VSL Sklep II Cp 1696/2023

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe s prepovedjo izplačila določenih denarnih zneskov peti toženki ali drugemu po njenem nalogu, izrečeno določenim osebam, in s prepovedjo odtujitve ali obremenitve dveh parcel ter zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi (I. do IV. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del navedenega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V predlogu za izdajo začasne odredbe je zatrjeval, da glede na enak način poslovanja, kot ga izvaja peta toženka, usklajeno delovanje z ostalimi toženci ter lastniško in upravljavsko povezanost med toženci skriva premoženje tudi četrta toženka, da se je peta toženka s kupcem nepremičnin v X. dogovorila, da del kupnine plača četrti toženki, ki ni upravičena do nje (cesijska pogodba, vključena v prodajno pogodbo, je fiktivna in namenjena skrivanju kupnine), da bo na enak način, kot je bila preusmerjena in skrita kupnina za nepremičnine na Y., tudi kupnina za nepremičnine v X. s četrte toženke preusmerjena na račune prvih treh tožencev ali z njimi povezanih oseb, da je namen prvih treh tožencev v obeh primerih enak, tj. izločitev tožnika iz upravljanja pete toženke in osebno okoriščenje iz njenega premoženja, in tudi, da četrta toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela škode, ker ni upravičena do kupnine iz posla glede nepremičnin v X. Toženci v odgovoru na predlog niso pojasnili, zakaj je bila četrta toženka upravičena do kupnine. Te navedbe niso bile upoštevane pri presoji.

Glede na lastniško in upravljavsko povezanost bo tako kot peta toženka tudi četrta toženka s preusmerjanjem kupnin manipulirala s tem, kateri upnik bo poplačan in kateri ne. Da je ta nevarnost izkazana, izhaja tudi iz dejstva, da prvi trije toženci tožniku odrekajo pravico do souporabe solastnih stvari. Izkazano je tudi, da četrta toženka uporablja objekte in stroje v tožnikovi lasti za izvajanje dejavnosti in da prejema prilive tudi iz naslova prodaje premoženja pete toženke, a zaradi preusmerjanja denarnih sredstev na tretje osebe v izkazih prikazuje izgubo. Te navedbe ne kažejo le na slabo finančno stanje četrte toženke, ampak tudi na njeno preusmerjanje sredstev na druge osebe. Sodišče ni upoštevalo, da je četrta toženka specifična. Gre za družbo, ki predstavlja obvod poslovanja pete toženke.

Sodišče se ni opredelilo, da četrta toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode, ker do zneska zavarovanja (50.000 EUR) sploh ni upravičena. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka.

Napačna je odločitev o zavrnitvi predloga, naj se četrti in peti toženki prepove odpiranje novih računov. Prepoved, izrečeno z začasno odredbo, bo peta toženka zlahka obšla z odprtjem novega računa, kamor bo preusmerila denarne prilive. Taka prepoved dopolnjuje predlagano zavarovanje, omogoča njegovo učinkovitost in ne poslabšuje položaja pete toženke. Odredba se nanaša le do višine vtoževane terjatve.

Zmotno je stališče, da se denarna kazen lahko izreče le za kršitev začasne odredbe, izdane za zavarovanje nedenarne terjatve. Razlikovanje ni utemeljeno. V obeh primerih sodišče določi zavarovanje, tj. prepoved, ki je ni mogoče vpisati v register ali zemljiško knjigo, nato pa za primer kršitve določi denarno kazen. Tudi v primeru, ko se s prepovedjo zavaruje denarna terjatev, ima denarna kazen namen odvračanja dolžnika, da bi kršil prepoved. Denarna kazen ne pomeni zavarovanja, ampak njegovo dopolnitev. Smiselno bi bilo treba uporabiti drugi odstavek 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

3Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tožbi, vloženi zoper pet tožencev (tri fizične in dve pravni osebi), tožnik uveljavlja zahtevke za solidarno plačilo nadomestila zaradi neupravičene uporabe premičnin v njegovi lasti in nepremičnin v solasti tožnika in prvih treh tožencev v višini 163.692,51 EUR ter zahtevke v zvezi z varstvom pred vznemirjanjem solastninske pravice. Za zavarovanje denarne terjatve je predlagal izdajo začasne odredbe s prepovedjo, da četrti in peti toženki (določeni) dolžniki izplačajo (določene) denarne zneske ter da četrta in peta toženka odpreta nove račune pri organizacijah plačilnega prometa, da se peti toženki prepove odtujitev in obremenitev treh nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in da se določi denarna kazen za kršitve navedenih prepovedi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v pretežni meri ugodilo predlaganemu zavarovanju v razmerju do pete toženke (družbe v solasti tožnika in prvih treh tožencev). Zavrnilo je izdajo začasne odredbe glede prepovedi odpiranja računov, glede prepovedi odtujitve in obremenitve v zvezi z eno parcelo, glede izročitve cesijske pogodbe, glede izreka denarne kazni za kršitev izrečenih prepovedi in glede trajanja začasne odredbe več kot 30 dni po pravnomočnosti. V razmerju do četrte toženke je predlog v celoti zavrnilo.

6V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb, podanih za utemeljitev predlagane začasne odredbe v razmerju do četrte toženke. Sodišče je zaključilo, da iz tožnikovih navedb o usklajenem delovanju četrte toženke in ostalih tožencev, o vključenosti prvih treh tožencev v vodenje četrte in pete toženke in o slabem finančnem stanju četrte toženke ne izhaja nevarnost razpolaganja četrte toženke z njenim premoženjem (tako da bi bilo z izdajo začasne odredbe mogoče doseči ohranitev substance njenega premoženja za poplačilo tožnikove terjatve). Ni spregledalo tožnikovih navedb, da bo tako kot peta toženka tudi četrta toženka s preusmerjanjem kupnin manipulirala s tem, kateri od njenih upnikov bo poplačan in kateri ne, a je pravilno ovrednotilo razliko v verjetno izkazanih dejstvih, ki se na eni strani nanašajo na peto toženko in na drugi na četrto toženko. Glede pete toženke je bilo verjetno izkazano, da v položaju blokade računa odtujuje svoje premoženje in s tem zmanjšuje možnosti za poplačilo tožnikove terjatve, glede četrte toženke pa zmanjševanje substance njenega premoženja ni bilo verjetno izkazano. Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma o pravilnosti tega zaključka.

8Do trditve, da četrta toženka s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela več kot neznatne škode, ker do kupnine v višini 50.000 EUR ni upravičena, se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo, a je očitno neutemeljena. Prepoved razpolaganja s sredstvi na računih v višini več kot 160.000 EUR, kar je vsebina predlagane začasne odredbe, ne more predstavljati neznatne škode.

9Neutemeljen je očitek o zmotni zavrnitvi predlagane začasne odredbe s prepovedjo odpiranja novih računov. Sodišče prve stopnje je v razlogih navedlo, da ni jasno, kako bi peta toženka lahko z odprtjem novih računov ogrozila izterjavo sporne terjatve. Pritožbene navedbe v zvezi z obravnavanim zavarovanjem so nove in zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V predlogu je pritožnik navedel le, da prepovedi družbi A., d. o. o., bankam, kjer ima peta toženka odprt račun, in odvetniku ne bodo izrečene pravočasno oziroma ne bodo zadostne. Navedb, iz katerih bi izhajalo, da je s predlaganim zavarovanjem mogoče doseči namen zavarovanja, ni podal.

10Neutemeljen je tudi očitek o zavrnitvi predloga za določitev denarne kazni za kršitev izrečenih prepovedi. Kot je pravilno navedeno v izpodbijanem sklepu, je denarna kazen zakonsko predvidena le za primer, ko se v zavarovanje nedenarne terjatve dolžniku prepove, da bi spreminjal stvar, na katero meri terjatev (drugi odstavek 273. člena ZIZ), tožnik pa predlaga zavarovanje denarne terjatve. Pritožnik v svojih navedbah, s katerimi je utemeljeval izdajo začasne odredbe, ni izkazal okoliščin niti razlogov, ki bi narekovali analogno uporabo navedene določbe v obravnavanem primeru. Natančnejši odgovor na pritožbeni očitek zato ni potreben.

11Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).