VSM Sklep II Kp 19459/2021

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 19459/2021 z dne 26. 5. 2023 obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun. Na podlagi tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZKP je oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje okrožna državna tožilka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugi senat.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izrek oprostilne sodbe utemeljilo z navedbami, da nista dokazana dva zakonska znaka kaznivega dejanja nasilja v družini, to je druga trajnejša življenjska skupnost in podrejenost oškodovanke. Tosmerno obrazložitev utemeljeno izpodbija državna tožilka, ki sodišču prve stopnje na eni strani upravičeno očita, da je nekritično verjelo zagovoru obdolženca, ne da bi upoštevalo, da si je obdolženec deloma prihajal sam s seboj v nasprotje, medtem ko na drugi strani argumentirano poudarja, da so izpovedbo oškodovanke smiselno potrdile vse zaslišane priče.

6Po stališču sodišča prve stopnje sta bila obdolženec in oškodovanka v razmerju, katerega pa ni mogoče šteti kot družinsko skupnost, zunajzakonsko skupnost ali kot kakšno drugo trajnejšo življenjsko skupnost. Iz ponavljajočih razlogov izpodbijane sodbe (točke od 42 do 58 obrazložitve) je razvidno, da je takšne dokazne zaključke sprejelo na podlagi ocene, da je bila oškodovanka na začetku razmerja še poročena in da je z možem živela v Republiki Avstriji, da sta imela obdolženec in oškodovanka intimno razmerje, da je imel obdolženec še druge ženske, s katerimi je bil intimen, da nikoli nista imela prijavljenega skupnega bivališča, da je oškodovanka pri obdolžencu prespala zgolj, ko je obdolženec bival doma, da oškodovanka na naslovu obdolženca ni opravljala gospodinjskih opravil, da nista imela skupnega premoženja in skupnih financ, da nista bivala pod isto streho, da je bilo njuno sobivanje le občasno, pretežno izolirano in nepovezano, da oškodovanka tega občasnega bivanja pri obdolžencu ni dojemala kot dom, da obdolženec in oškodovanka nista imela volje za zvezo, ki bi bila trajnejša življenjska skupnost, da sta se ogromno prepirala in da nista načrtovala skupne prihodnosti. Navedenim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe pa utemeljeno nasprotuje okrožna državna tožilka, ki tudi pravilno izpostavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tej smeri zmotna. Pritožbeno sodišče pri tem, ob sicer pravilnih teoretičnih izhodiščih sodišča prve stopnje, poudarja, da je ocena, ali je med obdolžencem in oškodovanko obstajala druga trajnejša življenjska skupnost, rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera, pri čemer so za ugotavljanje volje za obstoj takšne skupnosti pomembne predvsem okoliščine, ki so bile podane v času trajanja skupnosti, ne pa izjave enega od partnerjev po končani zvezi. Dokazov v tej smeri pa sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni ustrezno ocenilo.

7Res je sicer, da je bila oškodovanka na začetku razmerja z obdolžencem poročena in da je z možem živela v Republiki Avstriji, kar je vedel tudi obdolženec, vendar ni mogoče prezreti, da sta tako obdolženec kot oškodovanka povedala, da sta se spoznala v januarju 2019 in da sta se kmalu začela dobivati, pri čemer je obdolženec v fazi preiskave povedal, da se je oškodovanka že takrat v Sloveniji nahajala štiri do pet dni na teden, medtem ko je bila v Avstriji dva do tri dni. Prav tako je treba ustrezno upoštevati, da je oškodovankin mož umrl kmalu po obravnavanem časovnem obdobju (to je 17. 9. 2019, obdolžencu pa se očita, da je prvo kaznivo dejanje nasilje v družini storil v času od 9. 8. 2019 do 20. 3. 2021) in da je obdolženec oškodovanki izročil prstan. Obdolženec je v fazi preiskave v svoj zagovor še povedal, da je marca ali aprila 2021 hotel oškodovanko predstaviti svoji mami in s tem potrditi njuno razmerje kot razmerje v zunajzakonski skupnosti, kar je tudi storil. Bistven vpliv na presojo, kako je v kritičnem obdobju obstoj razmerja dojemal obdolženec, pa imajo njegovi SMS-i, katerim sodišče prve stopnje ni dalo nobene teže. Že njihov bežen pregled (priloga A4) pokaže, da je obdolženec oškodovanki ob razhodu (večkrat) pisal, da se naj vrne domov, da je njen dom pri njem in da se naj preseli nazaj. Prav tako je na socialnem omrežju Facebook objavil sliko prstanov ter pripisal: „Prstan na roko sem ti dal in z tem obljubil mnogo in vec. V dobrem in zlu... V moji miselnosti nataknjen prstan ne mores sneti“ (list. št. 294). Takšna objektivna dejstva je sodišče prve stopnje povsem prezrlo. Ob tem je neargumentirano verjelo obdolženčevemu zagovoru, da je šlo med njima zgolj za intimno razmerje (točka 42 razlogov izpodbijane sodbe). Prav tako so zmotni zaključki, kako je razmerje z obdolžencem dojemala oškodovanka. Pritožnica namreč pravilno izpostavlja izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je zvezo z obdolžencem začela dojemati kot trajnejšo življenjsko skupnost še pred smrtjo svojega moža (list. št. 267/48), da sta z obdolžencem živela skupaj, da ji je obdolženec vselej govoril, da je njen dom pri njem in da ji je izročil ključe njegove hiše (list. št. 267/44). Zgolj dejstvo, da je obdolženka med zaslišanjem rekla, da je „hodila domov k hčerki čuvat otroke“, pa ne pomeni, da je hišo v K., v kateri je živela njena hčerka, takrat štela za svoj dom v dejanskem pomenu, saj je povsem jasno povedala, kakšno je bilo razmerje z obdolžencem in da sta živela skupaj.

8Nenazadnje pa so o razmerju med obdolžencem in oškodovanko izpovedale tudi zaslišane priče, kar utemeljeno izpostavlja pritožnica. Oškodovankina hčerka C. C. je tako povedala, da se je oškodovanka iz Avstrije vedno vračala k obdolžencu, kjer je bila doma in je tam tudi morala biti. Iz njene izpovedbe še izhaja, da je oškodovanka v tem obdobju bila več pri obdolžencu kot v K., v bistvu je k njej prišla zgolj, ko jo je prosila za varstvo otrok, pa še takrat je bila vezana na uro (list. št. 267/95). Oškodovankina prijateljica D. D. je opisala, kako oškodovanka, odkar je bila v razmerju z obdolžencem, ni smela imeti več stikov z njo (list. št. 481/4). Bivša obdolženčeva žena E. E. pa je povedala, da je obdolženec oškodovanki govoril, da je njen dom pri njem, da si naj prinese stvari in da je oškodovanka dejansko imela tam tudi oblačila in kozmetiko (list. št. 543/3).

9Na podlagi navedenega se ob pravilnih ugotovitvah pritožnice dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta obdolženec in oškodovanka sobivala le občasno ter pretežno izolirano in nepovezano, tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže vsaj kot dvomljiva. Okoliščina, ali je bil obdolženec v obravnavanem časovnem obdobju v intimnem razmerju z drugimi ženskami, pa nima takšnega vpliva, kot to skuša sodišče prve stopnje primarno prikazati v točki 42 razlogov izpodbijane sodbe. Obstoj druge trajnejše življenjske skupnosti namreč ni pogojen z monogamnostjo. Samo zato, ker obdolženec ni bil zvest oškodovanki (za kar je oškodovanka tudi vedela), ni mogoče sprejeti zaključkov, da med obdolžencem in oškodovanko ni obstajala življenjska skupnost. Še zlasti zaradi zmotne ugotovitve tudi ostalih odločilnih dejstev, katera upravičeno izpostavlja pritožnica. To so okoliščine glede gospodinjskih opravil oškodovanke in skupnega premoženja. Napačno je sklepanje sodišča prve stopnje v točki 45 razlogov izpodbijane sodbe, da oškodovanka na naslovu obdolženca ni opravljala gospodinjskih del. Obdolženec je namreč v fazi preiskave povedal, da je oškodovanka čistila stanovanje in prala perilo. Kasneje je na glavni obravnavi zagovor v tem delu spremenil, do česar pa se sodišče prve stopnje ni tehtno opredelilo. Razen tega pa je napačno tolmačilo izpovedbo oškodovanke. Slednja je sicer res povedala, da je imel obdolženec čistilke in kuharice, vendar je iz njene izpovedbe jasno razvidno, da se je to nanašalo na čas, ko nje ni bilo pri obdolžencu (list. št. 267/47). Obdolžencu v prid je sodišče prve stopnje razlagalo tudi dejstvo, da je na oškodovanko prenesel lastništvo avtomobilov. Ne glede na razlog prenosa, pa je iz takšnih okoliščin in ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec oškodovanki pomagal odplačati dolg, očitno, da je obdolženec oškodovanki zaupal tudi na premoženjskem področju.

10Zmotni so nadalje zaključki sodišča prve stopnje glede vprašanja podrejenosti oškodovanke, ki v pretežni meri izhajajo iz stališča, da se je oškodovanka, čeprav se je imela kam umakniti, nenehno vračala k obdolžencu in z njim ohranjala razmerje ter da je kazensko ovadbo vložila šele 15. 4. 2021, to je po razhodu z obdolžencem. Pritožnica namreč pravilno ugotavlja, da so izpovedbe prič C. C., D. D. in E. E. o tem, da je bila oškodovanka podrejena obdolžencu, v jedru enake. C. C. je opisala, da se oškodovanka v tem času ni z nikomer družila in da so jo vsi spraševali, kje se nahaja in kaj se z njo dogaja, da še k njej „ni mogla prav priti“, kaj šele iti ven s prijatelji. Prav tako je povedala, da je bil obdolženec do oškodovanke posesiven (list. št. 267/96 in 267/97). Da obdolženec oškodovanki ni pustil, da bi se družila s prijateljicami, je potrdila tudi priča D. D. (list. št. 481/4). Iz izpovedbe E. E. pa izhaja, da ji je oškodovanka povedala, da jo je strah, da želi iti stran od obdolženca in da hoče mir, medtem ko ji je obdolženec rekel, da bo oškodovanko polil s kislino (list. št. 543/10). Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da sodišče prve stopnje ni namenilo (zadostne) pozornosti oceni vsem izpostavljenim dokazom, ki izpovedbo oškodovanke o tem, da ni imela več svobode, da si jo je obdolženec lastil in da si ni upala več s prijateljico na pijačo (list. št. 267/48), dejansko potrjujejo. Namesto tega je dalo preveliko težo oškodovankinemu vračanju k obdolžencu, glede česa pa je oškodovanka sama povedala, da je tako dolgo vztrajala, ker jo je obdolženec vedno prepričal, da se bo spremenil (list. št. 267/49). Zmotno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje v točki 64 obrazložitve sodbe, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi oškodovanka v komunikaciji z obdolžencem izrazila, da se zaradi prejetih sporočil čuti ogroženo oziroma prestrašeno, in da bi obdolženca pozvala, naj neha s pošiljanjem sporočil. Iz priloge A4 namreč izhaja nasprotno, in sicer da je oškodovanka obdolžencu dne 22. 4. 2021 odgovorila s sporočilom: „Daj mi prosim mir“. Okoliščina, da je oškodovanka kazensko ovadbo zoper obdolženca vložila šele 15. 4. 2021, namesto po fizičnem nasilju novembra 2019, pa ne more vplivati na dokazno oceno v tolikšni meri, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje (točka 62 razlogov izpodbijane sodbe). Oškodovanka je namreč povedala, da se ji je osebno zdelo bolj grozno psihično nasilje kot pa fizično nasilje (list. št. 169), kar vse se je nadaljevalo tudi po razhodu njunega razmerja. Zato čas vložitve kazenske ovadbe ni nenavaden.

11Pritožnica tudi utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje v točki 67 razlogov izpodbijane sodbe, da oškodovanka v svoji izpovedbi ni bila verodostojna, ker se je njena izpovedba razlikovala od izpovedbe D. D. Ob pregledu razlogov v tej smeri, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neskladnosti v izpovedbah prič iskalo v nebistvenih okoliščinah, kot sta natančna ura dogodka dne 9. 8. 2019 in natančna lokacija lokala, kjer je prišlo do očitanega dejanja, prav tako pa ni odločilno, ali je obdolženec pričo D. D. udaril ali (samo) potisnil, saj to ni predmet očitkov iz obtožbe. Glede na opis kaznivega dejanja je namreč odločilno ravnanje obdolženca dne 9. 8. 2019 v razmerju do oškodovanke, torej ali jo je dejansko z odprto dlanjo udaril po obrazu, da je zaradi tega padla in z glavno udarila ob tla in utrpela rano na zadnjem delu glave. O tem sta izpovedali tako oškodovanka kot priča D. D., nenazadnje pa je to potrdil tudi obdolženec. Vse navedeno, kar je tudi bistveno za pravilne dokazne zaključke, pa sodišče prve stopnje ni (ustrezno) presojalo, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

12Po obrazloženem so razlogi okrožne državne tožilke, s katerimi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, utemeljeni. Ker pa bi šele celovita presoja vseh dokazov lahko privedla do drugačnih zaključkov od teh, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, so po oceni pritožbenega sodišča podani dejanski razlogi, zaradi katerih ni moglo samo odločiti o zadevi, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo glavno obravnavo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZKP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dokazni postopek ponovilo, nato pa kritično in vestno ocenilo vse izvedene dokaze ter ponovno odločilo. To bo storilo pred drugim sodnikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča (prvi in četrti odstavek 392. člena ZKP).