VSK Sodba I Cp 14/2023

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Oris zadeve

1V tej pravdni zadevi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) s tožbo zahteva ugotovitev, da je imetnik solastninskega deleža tožene stranke (v nadaljevanju toženke) pri 34 nepremičninah, ki se nahajajo v k.o. A.,¹ na podlagi priposestvovanja.

Sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik imetnik solastninskega deleža toženke pri 28 nepremičninah s parc. št., kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (I. točka izreka). V preostalem delu, kolikor je tožnik zahteval: - da se ugotovi njegova lastninska pravica tudi na solastninskem deležu toženke pri 6 nepremičninah, t.j. parc. št. 2830/1, 2830/2, 2842/1, 2850/0, 2893/0 in 3708/0; - da je toženka dolžna priznati ugotovitev njegove lastninske pravice in dopustiti, da se v zemljiški knjigi namesto toženke vpiše tožnik ter; - da je toženka dolžna tožniku izstaviti overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnik vpisal kot lastnik, ker bo sicer zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila ta sodba, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Pritožbene navedbe

2Zoper zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na solastninskem deležu toženke pri 6 nepremičninah, t.j. parc. št. 2830/1, 2830/2, 2842/1, 2850/0, 2893/0 in 3708/0 (II. točka izreka) in stroškovno odločitev (III. točka izreka) se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je pok. B. B. po letu 1985 uporabljal hišo in obdeloval zemljišča. To ni potrdil noben izveden dokaz. Parcele naj bi obdelovali njegovi hčerki z družinama, kar pa ni isto. Zmotno je sklepanje sodišča, da vsebino dogovora iz leta 1985 in dobro vero pok. A. A. določa posest na spornih parcelah v obdobju od 1985 do 2000. Po njegovem mnenju je, v kolikor se upošteva samo posest, možen tudi nasproten sklep. To je, da je dogovor obsegal tudi sporne parcele, ker je toženka posest na teh parcelah po letu 2000 opustila in jo je prevzel pok. A. A., toženka pa se temu do danes ni uprla. Toženka je s tem, ko je posest opustila in jo prepustila pok. A. A., potrdila, da od leta 1985 do 2000 ni bila v dobri veri.

3V nadaljevanju pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča v zvezi z ugotovitvijo, da je toženka sporne parcele imela v posesti vse do leta 2000. Sodišče ni upoštevalo, da so bile sporne parcele leta 2000 že opuščene (npr. da so bili odpeljani koli iz vinograda, kar je izpovedala priča C. C.) in izpovedbe priče D. D. (toženka in njeni družinski člani bi morali do spornih parcel dostopati preko njegovega dvorišča ter da toženke in ostalih članov ne na svojem dvorišču, ne na spornih parcelah ni videl). Poleg tega okoliščina, da je toženka imela v posesti (uporabi) sporne parcele do leta 2000, za presojo vsebine dogovora iz leta 1985 ni pravno relevantna. Toženka ni bila stranka dogovora iz leta 1985, temveč je dogovor sklenil njen oče - pok. B. B. Sodišče to zmotno enači. pok. B. B. spornih parcel po letu 1985 zaradi bolezni in starosti ni obdeloval, ampak naj bi jih obdelovali njegovi hčerki z družinama. Toženka je dogovor zanikala, se glede dogovora z očetom ni strinjala in je dogovoru nasprotovala. Zato je dogovor hotela razdreti, kar sta zaslišana potrdila C. C. in tožnik. Ker z razdrtjem ni uspela, je trdila, da dogovora in plačila ni bilo ter prišla v spor z očetom in pok. A. A. Poleg tega pok. B. B. po letu 1985 s toženko ni bil v pristnih odnosih. V razmerju do toženke je bil v podrejenem položaju in toženka njegove volje glede sklenjenega dogovora ni upoštevala, temveč je stvari samovoljno urejala po svoje. Iz vseh izpovedb prič, ki so vedele za zatrjevani dogovor, je bilo jasno rečeno, da je dogovor zajemal vse parcele pok. B. B., ne pa le del teh. To tudi življenjsko izkustveno ne bi bilo logično. Posest toženke zato ni bila dobroverna. Zaključek sodišča, da pok. A. A. po letu 1985 ni bil dobroveren, je sam sabo v nasprotju. Ugotovitev sodišča, da je dogovor zajemal le del parcel, nima podlage v trditveni podlagi strank. Sodišče bi moralo presojo glede posesti in dobre vere opraviti tudi glede trditev toženke in ne samo na strani tožnika. Sodišče je predpostavilo, da v kolikor toženka dogovora iz leta 1985 ni upoštevala in je sporne parcele uporabljala, bi se moral pok. A. A. njeni posesti upreti (fizično ali z vložitvijo tožbe). To bi dokazovalo vsebino dogovora. Ker tega ni storil na dovolj prepoznaven način, je zaključilo, da dogovor spornih parcel ni zajemal. Takšno sklepanje je zmotno. Sodišče ni upoštevalo, da je celotna družina premoženjska razmerja urejala le z ustnimi dogovori, da pok. A. A. ni bil nagnjen k temu, da bi stvari reševal po nasilni poti. Šlo je za ustne prepovedi, ki jih toženka in sestra nista upoštevali. Sodišče je prezrlo, da toženka na spornih parcelah ni imela mirne posesti in da ni bila dobroverna. Dobre vere ni imela, ker je zanikala dogovor iz leta 1985, čeprav je ta obstajal. Glede mirne posesti pa je sama navajala (oz. izpovedala), da je posest opustila zaradi nagajanja pok. A. A. To je zaslišan potrdil tudi njen mož E. E. To kaže, da je šlo za večkratno ravnanje pok. A. A., ki je ravnal v dobri veri na podlagi dogovora iz leta 1985. Prav tako je prezrlo, da je pok. B. B. leta 1985 dalje prenehal plačevati katastrski davek za sporne parcele, kar kaže, da se ni štel več za lastnika spornih parcel.

4V kolikor se posest in dobra vera pok. A. A. na spornih parcelah konkretizira, se po mnenju pritožbe ugotovi, da je slednji okrog leta 2000 na parceli št. 2850 ("Pri šterni") posadil jablane, na parceli št. 2842/1 ("Pod hišo") pa oljke. Ti dve parceli ima tožnik še sedaj v posesti. Glede parcel št. 2830/1 in 2830/2 ("Pri buži") opozarja, da je sodišče sledilo izpovedbam F. F. in G. G., ki stanujeta več kot 500 m od teh parcel in zadnjih 20 let ne vesta, kaj se na parcelah dogaja. Izpovedbo H. H., da toženke ne pozna, ker je na parcelah ni nikoli videl, pa je napačno razumelo. Glede parcele št. 2893 ("Njivce") izpostavlja, da je sodišče sledilo pričam toženke (I. I., E. E. in J. J.), katere so izpovedale, da tožnika niso nikoli videle. Tožnik je sin pok. A. A. in je, kot so izpovedale priče K. K., D. D. in L. L., bil pogosto v Potoku in pok. očetu pomagal pri delu njivah. Sporna parcela se nahaja v bližini hiše pok. A. A. To kaže, da priče toženke po letu 1985 niso prihajale oz. so zelo redko prihajale na sporno parcelo. Glede parcele št. 3708 (stara hiša) opozarja, da je imel pok. A. A. v tej hiši spravljene stvari že pred letom 2000 in da je ta parcela še sedaj v posesti tožnika. Sklicuje se na izpovedbo tožnika, ki so jo potrdili E. E., D. D., H. H. ter toženka. Ne strinja se s stališčem, da je neživljenjsko, da pok. A. A. ni obnovil tudi stare hiše. C. C. je povedala, da je vse prihranke dal pok. B. B. Zato denarja za obnovo te hiše ni imel. Enak očitek je mogoče uperiti tudi zoper toženko. Ker ni ničesar vlagala v to hišo v obdobju od 1985 do 2000, je očitno štela, da hiša ni njena last.

5Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila. V svojem odgovoru je pritožbi tožnika nasprotovala, predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe v izpodbijanem delu ter priglasila stroške podanega odgovora.

Odločitev o pritožbi

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo zgolj v delu, ki ga napada pritožba.²

8Tožnik je v konkretni zadevi priposestvovanje solastninskega deleža toženke utemeljeval z navedbami, da je pok. A. A. (tožnikov oče) v letu 1985 sklenil ustni dogovor s pok. B. B. (toženkin oče), s katerim je pok. B. B. prodal pok. A. A. vso zapuščino (nepremično premoženje), ki jo je prejel po svojem pok. očetu M. M., za 6 milijonov dinarjev. Tožnik je obstoj tega dogovora dokazoval s lastnoročnim zapisom z dne 16. 4. 1985, z lastnim zaslišanjem, z zaslišanjem predlaganih prič ter z navedbami, da je pok. A. A. v letu 1985 vse kupljene nepremičnine prevzel v posest in jih od takrat dalje obdeloval in uporabljal.

9Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik zatrjevanega ustnega dogovora za šest nepremičnin, ki so predmet tega pritožbenega preizkusa, ni dokazal. Ta zaključek je pravilen in ga pritožba ne izpodbije. Iz sodbenih razlogov izhaja, da temelji na naslednjih ključnih ugotovitvah: - iz lastnoročnega zapisa z dne 16. 4. 1985, ki sta ga ob sklenitvi dogovora o prodaji podpisala pok. B. B. in A. A., ni razvidno, na katere nepremičnine se je dogovor o prodaji nanašal (to za pritožbo ni sporno); - nobena od zaslišanih prič izpovedbe tožnika, da se je dogovor nanašal na vse nepremičnine, ki jih je obdeloval pok. B. B., ni prepričljivo potrdila; - pok. A. A. leta 1985 spornih nepremičnin ni prevzel v posest, temveč jih je po sklenitvi dogovora vse do približno leta 2000 imel v posesti pok. B. B., skupaj s svojima hčerkama in njunima družinama; - tožnik ni podal ne v trditvah, niti kasneje, ko je bil zaslišan, prepričljive razlage,³ zakaj bi se dogovor nanašal tudi na teh šest nepremičnin, za katere je ugotovljeno, da jih je po sklenitvi dogovora uporabljal in obdeloval pok. B. B. z družino.⁴ Drugačno stališče pritožbe,⁵ je v nasprotju z vsebino sodbe, medtem ko je očitek, da zaključek nima podlage v trditvah strank, neutemeljen. Lastna razlaga, ki jo glede tolmačenja dogovora podaja pritožba, pritožbenega sodišča ne prepriča in ji zato ne sledi.

10Pritožba ne uspe niti s kritiko dokazne ocene, ki se nanaša na ugotovitev, da je pok. B. B. skupaj s svojima hčerkama in njunima družinama posedoval sporne nepremičnine tudi po letu 1985. Ta temelji na celoviti in skrbni dokazni oceni izpovedb strank in zaslišanih prič. Drugačno stališče⁶ ni utemeljeno. Sodba v zvezi s tem vsebuje izčrpne, jasne in razumljive razloge, katere pritožbeno sodišče sprejema, saj glede njihove pravilnosti nima pomislekov. Pritožba pa teh s parcialnim in enostranskim izpostavljanjem izpovedb prič, ki so ji v korist, ne izpodbije. Izpovedbo priče C. C. povzema iztrgano iz konteksta in na njeni podlagi dela lastne dokazne zaključke, izpovedbi priče D. D. pa pripisuje pomen, ki iz zapisnika o zaslišanju te priče ne izhaja. Očitek, da je sodišče izpovedbo priče H. H. glede parcel "Pri buži" napačno razumelo, je v nasprotju z vsebino spisa, da je nepravilno sledilo izpovedbam prič F. F. in G. G., pa neutemeljen. Samo dejstvo, da stanujeta 500 metrov stran od obravnavanih parcel, ni odločilno. Posestno stanje zadnjih 20 let, ki ga izpostavlja pritožba, pa ni pomembno, saj med strankami ni sporno, da sta bili sporni parceli od leta 2000 dalje v posesti pok. A. A. Pritožba ne uspe niti s kritiko dokazne ocene, ki se nanaša na parcelo "Njivce". Ob dejstvu, da tožnik zaslišan ni izpovedal, da bi pok. A. A. to parcelo sploh kdaj obdeloval, z lastnimi dokaznimi zaključki, ki jih v tej zvezi podaja v pritožbi, ne prepriča.⁷ Enako velja glede "stare hiše". Da bi tožnikovo izpovedbo, da je pok. A. A. to hišo uporabljal za shranjevanje stvari že pred letom 2000, potrdile priče, ki jih izpostavlja pritožba, ne drži. Izpovedbe E. E. in toženke povzema selektivno in iztrgano iz konteksta, izpovedbi D. D. in H. H. pa sta časovno neopredeljeni. Pritožba ne prepriča niti z navedbo, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je pok. B. B. po letu 1985 uporabljal hišo in obdeloval zemljišča. Sodba namreč te ugotovitve ne vsebuje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče, okoliščina, da so sporne nepremičnine od približno leta 2000 dalje bile v posesti pok. A. A., za presojo obsega dogovora nima takšne teže, kot jo tej pripisuje pritožba.

11Zaključka sodišča, da dogovor ni obsegal spornih nepremičnin, pritožba ne omaje niti s tezo, da toženkina posest ni relevantna. Pritožba to gradi na navedbah, da toženka ni bila stranka dogovora, da je dogovoru, ki ga je sklenil pok. B. B. nasprotovala in da je posest na spornih nepremičninah izvrševala v nasprotju z voljo pok. B. B. Te obsežne pritožbene navedbe tožnik podaja prvič šele v pritožbi, pri tem pa ne pojasni, še manj pa izkaže, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku na prvi stopnji. Zato gre za pritožbene novote, ki so neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi glede navedb, da je pok. A. A. toženki in njeni sestri večkrat ustno prepovedal obdelavo spornih nepremičnin, ki naj bi po mnenju tožnika kazale, da toženkina posest ni bila mirna. Sodišče ni predpostavilo, da bi dogovor glede spornih nepremičnin bil izkazan, če bi se pok. A. A. ravnanju toženke uprl na dovolj prepoznaven način, kot mu to neutemeljeno očita pritožba. Sodba tovrstnega sklepa ne vsebuje. Neplačevanje katastrskega davka, ki ga izpostavlja pritožba, pa samo zase v dani situaciji ni odločilno.

12Neutemeljeno pritožba problematizira tudi ugotovitev sodišča, da tožnikove izpovedbe, da je dogovor zajemal vse nepremičnine, ki jih je obdeloval pok. B. B., ni prepričljivo potrdila nobena od zaslišanih prič. Izpovedbi C. C. in N. N. je sodišče v tem delu ocenilo kot neprepričljivi, ostale priče pa o vsebini dogovora niso izpovedale. Drugačna popolnoma posplošena pritožbena navedba, da so jasno povedale, da je dogovor zajemal vse parcele pok. B. B.a, je zato neutemeljena.

13Glede na pritožbeno neizpodbito ugotovitev, da dogovor iz leta 1985 spornih 6 nepremičnin, ni obsegal, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da pok. A. A. glede spornih 6 nepremičnin, ni bil v dobri veri. Trditev, da je ta zaključek sam s seboj v nasprotju, ne drži,⁸ medtem ko je očitek, da je nepravilen, neutemeljen. Ker torej tožnik pogojev za priposestvovanje pri teh 6 nepremičninah ni izkazal,⁹ je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

14Tožnik s pavšalno pritožbo ne izpodbije niti stroškovne odločitve, ki je pravilna (drugi odstavek 154. člena ZPP).

15Pritožba tožnika je glede na povedano neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato, po tem ko tudi uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel. Zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Upoštevaje vrednost spornega predmeta, ki je predmet pritožbenega preizkusa,¹⁰ stroškovnik in OT znašajo njeni stroški pritožbenega postopka skupno 279,99 EUR.¹¹

¹ Ker so vse relevantne nepremičnine na območju k.o. A. bo v nadaljevanju sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) opustilo navedbo katastrske občine.
² Glej točko 2 te obrazložitve.
³ Kot je pravilno navedlo že sodišče, bi življenjsko bilo sicer možno, da bi pok. A. A. te nepremičnine kupil in se s pok. B. B. dogovoril, da jih bo ta kljub prodaji še naprej lahko uporabljal in obdeloval.
⁴ Nasprotno je tožnik, kot izhaja iz razlogov sodbe in podatkov spisa, ves čas trdil, da je pok. A. A. v letu 1985 prevzel posest na vseh nepremičninah, ki so spadale v zapuščino po pok. O. O.
⁵ Da je sodišče vsebino dogovora določilo le ob upoštevanju posesti teh spornih nepremičnin v obdobju od 1985 do 2000.
⁶ Da je sodišče presojo opravilo le glede trditev tožnika, ne pa tudi glede trditev toženke.
⁷ Samo dejstvo, da priče toženke, ki so skupaj z njo obdelovale to parcelo, tožnika niso videle, ne pomeni, da po letu 1985 na to parcelo niso prihajale oz. so zelo poredko, ko to zmotno zaključuje pritožba.
⁸ Tožnik sodbene razloge povzema iztrgano iz konteksta in na tak način poskuša prikazati nasprotje.
⁹ Sodišče prve stopnje je glede na podano trditveno podlago pravilno izhajalo iz določb Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).
¹⁰ 5.000,00 EUR.
¹¹ Za sestavo pritožbe 375 točk (1. točka Tar. št. 22 OT v zvezi s Tar. št. 19) in 2% za materialne stroške (3. odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, znese 229,50 EUR ter 50,49 EUR na račun 22% DDV od tega zneska. Kar je toženka zahtevala več, ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker za to ni opore v OT.