VSL Sodba in sklep II Cp 1512/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v I./1. točki spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku:

II. "Ugotovi se, da sta Notarski zapis SV 213/07 z dne 2. 3. 2007 in hipotekarna devizna kreditna pogodba št. ... z dne 19. 2. 2007 nična."

- V I./2. in 3. točki (s katerima sta bila zavrnjena tožbeni zahtevek na plačilo 86.954,40 EUR in stroškovni zahtevek) ter v II. točki razveljavi in se v tem delu zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Tožnika s tožbo uveljavljata ničnost pravnih poslov, povezanih s kreditom v švicarskih frankih, ki sta ga najela pri toženi stranki.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in hipotekarne devizne kreditne pogodbe, plačilo 86.954,40 EEUR in stroškov postopka in (II.) tožnikoma naložilo, da toženki povrne stroške postopka.

3Zoper sodbo se pritožujeta tožnika, ki med drugim navajata, da sta kredit najela za nakup stanovanja. Od banke sta prejela informacijo, da je CHF stabilna valuta, da so sicer možna minimalna nihanja in da je zaradi nižje obrestne mere nižji mesečni obrok. Banki sta zaupala in nista pomislila, da bi jima lahko škodovala. Kakršnih koli pojasnil o valutnem tveganju, o preteklem tečaju CHF ter vplivu tečaja na anuiteto in glavnico od tožene stranke nista prejela. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) je v zadevi Andriciuc med drugim pojasnilo, da je banka dolžna dati potrošniku vsebinsko takšno pojasnilo, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče; navesti mora dolgoročne spremembe tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, in to predvsem tedaj, če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Takšnih pojasnil tožnika nista bila deležna, zato bi moralo sodišče zaključiti, da tožena stranka pojasnilne dolžnosti ni opravila, kar pa neposredno vpliva na nedopustnost / nepoštenost pogodbenega pogoja (VSRS II Ips 5/2020). Nadalje pritožba izpostavlja, tožena stranka kot strokovnjak zagotovo poznala mehanizem delovanja valute varnega zavetja, za katerega je značilno, da je stabilen pretežni del časa, močneje pa zaniha v času kriz. Teh nihanj tečajev res ni mogoče zanesljivo in natančno napovedati ali predvideti, vendar jih je v 25 letih, za kolikor je bila sklenjena kreditna pogodba, nedvomno mogoče pričakovati in jih ni mogoče izključiti. Že pred sklenitvijo sporne kreditne pogodbe je prihajalo do številnih dogodkov, ki so vplivali na apreciacijo CHF. Tožena stranka je tako vedela, da je na daljši rok mogoče pričakovati znatno apreciacijo CHF in bi morala tožnikoma to jasno pojasniti, ne pa dajati informacije o minimalnem nihanju valutnega tečaja in ju s tem utrjevati v prepričanju, da je kredit s tega zornega kota varen. Pri presoji vsebine pojasnilne obveznosti tožene stranke glede tovrstnih kreditov je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnika pa kot laika. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožnikoma posredovane na način, da bi lahko v celoti razumela ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njunih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Prav tako je tožena stranka vedela, da je breme tožnikov večje, če pride do negativne spremembe tečaja že v zgodnji fazi izvajanja kreditnih pogodb, kar vpliva na povečanje glavnice. Tožena stranka bi morala opozoriti tožnika na stališča Banke Slovenije o kreditnem tveganju in jima na enostaven in razumljiv način razkriti, da obstaja možnost takšne spremembe tečaja, ki bo njun dolg, gledano z vidika glavnice in ne samo anuitet (merjen v EUR), lahko tudi zelo občutno povečala, tako da mogoče tudi ne bosta sposobna redno odplačevati anuitet.

4Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani sodbi in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato so pritožbene navedbe, ki se tičejo dokaznega postopka in dokazne ocene, neutemeljene. Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, je bila v času sojenja na prvi stopnji skladna s prevladujočo sodno prakso VSRS, ki je v več odločbah navedlo vsebinsko zelo podobne argumente kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar se je sodna praksa od takrat pomembno spremenila, na kar je vplivala tudi sodna praksa SEU, zato je VSRS svoja stališča nadgradilo, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju. V luči (naj)novejše sodne prakse je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana kreditna pogodba ni nična, materialnopravno zmoten, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7Iz spisa so razvidna naslednja ključna dejstva, ki so pomembna za odločitev v konkretni zadevi: Tožnika sta pri toženi stranki 2. 3. 2007 za nakup stanovanja sklenila Hipotekarno devizno kreditno pogodbo št. ... v znesku 199.500 CHF (tedaj v protivrednosti 122.535,47 EUR) z obrestno mero 3-mesečni LIBOR + 1,85 % letno in z dobo odplačevanja 300 mesecev. V naslednjih letih je vrednost CHF zelo narasla, tako da je kljub temu, da sta tožnika odplačala 81.113,90 EUR, njuna obveznost v novembru 2016 znašala več kot sta prejela kredita. Kredit je bil zavarovan s hipoteko in zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, ustanovljeno z notarskim zapisom SV 213/07 notarja A. A.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo (in v te dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče ne dvomi), da tožnika nista trdila, da nista vedela za možnost, da bo tečaj nihal in da se mu bo anuiteta prilagajala; nadalje, da sta bila tožnika seznanjena s krediti v CHF in v EUR; da delavec tožene stranke ni sam predlagal tožnikoma kredita v CHF; da je tožena stranka imela kreditno politiko, da je potencialnemu kreditojemalcu najprej ponudila kredit v EUR s tem, da so se maksimalno prilagajali, da bi obdržali stranko, zato so se o CHF kreditu s stranko začeli pogovarjati, ko je ta od drugod prinesla bolj ugodne ponudbe; da je do govora o CHF kreditu prišlo, ko sta tožnika želela maksimalno glavnico glede na obrok kredita; da je dogovarjanje za sklenitev kreditne pogodbe s tožnikoma potekalo zelo dolgo, ker sta iskala več možnosti za najem najbolj ugodnega kredita.

9Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikoma, da naj bi jima bilo rečeno, da je nihanje tečaja le minimalno in da je kredit varen, temveč je sledilo izpovedbam kot prič zaslišanih bančnih uslužbencev, da so tožnikoma predstavili valutno tveganje, da lahko tečaj niha - v prid in v škodo kreditojemalca; da je tožena stranka tožnika opozorila na možno tudi znatno apreciacijo CHF nasproti EUR (pri čemer sodišče ne pojasni, o kakšni apreciaciji bi bilo pri tem govora in na kak način), da pa tožnika nista računala na možnost znatne okrepitve tečaja CHF. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so zagotovila in ocene glede gibanja tečaja v prihodnje nemogoča; da je bilo na podlagi predhodnih gibanj tečaja CHF mogoče sklepati, da se bo CHF v prihodnosti okrepil, a da ni bilo mogoče napovedati kdaj. Pritožbeno sodišče sprejema tudi te dejanske ugotovitve.

10Sodišče prve stopnje je nadalje napravilo pravne zaključke, da sta bila tožnika zadosti poučena, da sta lahko sprejela preudarno in informirano odločitev; da opozorila Banke Slovenije niso bila takšna, da bi bilo iz njih mogoče sklepati, da je toženka posedovala konkretne informacije v zvezi z gibanjem tečaja in da hud padec vrednosti EUR nekaj let po sklenitvi spornih pogodb za nobeno od strank ni bil predvidljiv, ker je šlo za ukrep monetarne politike tuje države. Zaključilo je, da je toženka pojasnilno dolžnost ustrezno opravila, da glavni predmet pogodbe ni bil nepošten, saj je ob sklepanju pogodbe toženka ravnala v dobri veri.

11Glede na najnovejša stališča sodne prakse¹ je zaključek, da iz tako ugotovljenih dejstev ne izhaja vtoževana posledica (ničnost kreditne in z njo povezanih pogodb), materialno pravno zmoten. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom, da je v prejšnjih odstavkih povzeti obseg in vsebino pojasnil mogoče šteti za korektno opravljeno pojasnilno dolžnost v smislu kriterijev SEU;² prav tako se ne strinja z zaključkom, da toženka ni ravnala v nasprotju z dobro vero in da ob sklenitvi kreditne pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

12V skladu s stališčem najnovejše sodne prakse VSRS, ki je sledilo stališčem SEU ob razlagi Direktive 93/13,³ gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, je ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.⁴ V prvem odstavku 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov⁵ so alternativno naštete štiri kategorije nepoštenih pogodbenih pogojev, kar pomeni, da za ugotovitev nepoštenosti pogoja (in s tem uveljavitev sankcije iz 23. člena ZVPot) zadošča, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.⁶

13Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v predmetnem člasu dovoljeno sklepati kreditne pogodbe v tuji valuti ali z valutno klavzulo (13. točka obrazložitve), je pravilno. Vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti pri taki pogodbi vzpostavijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).⁷ Banka je glede na svoje profesionalno znanje in izkušnje v razmerju do potrošnika v izraziti informacijski premoči.⁸ Enakopravnost med njima je treba vzpostaviti s skrbno opravljeno pojasnilno dolžnostjo banke⁹ (dobra vera v postopkovnem pogledu).

14Predpogodbene informacije, ki naj izpolnijo kriterij korektno opravljene pojasnilne dolžnosti v smislu Direktive 93/13, ZVPot in sodne prakse SEU ter VSRS, morajo potrošnika poleg uvida v osnovno delovanje kreditiranja v tuji valuti jasno seznaniti s tem, da ima poleg koristi takšno kreditiranje lahko zanj tudi znatne negativne finančne posledice, celo takšne, ki jih bo morda težko nosil.¹⁰ Pri tem so posebej pomembna pojasnila o tveganjih potrošnika v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, ter o povečanju tujih obrestnih mer.¹¹ Ni torej dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko (abstraktno, nedoločno) spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti na dolgi rok, lahko znatno (močno, pomembno) spremeni, kar ima lahko zanj tudi znatne negativne ekonomske posledice.¹² V nasprotnem primeru je lahko izpolnitev pogodbe znatno drugačna od potrošnikovih utemeljenih pričakovanj (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).¹³

15Od banke ni mogoče pričakovati (in zato v okviru pojasnilne dolžnosti zahtevati) natančnih napovedi gibanj tečajev oziroma obrestnih mer, še posebej ne dolgoročno. Toženka in sodišče prve stopnje imata tako prav, da banka ni mogla predvideti ukrepa švicarske centralne banke, ki je povzročil močno apreciacijo CHF v primerjavi z EUR (torej predvideti in napovedati: a) da bo tak ukrep sprejet; b) kdaj bo sprejet; c) kakšna bo njegova vsebina oziroma kolikšna apreciacija CHF), in zato tega dogodka tudi ni mogla napovedati. Vendar pa je banka v okviru korektno izpolnjene pojasnilne dolžnosti dolžna potrošniku posredovati tudi informacije o možnosti uresničitve t. i. "črnega scenarija" (kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje potrošnikove domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere¹⁴). V primeru skrbno opravljene pojasnilne dolžnosti sama okoliščina, da je izpolnitev obveznosti pri kreditu v tuji valuti v izrazito škodo potrošnika, ne more vzpostaviti nepoštenosti. Če so bila potrošniku dana vsa potrebna pojasnila, v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.¹⁵ Tudi glede na jezikovno razlago druge alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (pogodbeni pogoj se šteje za nepoštenega, če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika) je izključeno, da bi se potrošnik lahko uspešno skliceval, da je izpolnitev obveznosti neutemeljeno v njegovo škodo, če je prejel vsa potrebna pojasnila, in se je tveganje, na katerega je bil opozorjen, uresničilo v njegovo škodo.¹⁶ Cilj Direktive 93/13 in ZVPot ni, da potrošnik vedno sprejme zanj idealno odločitev, ampak da mu ponudnik (banka), na področjih, na katerih ima izrazito informacijsko prednost, omogoči informirano odločitev, kar je predpogoj, da lahko kot razumen posameznik sploh udejanji svojo resnično voljo (avtonomijo).¹⁷ VSRS je poudarilo, da ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča, da vsakdo (bolje: nihče), ki bi se zavedal dejanskega obsega tveganja, kredita v CHF ne bi bil sklenil.¹⁸ A hkrati tudi ni mogoče zavzeti kategoričnega stališča v obratni smeri, da bi vsakdo, ki je ustrezno informiran, tak kredit sklenil.

16Glede na najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno zmotno ocenilo opozorila Banke Slovenije v njenih dopisih in poročilih iz let 2005, 2006 in 2007. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da so bila vodstva bank s strani Banke Slovenije informirana o visoki volatilnosti CHF in trendih gibanja ter posledično o visokih in nesorazmernih tveganjih za komitente.¹⁹ Hud padec vrednosti EUR nekaj let po sklenitvi kreditne pogodbe za toženko ni mogel biti povsem nepredvidljiv. V finančnem svetu je znano, da CHF predstavlja valuto t. i. varnega zatočišča, ki ima specifičen trend gibanja - v primeru gospodarskih kriz pridobiva na svoji vrednosti nasproti ostalim valutam. Toženka bi morala vedeti, da so gospodarske krize cikličen pojav in je zelo malo verjetno, da bo CHF dolgoročno ostal na nizki ravni kot ob sklepanju pogodbe.

17Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi na več mestih ugotovilo, da banka ni mogla predvideti velike in občutne spremembe tečaja CHF nasproti EUR, ki je v posledici dejstva, da je bila anuiteta tožnikov določena v CHF, plačo pa sta prejemala v EUR, zelo neugodno vplivala na njun ekonomski položaj. Toženkina navedba, da takšnega velikega, pomembnega nihanja tečaja ni mogla predvideti, logično pomeni, da na takšno možnost tožnika tudi ni opozorila. Sodišče prve stopnje je tudi povzelo izpovedbo tožnikov, da sta se zavedala, da lahko prihaja do majhnih sprememb v anuiteti. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta se tožnika zavedala možnosti manjših, neusodnih sprememb tečaja in tudi nihanja oziroma gibanja anuitete, vendar pa se ne strinja, da sta se posledično morala zavedati tudi možnosti velike spremembe tečaja, ki bi lahko pomembno vplivala na njegov ekonomski položaj.

18Iz že predstavljenih pravnih stališč VSRS in SEU izhaja, da mora biti potrošnik v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen (tudi) na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tožnikoma jasno in nazorno predstavljena tudi takšna možnost ("črni scenarij"), zato pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnika s strani toženke nista bila ustrezno in celovito informirana. V 40. točki obrazložitve sicer sodišče prve stopnje povzame izpovedbo enega od bančnih uslužbencev, češ, da je strankama povedal, o posledicah možnih valutnih tveganj, a kaj bolj konkretnega iz te izpovedbe ni razvidno. V 43. točki je povzeta izpovedba priče B. B., da so imeli osebni bančniki navodilo, da morajo strankam jasno predstaviti valutno tveganje in jih opozoriti na spremembe deviznega tečaja, kar je zapisano tudi v pogodbah, a tudi iz tega besedila ni mogoče razbrati, kako je potekalo svetovanje tožnikoma, še posebej pa ne razvidno, da bi jima bil predstavljen "črn", oz.. "katastrofalen" scenarij. Glede na citirano prakso SEU bi kvečjemu zadostovalo opozorilo tožene stranke o možnosti tudi zelo slabega scenarija. In to ne zgolj abstraktno, temveč s konkretno ponazoritvijo porasta mesečnih anuitet. Na podlagi podanih pojasnil se niso mogli zavedati, da je tveganje, ki so mu izpostavljeni s sklenitvijo pogodbenega razmerja, zelo visoko. In to je bistveno.²⁰ Iz sodne prakse SEU izhaja domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja; zgolj zavedanje, da neko (nekakšno, nedoločno, abstraktno) tveganje obstaja, še ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi (možnega) dejanskega obsega (velikega) tveganja.²¹ Po drugi strani je od banke kot profesionalne finančne institucije mogoče pričakovati, da ima glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov v preteklosti) zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg.²² Zato mora banka o taki (pa četudi oddaljeni, hipotetični in negotovi) možnosti potrošnika ustrezno poučiti.

19V konkretnem primeru torej ni ključno, ali je toženka lahko predvidevala natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidevala, da se tveganje, ki sta ga prevzela tožnika, dolgoročno ne bo (nikoli in nikdar) realiziralo v njuno škodo. Ker se od banke kot profesionalne finančne organizacije zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je jasno, da bi možnost takih velikih tveganj in nihanj banka morala predvideti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi toženka tožnika na tako možnost "črnega scenarija" jasno in nedvoumno opozorila, zato pritožbeno sodišče (drugače kot prvostopenjsko) zaključuje, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih izjemnih dejanskih okoliščin na strani tožnikov, ki bi kazale na to, da sta se bila (glede na svoje znanje, izkušnje, premoženjsko stanje idr.) pripravljena zavezati h kreditni obveznosti v CHF v vsakem primeru, za vsako ceno, ne glede na kakršnokoli vsebino prej prejetih informacij in opozoril s strani toženke.

20Ker je glede na zgoraj povedano pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti,²³ in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb (glej prvi odstavek 24. člena in 23. člen ZVPot ter prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika²⁴, v nadaljevanju: OZ). Posledično sta nična notarski zapis in kreditna pogodba, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku,²⁵ (v nadaljevanju: ZPP) pritožbi delno ugodilo in sodbo v točki I./1. temu ustrezno spremenilo.

21Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni odločalo o denarnem zahtevku tožnikov na plačilo 86.954,40 EUR. V tem delu se tudi ni opredelilo do dejanskih navedb pravdnih strank in ne izvajalo dokazov, kar terja razveljavitev izpodbijane sodbe v I./2. točki. Ne bi bilo namreč ustrezno, da bi se šele pritožbeno sodišče prvič opredeljevalo do navedb strank (ki se nanašajo za vtoževani denarni zahtevek), hkrati pa bi moralo v zvezi s tem izvesti celoten dokazni postopek. Po opravljenem tehtanju po strogem testu sorazmernosti med pravico do pritožbe, ki je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave RS, in pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi dokončno sojenje pred sodiščem druge stopnje nesorazmerno poseglo v pravico udeležencev postopka do pravnega sredstva. Navedene okoliščine so zato narekovale razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti sodbo tudi v stroškovnem delu.

22Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in sodba VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023.
² Glej sodbo SEU C-609/19 - BNP Paribas Personal Finance z dne 10. 6. 2021 in v zadevah C-776/19 do C-782/19 (v nadaljevanju Paribas); podobno tudi v zadevah SEU C-186/16, C-51/17, C-125/18, C-84/19, C-670/20.
³ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju Direktiva 93/13.
⁴ Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 78. točki obrazložitve. Glej tudi sodbo II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022.
⁵ Uradni list RS, št. 98/2004 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot.
⁶ Tako VSRS v sodbi II Ips 8/2022, 26. do 30. točka obrazložitve, z obširno citirano dodatno judikaturo in literaturo.
⁷ Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 36. točki obrazložitve.
⁸ Sistem varstva, ki je vzpostavljen z Direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno določil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Glej sodbo SEU C-618/10 (39. točka obrazložitve).
⁹ Kriterije glede vsebine in obsega pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo SEU, v svojih odločbah pa kasneje povzelo VSRS (II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019) in Ustavno sodišče RS (Up-14/21-30).
¹⁰ Glej sodbo SEU C-212/20 v 42. točki obrazložitve in tam navedeno sodno prakso. SEU podobno tudi v zadevah C-186/16, C-51/17, C-125/18, C-84/19, C-670/20 (36. točka) in v zadevah Paribas.
¹¹ SEU v zadevah C-776/19 do C-782/19 v 69. točki in C-609/19 v 48. točki obrazložitve.
¹² Primerjaj sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 63., 66. in 67. točki obrazložitve.
¹³ Tako sodba VSRS II Ips 8/2022 v 44. točki obrazložitve in II Ips 54/2023 v 20. točki ob razložitve.
¹⁴ Zahteva po informaciji takšne intenzivnosti ima podlago v praksi SEU: glej sodbe C-186/16 (49. točka obrazložitve), C-51/17 (74. točka obrazložitve) in C-609/19 (48. točka obrazložitve). Glej tudi odločbo Up-14/21-30 (32. in 33. točko obrazložitve).
¹⁵ Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 39. točki obrazložitve.
¹⁶ Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 43. točki obrazložitve.
¹⁷ Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 75. točki obrazložitve.
¹⁸ Prav tam.
¹⁹ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 8/2022 v 72. točki obrazložitve.
²⁰ Sodba VSRS II Ips 54/2023 v 32. točki obrazložitve.
²¹ Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 66. točki obrazložitve.
²² Sodba VSRS II Ips 8/2022 v 70. točki obrazložitve.
²³ Katere obseg in vsebina izhajata iz v prejšnjih odstavkih predstavljenih stališč SEU.
²⁴ Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
²⁵ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.