VSRS Sklep I Up 59/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo št. 10013-24/2020/3 z dne 21. 5. 2020, s katero je Vlada Republike Slovenije tožnika z dnem 22. 5. 2020 razrešila s položaja generalnega direktorja Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS).

2V obrazložitvi je navedlo, da je bil tožnik razrešen s položaja na podlagi petega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi tega člena, je podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, kar pomeni, da gre v primeru razrešitve položajnega uradnika za akt politične diskrecije in se zato sodišče ne more spuščati v preverjanje utemeljenosti razlogov za razrešitev. Le če bi bila odločitev o razrešitvi sprejeta po preteku enoletnega roka, v katerem lahko funkcionar navedeno pooblastilo uporabi, bi bila odločitev o razrešitvi odvisna od zakonsko določenih pogojev in bi tedaj šlo za upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Do take prekoračitve roka pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Navedlo je tudi, da je generalni direktor SURS javni uslužbenec, in da za urejanje njegovega položaja ne veljajo le določbe Zakona o državni statistiki (v nadaljevanju ZDSta), pač pa tudi določbe ZJU, vključno z določbo petega odstavka 83. člena ZJU. Po mnenju sodišča prve stopnje se določbi 10. člena ZDSta in petega odstavka 83. člena ZJU med seboj tudi ne izključujeta.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih argumentov o Vladini zlorabi instituta nekrivdne razrešitve, o razreševanju kolizije zakonskih določb, razlikovanju med različnimi kategorijami predstavnikov vladnih služb, kršitvah načela enakosti in zahtev evropske zakonodaje. Navaja, da je predčasna razrešitev generalnega direktorja SURS mogoča le na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZDSta, ne pa tudi na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, saj generalni direktor SURS ni „politični uradnik“, ker ne zahteva in ne sprejema navodil od Vlade. Meni, da peti odstavek 83. člena ZJU, kljub temu, da je kasnejši, spričo svoje splošne narave ne nadomešča in ne dopolnjuje posebne ureditve ZDSta. Tudi, če bi držalo, da se navedena določba ZJU uporablja za razrešitev generalnega direktorja SURS, pa meni, da razlaga te določbe pomeni kršitev splošnega načela enakosti pred zakonom. Navaja tudi, da je bil v resnici razrešen iz krivdnih razlogov, kar predstavlja zlorabo instituta nekrivdne razrešitve. Do teh njegovih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer mu je kršilo pravico do enakega varstva pravic, saj je že Ustavno sodišče (sklicuje se na odločbo Up-1165/06 z dne 12. 4. 2007) sprejelo stališče, da mora sodišče, ko tožnik Vladi očita zlorabo zakonskih pooblastil iz petega odstavka 83. člena ZJU, vsebinsko obravnavati tudi te očitke. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik trdi, da izpodbijani akt ni akt politične diskrecije, saj generalnega direktorja SURS ni dopustno razrešiti na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, ker ni politični uradnik, pač pa je njegova predčasna razrešitev možna le iz razlogov, ki jih določa tretji odstavek 10. člena ZDSta. Navedeno ne drži.

7Tudi po presoji Vrhovnega sodišča take razlage, kot jo podaja pritožnik, določbe ZJU in ZDSta ne dopuščajo. SURS je namreč vladna služba (drugi odstavek 3. člena ZDSta) in kot tak organ državne uprave (2. točka 6. člena ZJU). Po določbi 4. točke drugega odstavka 80. člena ZJU je uradniško delovno mesto direktorja v vladnih službah položaj, to je delovno mesto, na katerem se izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in organizacijo dela v organu. Generalni direktor SURS je torej položajni uradnik, ki ga imenuje Vlada za dobo petih let, pri čemer sme biti ponovno imenovan na isto funkcijo (drugi odstavek 8. člena ZDSta). Po imenovanju na ta položaj generalni direktor na podlagi 68. člena ZJU z Vlado sklene delovno razmerje. Tako pogodbo o zaposlitvi je z Vlado sklenil tudi pritožnik, kar ni sporno. To pomeni, da je po določbi prvega odstavka 1. člena ZJU generalni direktor SURS javni uslužbenec in za urejanje njegovega položaja veljajo tudi določbe ZJU, vključno z določbo petega odstavka 83. člena ZJU.

8Vrhovno sodišče se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se določbi 10. člena ZDSta in petega odstavka 83. člena ZJU med seboj ne izključujeta. ZDSta, kljub temu, da je v razmerju do ZJU lex specialis, določb o razrešitvi generalnega direktorja iz nekrivdnih razlogov ne vsebuje, saj ureja le prenehanje funkcije generalnega direktorja v primeru odstopa in razrešitve iz krivdnih razlogov. Zato se za razrešitev generalnega direktorja SURS iz nekridvnih razlogov uporablja peti odstavek 83. člena ZJU kot lex generalis. Iz zakonodajnega gradiva pa tudi ne izhaja, da bi zakonodajalec v zvezi z razrešitvijo po tej določbi razlikoval položaj generalnega direktorja SURS od položaja drugih položajnih uradnikov.

9Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijani akt akt politične diskrecije in se zato sodišče ne sme spuščati v preverjanje utemeljenosti razlogov za pritožnikovo razrešitev.

10Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje akt vsebinsko presojati, ker je pritožnik v tožbi zatrjeval, da je Vlada pri njegovi razrešitvi zlorabila svoja pooblastila, podeljena na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1165/06-22 z dne 12. 4. 2007, na katero se sklicuje pritožnik, sicer res odločilo, da se mora sodišče v primeru očitka o zlorabi instituta nekrivdne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU, do teh očitkov vsebinsko opredeliti. Vendar pa je bila taka vsebinska presoja akta politične diskrecije, izdanega na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU takrat možna zato, ker se je na podlagi takrat veljavnega Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) štelo, da je akt o razrešitvi uradnika s položaja posamični akt v smislu takrat veljavnega drugega odstavka 3. člena ZUS, zoper katerega je možno sodno varstvo v upravnem sporu. Sedaj veljaven 3. člen ZUS-1 pa navedenega več ne določa, zato takšna vsebinska presoja akta o razrešitvi položajnega uradnika ni več mogoča in se sodišču prve stopnje do teh tožbenih navedb tudi ni bilo treba opredeljevati. Poleg tega v primeru politične diskrecije ne gre za upravno diskrecijo, torej odločanje po prostem preudarku, saj je politična diskrecija povsem nevezana in je usmerjena v oblikovanje javnega interesa na podlagi vrednostnih sodb nosilcev oblasti in ne v presojo najprimernejše odločitve glede na zakonsko že vnaprej določen javni interes, kot velja za upravno diskrecijo, ki jo izvajajo praviloma nižji organi.¹ Eventualna razrešitev po roku pa se presoja v okviru procesnih predpostavk.

11Glede na to, da je sodišče prve stopnje že pri opravi predhodnega preizkusa ugotovilo, da izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in o tožbi ni vsebinsko odločilo, se mu tudi ni bilo treba opredeljevati do tožbenih navedb glede razreševanja kolizije zakonskih določb, razlikovanja med različnimi kategorijami predstavnikov vladnih služb, kršitev načela enakosti in zahtev evropske zakonodaje. Zato je očitek premalo obrazložene sodne odločbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neutemeljen.

12Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, poleg tega pa niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

13Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Tako Kerševan E., Androjna V., v Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2018, str. 521-522.