VSL Sodba in sklep I Cp 722/2022

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- spremeni v I/1. točki izreka tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da so Notarski zapis opr. št. SV 479/07 z dne 24. 5. 2007 Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 001/07 in Sporazuma o zavarovanju terjatve, kot tudi Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 001/07 z dne 16. 5. 2007 v navadni obliki, Pogodba o potrošniškem kreditu z valutno klavzulo št. 002/07 z dne 18. 5. 2007 in Poroštvena izjava št. 002/07-pi z dne 18. 5. 2007, nični.“

- spremeni v I/4. točki izreka tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da je vknjižba skupne hipoteke pri nepremičninah posamezni del št. 102 v stavbi št. 0000 k.o. ..., ID znak: 0000-102, kot glavni nepremičnini in posamezni del št. 212 v stavbi št. 0000 k.o. ..., ID znak: 0000-212 ter posamezni del št. 106 v stavbi 0000 k.o. ..., ID znak: 0000-106 kot stranskima nepremičninama, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi prodajne pogodbe št. BS2-07/2007 z dne 11. 5. 2007 v zvezi z odpravkom notarskega zapisa notarke A. A. opr. št. SV 479/2007 z dne 24. 5. 2006 (pravilno 24. 5. 2007) - sporazum o zavarovanju denarne terjatve, za zavarovanje denarne terjatve v višini 217.000,00 CHF z obrestmi: pogodbena obrestna mera je spremenljiva in je sestavljena iz 6-mesečnega LIBOR-ja CHF+1,5% letno, z vsemi ostalimi modalitetami, razvidnimi iz zgornjih listin, z zapadlostjo glavnice oz. zapadlostjo zadnje anuitete 20. 5. 2007 z možnostjo odpoklica kredita, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše.“

- razveljavi v I/2., I/3. in IV. točki izreka sodbe in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: (1) zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti Notarskega zapisa SV 479/07 z dne 24. 5. 2007, Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 001/07 in Sporazuma o zavarovanju terjatve, kot tudi Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 001/07 z dne 16. 5. 2007 v navadni obliki, Pogodbe o potrošniškem kreditu z valutno klavzulo št. 002/07 z dne 18. 5. 2007 in Poroštvene izjave št. 002/07 -pi z dne 18. 5. 2007; (2) denarni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnikom plačati znesek 82.849,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2019 dalje do plačila, (3) denarni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni prvi tožnici plačati znesek 11.975,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2019 dalje do plačila v roku 15 dni, (4) zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe skupne hipoteke pri nepremičninah, navedenih v I/4. točki izreka in njen izbris (I/1., I/2., I/3. In I/4. točka izreka izpodbijane odločbe). Zaradi delnega umika tožbe je postopek za plačilo zneskov 1.119,21 EUR ter 1.889,34 (glede 2. in 3. točke primarnega zahtevka) ustavilo (II. točka izreka). Postopek, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, je ustavilo (III. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve pravice do lastnine iz 33. člena Ustave RS in socialne funkcije lastnine iz 67. člena Ustave RS ter 1. člena Protokola št. 1. k EKČP in zaradi kršitve načela pravne varnosti, pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do enakega varstva pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi (2., 14. in 22. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju zgolj povzelo bistvene navedbe pritožbe, saj je pritožba obsežna (na 33 straneh). V prvem delu pritožbe pritožniki povzemajo materialnopravna izhodišča, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri sojenju. Izpostavljajo, da za sankcijo ničnosti kreditne pogodbe zadostuje zgolj ena od predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Vsebina dobre vere, ki se zahteva od toženke, je bistvena za presojo poštenosti pogodbenega pogoja in ne more biti ožja kot pri presoji njegove transparentnosti, pri čemer je bistvenega pomena zlasti dejstvo, če je toženka podajala tožnikom zavajujoče informacije o stabilnosti tečaja CHF, s katerimi je banalizirala tečajno tveganje tožnikov in jih je glede tega spravila v nezakrivljeno zmoto. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati in oceniti dejstva, da so bili krediti v CHF v času sklepanja spornih pogodb ugodnejši od kreditov v EUR, kar je bilo potrjeno z izpovedbami prič toženke in priče B. B. Prva tožnica je izpovedala, da je dobila takšna zagotovila od bančnega uslužbenca C. C. Zgolj na podlagi dejstev, da toženka ni mogla zanesljivo napovedati gibanja tečajev v prihodnosti ob sklepanju Kreditne pogodbe I in Kreditne pogodbe II, da ni imela vpliva na enostranske ukrepe Švicarske centralne banke in finančno krizo oz. da tega ni mogla preprečiti, sodišče prve stopnje ne bi smelo izpustiti dokazne ocene ostalih ključnih dejstev o slabi veri toženke. Pri oceni slabe vere je treba zlasti upoštevati moč pogajalske pozicije strank oz. ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem. Zahtevo dobre vere lahko banka izpolni le, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko in če bi ob lojalnem poslovanju s stranko lahko domnevala, da bi potrošnik tak (nepošten) pogodbeni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Pogodbeni pogoji so po prvem odstavku 24. člena ZVPot med drugim nepošteni, če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. V tem pa je zajet tudi pojem dobre vere po Direktivi. Pri presoji poštenosti ravnanja banke je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno znanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Sodišče v točki 48. zmotno izpostavlja delovno mesto druge tožnice, ki je davčni inšpektor, zaradi česar je druga tožnica po mnenju sodišča valutno tveganje razumela, saj je slednja izpovedala, da se pri svojem delu ukvarja z davki in ne s tujimi valutami. Nesporno je, da tožniki izobrazbe s področja ekonomske stroke nimajo. Dolžnost banke, ki je finančni strokovnjak, je, da ravna vestno in pošteno in potrošniku zagotovi vse informacije, ki so ji poznane ali bi ji morale biti poznane, vnaprej pripravljeno pogodbo pa pripravi tako, da se potrošnikovi interesi lahko uresničijo, ki ga zaradi sprejetja kredita ne obremenijo prekomerno in mu ne nalagajo neobvladljivega tveganja, pri čemer mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika. Sodišče je v 50. točki obrazložitve pravilno navedlo, da bi toženka morala tožnikom pojasniti, da s podpisom spornih kreditnih pogodb sprejemajo neomejeno valutno tveganje in jih opozoriti na možnost velike apreciacije CHF. Ob tem pa je nebistveno, da nihanj tečajev ni mogoče zanesljivo in natančno predvideti, saj jih je mogoče pričakovati. Toženka je vedela, da je na daljši rok mogoče pričakovati apreciacijo CHF in bi tudi glede na stališče sodišča morala tožnikom to jasno pojasniti, ne pa dajati informacij o minimalnem tveganju in jih utrjevati v prepričanju, da sta kredita varna. O tem, da so krediti v CHF izjemno tvegani, je bila sodišču dana obsežna dokazna ponudba v dokumentih Banke Slovenije, ki je ostala pavšalno ocenjena. Toženka je ravnala v slabi veri in tožniki, če bi bili z informacijo o neomejenosti valutnega tveganja seznanjeni, takšne pogodbe ne bi sklenili. Če banka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, to implicira stanje informacijskega neravnotežja v trenutku sklenitve pogodbe, ki lahko povzroči potrošniku tako škodo, da ni razumno pričakovati, da bi takšen pogoj v okviru posamičnih pogajanj sprejel. Sodišče pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja ni upoštevalo ključne trditvene podlage tožnikov, kar je kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in hkrati kršitev 14. in 22. člena URS. Ni se opredelilo do ključnih trditev tožnikov, in sicer, da ima CHF značaj trdne valute, da je breme tožnikov večje, če do negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi, da se je toženka pred tečajnimi tveganji zaščitila, da je primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo bolj ugoden od kredita v domači valuti, da je bistveno gibanje tečajev v preteklih desetletjih. Tožniki niso zatrjevali, da bi toženka morala napovedati tečaj, ampak da so bila tveganja apreciacije realna in celo pričakovana. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnikov, da v danem primeru že sorazmerno majhna in počasna dolgotrajna le nekaj odstotna apreciacija CHF lahko pripelje do znatnih za tožnike negativnih učinkov tveganja, ki so nesorazmerni s samo višino apreciacije.

Primerjava tveganj na strani tožnikov in toženke pokaže, da obremenitvi nista primerljivi, saj je na eni strani neomejeno valutno in kreditno tveganje tožnikov z edinimi dohodkom v obliki redne mesečne plače v domači valuti, kar vse ni z ničemer zavarovano, in hipotekarno zavarovano kreditno tveganje tožene stranke kot banke v razmerju do tožnikov, brez valutnega tveganja, ki ga je toženka popolnoma prenesla na tožnike. Takšen pogoj preprečuje, da bi toženka utrpela kakršnokoli prikrajšanje iz spornih pogodbenih razmerij. Ker so bili zaradi določila o valutnem tveganju veliko bolj prizadeti tožniki kot toženka, ki tveganja ni prevzela, je podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank.

Neutemeljen je očitek sodišča, da „avstrijska zgibanka“ ne omogoča zaključka, da sta bili za toženko apreciacija in finančna kriza pričakovani. Sodišče ni dokazno ocenilo informacijske zloženke Banke Slovenije in Združenja bank Slovenije iz septembra 2008 z identično vsebino, kot je avstrijska zloženka. Prav tako pa je bila toženka seznanjena z vsakoletnimi poročili Banke Slovenija iz leta 2005 in 2006 in je te dokumente morala poznati. S tem, ko je sodišče bistvene navedbe tožnikov in dokazov prezrlo, je prekršilo pravico do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev sodišča, da so imeli tožniki na voljo učinkovit ukrep, s katerim so se lahko razbremenili valutnega tveganja, ni utemeljena. Konvertiranje kredita v evrskega je lahko učinkovito zgolj v primeru, če je izvedeno pred spremembo tečaja, kar pomeni, da bi se tožniki morali za konverzijo odločiti na zalogo oz. že pred večjo tečajno spremembo ali pa vsaj po tem, ko so v letu 2011 in 2012 zaznali prvo večjo spremembo tečaja. Možnost konverzije v domačo valuto ne more sama po sebi predstavljati učinkovitega instrumenta za zavarovanje potrošnika pred valutnim tveganjem. Enako velja glede možnosti predčasnega poplačila kredita. To pa onemogoča uveljavitev temeljne pravice potrošnika do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, kot bi bil podan brez nepoštenega pogoja. Zgodnja nihanja tečaja tudi niso povzročila večjega povišanja anuitet v evrskih zneskih, kar pomeni, da tožniki zgolj na podlagi višine plačanih anuitet v evrih niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, kakšen oz. kolikšen je bil vpliv tečajnih sprememb na njihovo celotno kreditno obveznost, kot tudi ne, da se bo CHF skozi daljši čas izdatno okrepil v razmerju do evra.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožniki so v pritožbi podali kup novot in kopičijo že podane trditve iz postopka na prvi stopnji. Tožniki bi morali za utemeljenost svojega zahtevka kumulativno izkazati, da je glavni pogoj (valutna klavzula) nejasna in nerazumljiva oz. da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila in da je tak nejasen in nerazumljiv glavni pogodbeni pogoj nepošten, ker je toženka ravnala slaboverno in ker je v škodo potrošnika povzročeno znatno neravnotežje. Te postavke morajo biti po mnenju toženke izpolnjene kumulativno. Ne držijo očitki pritožnikov, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Presoja poštenosti pogodbenega pogoja je možna šele, če je bil ta določen nejasno. Toženki ni mogoče očitati, da stranki ni razkrila informacij, ki jih tudi sama ni imela in jih niti teoretično ni mogla imeti. V konkretnem primeru določene okoliščine, od katerih je odvisna dobra vera banke, lahko po svoji naravi in merilih sodijo istočasno v okvir presoje transparentnosti kot tudi presoje poštenosti, torej se delno prekrivajo, ni pa med njimi mogoče potegniti enačaja, saj gre za presojo v okviru dveh (med seboj ločenih) elementov. Ker pa je presoja dobre vere pri presoji poštenosti pogodbenega pogoja ožja kot pri presoji njegove transparentnosti, bi sodišče lahko v skladu z načelom ekonomičnosti presojo, ali je pogoj pošten, opravilo neodvisno od tega, ali je toženka pojasnilno dolžnost izpolnila ali ne. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da morebitno pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost toženke ne vodi avtomatično k presoji, da je bila slaboverna. Sodišče prve stopnje je v točkah 52 do 62 pravilno pojasnilo, da toženki ni mogoče očitati slabovernosti, kar je utemeljevalo s tem, da tveganja iz opozoril BS dejansko niso realizirala, da je do bistvenih sprememb prišlo zaradi povsem nepredvidljivih ukrepov švicarske centralne banke, ki so bili nepredvidljivi. Apreciacija v letih 2011 in 2015 ni bila pričakovana, poleg tega se je toženka dobronamerno in dobroverno trudila za zaščito kreditojemalcev, ko je sama omogočila pravico do enostranske konverzije kredita ter po drugi strani, da je zahtevala višjo kreditno sposobnost za najem kredita z valutno klavzulo, da kreditov ni tržila in je strankam sprva kredite ponujala zgolj v domači valuti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pravdnih strank ni podano. Valutna klavzula ni prepovedana, prav tako ne gre za oderuštvo. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do vseh navedb tožnikov, ampak zgolj do navedb, ki so bistvene za odločitev v zadevi.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravdne stranke so 16. 5. 2007 sklenile pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 001/07 (Kreditna pogodba I) ter 24. 5. 2007 notarski zapis, katerega sestavni del je hipotekarna pogodba o dolgoročnem kreditu in sporazum o zavarovanju terjatve s hipoteko na nepremičninah, katerih lastnica je prva tožnica. Toženka je tožnikom s kreditno pogodbo dala dolgoročni kredit v znesku 217.000,00 CHF, kar je po referenčnem tečaju ECB na dan sklenitve pogodbe znašalo 131.682,75 EUR. Vračilo glavnice je bilo določeno v 240 mesečnih anuitetah po 1.329,31 CHF. Prva tožnica ter toženka sta 18. 5. 2007 sklenili pogodbo o potrošniškem kreditu št. 002/07, druga tožnica in toženka pa dne 18. 5. 2007 Poroštveno izjavo št. 002/07-pi (skupaj Kreditna pogodba II). Na podlagi kreditne pogodbe II je toženka prvi tožnici dala dolgoročni stanovanjski kredit z valutno klavzulo v znesku 34.000,00 CHF, kar je po referenčnem tečaju ECB na dan sklenitve pogodbe znašalo 20.550,02 EUR. Glede vračila glavnice je bilo dogovorjeno, da se vrača v 180 mesečnih anuitetah v znesku 253,63 CHF.

6Sodišče prve stopnje je po izvedbi ponovljenega sojenja po izvedenem dokaznem postopku v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Sprejelo je naslednje bistvene pravne zaključke; 1) pri spornih pogodbah ne gre za izvedene finančne posle, 2) ugovor nedopustnosti kavze ni utemeljen, 3) tožniki objektivnega in subjektivnega oderuštva niso izkazali, 4) toženka ni uspela izkazati, da je opravila pojasnilno dolžnost v luči kriterijev SEU, 5) toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero, 6) ob sklenitvi pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. V nadaljevanju je sodišče zaključilo, da sporni pogodbeni pogoj ni nepošten, posledično kreditni pogodbi nista nični, neutemeljeni pa so tudi vsi ostali zahtevki tožnikov. Pri sprejemu izpodbijane odločitve se je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na določila Obligacijskega zakonika (OZ), Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Direktive 93/13¹ ter navedlo, da je upoštevalo tudi sodno prakso SEU in Vrhovnega sodišča RS.

7Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb je glede na najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS² materialnopravno zmotna.

8Pritožniki utemeljeno vztrajajo pri stališču o nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja (to je dogovora o valuti posojila). Kljub pravilnemu zaključku, da toženka ni uspela izkazati, da je pravila pojasnilno dolžnost v luči kriterijev SEU, je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero. V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je sledilo merilom SEU ob razlagi Direktive 93/13, gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj.³

9Glede na najnovejša stališča sodne prakse je materialnopravno napačen pristop sodišča prve stopnje, ki je (ne)poštenost spornega pogoja ocenjevalo povsem neodvisno od vprašanja, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno ali ne. Vrhovno sodišče RS je v svojih zadnjih odločbah poudarilo, da je (ne)opravljena pojasnilna dolžnost banke ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja – glej sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022. V prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno⁴ naštetih splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev ni mogoče presojati neodvisno od ugotovitev o tem, na kakšen način je banka opravila pojasnilno dolžnost do potrošnika.

10Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezno opravljena pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).⁵ Banka, ki ima profesionalno znanje in izkušnje glede prevzema pogodbenih tveganj, je namreč v razmerju do potrošnika v izrazi informacijski premoči.⁶ Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke⁷ (dobra vera v postopkovnem pogledu). Tedaj v trenutku sklenitve pogodbe ni informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.

11V zvezi z ustreznim obsegom pojasnil iz judikature SEU izhaja, da je po Direktivi 93/13 poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti osrednji cilj predpogodbenega informiranja, da banka seznani potrošnika s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanj tudi negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosil.⁸ Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, ter o povečanju tujih obrestnih mer.⁹ Ni torej dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.¹⁰ V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (primerjaj tretjo alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot).¹¹

12Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, saj izveden dokazni postopek ni potrdil, da je toženka tožnikom dala vsa potrebna pojasnila, na podlagi katerih bi lahko sprejeli premišljeno in preudarno odločitev o najemu kredita v CHF. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bančni uslužbenec C. C. tožnikom pojasnil, da se bo mesečni obrok spreminjal tako glede na spremenljivo obrestno mero kot na tečajno razmerje. Prva tožnica je izpovedala, da jim je C. C. povedal, da se tečaj spreminja, vendar pa jim je zagotovil, da so ta nihanja nebistvena. Toženka kredita v CHF ni preferirala, tožnikov ni zavajala, z možnostjo nihanja tečaja CHF/EUR so bili seznanjeni. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da so dana pojasnila v glavnem osredotočala na način odplačevanja kredita, medtem ko toženka tožnikom ni predstavila možnosti znatnega padca vrednosti domače valute ter tožnikom ni pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg njihovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita, pri čemer je toženka sama kredite z devizno klavzulo ocenjevala za bolj tvegane in je zato zanje zahtevala višjo kreditno sposobnost, ni pa izkazala, da bi tovrstna opozorila podala tudi tožnikom. Toženka je tožnikom podala zgolj abstraktna, posplošena pojasnila, ne pa konkretnejših oprijemljivejših informacij, pomembnih za oceno končne cene kredita. Sodišče prve stopnje je po skrbno izvedeni dokazni oceni ugotovilo, da so tožniki na podlagi pojasnil, kot so jih dobili od toženke, mislili, da je kredit v CHF ugodnejši, pri čemer so bili očitno osredotočeni predvsem na nižjo obrestno mero. Informacije, da ni mogoče vnaprej napovedati, ali bo kredit v CHF zaradi začetnih prednosti dejansko cenejši kot kredit v EUR, tožniki niso prejeli, bančni uslužbenec C. C. pa se pred sklenitvijo kreditnih pogodb ni v zadostni meri prepričal, ali so tožniki dejansko razumeli vse razsežnosti prevzetega tveganja.

13Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da toženka tožnikov ni opozorila na hipotetično veliko rast tečaja CHF, kar lahko povzroči, da bo cena kredita v CHF nazadnje višja kot cena kredita v EUR, in so tožniki sporni kreditni pogodbi sklenili v prepričanju, da je kredit v CHF ugodnejši od kredita v domači valuti.

14Zaradi nepredvidljivosti dogodkov, ki vplivajo na tečajne spremembe, v okviru zahteve po transparentnosti od banke ni mogoče pričakovati predložitve (podaje) natančnih informacij o finančnih posledicah, povezanih s tečajnimi spremembami. Vendar pa je banka dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t.i. „črnega scenarija“ (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere¹²), o čemer pa, kakor izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožniki niso bili poučeni. Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.¹³ Po drugi strani je do banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg.¹⁴

15Na vse navedeno v zvezi s presojo slabe vere toženke in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank smiselno opozarjajo pritožniki. Pravilno poudarjajo, da ni ključno, ali je lahko toženka predvidevala natančno gibanje tečajev temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, pa jim je zamolčala nekatere bistvene informacije, ki jih je poznala.

16ZVPot v prvem odstavku 24. člena določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: 1. v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali 2. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali 3. da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali 4. nasprotujejo načelu poštenja in vesti.

17Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, povzetih v 12. in 13. točki obrazložitve te odločbe ugotavlja, da je toženka s svojim ravnanjem kršila načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), kar pomeni, da je sporni pogodbeni pogoj nepošten. To pa posledično pomeni, da sta zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja kreditni pogodbi nični v celoti (glej prvi odstavek 24. in 23. člena ZVPot ter prvi odstavek 86. in 88. člena OZ). Posledično je nična tudi pogodba o zastavi nepremičnin, ki je v razmerju do kreditnih pogodb akcesorna obveznost.

18Odločitev sodišča prve stopnje je v I/1. in I/4. izreka materialnopravno zmotna, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (v zvezi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb) je bilo dejansko stanje glede kondikcijskih denarnih zahtevkov povsem neugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka tako, da bi kot prvo ugotavljalo vsa dejstva v zvezi s tem zahtevkom (drugi odstavek 355. člena ZPP). Dopolnitev postopka na prvi stopnji je nujna za zagotovitev pravice do učinkovitega sodnega varstva (izostal je cel sklop dejanskih ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih). V tem delu (I/2. in I/3. točka izreka izpodbijane odločbe) je zato pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem bosta spoštovani pravici obeh strank do izjave in do pritožbe, obenem pa zaradi vrnitve zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

19Delna sprememba in delna razveljavitev odločitve o glavni stvari terjata tudi razveljavitev stroškovne odločitve (IV. točka izreka sodbe). O povrnitvi stroškov postopka bo mogoče odločati šele v končni odločbi, ko bo znan končni uspeh strank v pravdi. Zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno določbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

20Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi glede ničnosti spornih pogodb in to odločitev spremenilo v korist tožnikov že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se do vseh ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odloči še o utemeljenosti kondikcijskega zahtevka in nato odloči o povračilu vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbenega postopka.

¹ Direktiva Sveta 93/13 EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, s kasnejšimi spremembami.
² Glej predvsem sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022.
³ Glej sodbo II Ips 8/2022 v 78. točki obrazložitve.
⁴ Glej sodbo II Ips 8/2022 v 29. točki obrazložitve.
⁵ Glej sodbo II Ips 8/2022 v 36. točki obrazložitve.
⁶ Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenm položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C 618/10 (39. točka obrazložitve).
⁷ Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU, v svojih odločbah in kasneje povzelo Vrhovno sodišče RS ( II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in Ustavno sodišče (Up-14/21-30).
⁸ Glej sodbo SEU C-212/20 v 42. točki in tam navedeno sodno prakso. SEU podobno tudi v zadevah C-186/16, C-51/17, C -125/18, C-84/19, C-670/20 (36. točka) in v zadevah Paribas (C-609/19 in C-776/19 do C-782/19).
⁹ C-776/19 do C-782/19 v 69. točki, C-609/9 v 48. točki.
¹⁰ Primerjaj sodbo II Ips 8/2022 v 63., 66. in 67. točki obrazložitve.
¹¹ Glej sodbo II Ips 8/2022 v 44. točki obrazložitve.
¹² Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točka obrazložitve).
¹³ Primerjaj sodbo II Ips 8/2022 v 66. točki obrazložitve.
¹⁴ Primerjajo sodbo II Ips 8/2022 v 70. točki obrazložitve.