. knjiga (406. do 566. člen), ur. Šepec M., Lexpera GV Založba, Ljubljana 2023, str. 405). Razlika je le, da prvemu obvestila ni treba zahtevati, drugi je to dolžan storiti, zahteve pa mu v nasprotju s tolmačenjem drugostopenjskega sodišča ni treba posebej utemeljevati. Od tega trenutka naprej sta državni tožilec in zagovornik v položajih izenačena in ju je tedaj sodišče druge stopnje dolžno o seji hkrati obvestiti. Ker to v danem primeru, zaradi nepravilne uporabe četrtega odstavka 485. člena ZKP ni bilo storjeno, se vložnik v obrazložitvi utemeljeno sklicuje na prikrajšanje z vidika enakega varstva pravic iz 22. člena in pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije ter na prikrajšanje pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s čemer je po presoji Vrhovnega sodišča izkazan vpliv na zakonitost drugostopenjskega sklepa, kot drugi pogoj za ugotovitev, da je v zahtevi uveljavljana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, podana.

C.

9Glede na utemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče drugostopenjski sklep po prvem odstavku 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. To sodišče bo ugotovljeno kršitev določb kazenskega postopka odpravilo z obvestilom o seji, kot je določeno v prvem odstavku 378. člena ZKP, nakar bo o vloženih pritožbah znova odločilo. Ker so v vložnikovi pritožbi vsebovane tudi kršitve zakona iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, se Vrhovno sodišče z zahtevo v preostalem povzetem obsegu ni ukvarjalo.

10Odločitev je bila sprejeta soglasno.