VSM Sklep II Kp 65994/2019-123

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se izrečena in še ne izvršena kazen v trajanju 570 ur in 30 minut, ki je bila izrečena obsojenemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 65994/2019 z dne 1. 12. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 65994/2019 z dne 18. 5. 2022, izvrši.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi absolutne bistvene kršitve pravil Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma da spremeni odločitev sodišča prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V nasprotno obsojeni ne more prepričati niti s posplošenim izgovarjanjem na okrnjeno zdravje, niti z izraženim nezadovoljstvom z izvajalsko organizacijo Zavoda župnijo T. Obsojeni se je namreč nedvomno zavedal svojih obveznosti v zvezi z opravo dela v splošno korist, temelječih na pravnomočni sodni odločitvi, tozadevno pa v zvezi z neizpolnitvijo celostno naložene mu dolžnosti tudi pretečih posledic, torej dejstva, da lahko sodišče prve stopnje odloči, da se izrečena kazen za obseg neopravljenega dela zapora izvrši. Iz tega razloga je pritrditi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa in dosledno povzeti prepričljivo argumentiran zaključek o obstoju pogojev, da se še neizvršena kazen, izrečena obsojenemu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 65994/2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 65994/2019, v skladu z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši še pred iztekom roka za opravo dela v splošno korist. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje upravičeno temelji na s strani obsojenega izkazanem nedoslednem sodelovanju z izvajalsko organizacijo Zavod župnija T. in njegovem neresnem, neodgovornem pristopu k izvršitvi dela v splošno korist. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je – navkljub drugačnemu zatrjevanju - obsojeni delu v splošno korist dejansko izmikal in kot razloge odsotnosti v Zavodu župnija T. navajal raznovrstne zdravstvene razloge, ki jih bodisi ni izkazal s potrebnimi dokazili ali pa kot razlog sploh ni navedel posebnega razloga opravičljive narave.

5Stališče pritožbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsakega posameznega opravičila obsojenca in ga tehtati s predloženo medicinsko dokumentacijo ter po uradni dolžnosti postavitvi izvedenca medicinske stroke, da se opredeli ali je obsojenec imel opravičljive razloge medicinske narave, ni utemeljeno, ponujeni argumenti pa neprepričljivi in brez teže. Pritožbeno ostane prezrto, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno opredelilo do celotne medicinske dokumentacije, predložene s strani obsojenega, pri čemer je ugotovilo, da so zdravstvene težave iz naslova diagnosticiranega gastroentritisa pri obsojenem bile prisotne že v letu 2021, torej kronološko gledano pred obdobjem, ko je potekalo izvrševanje dela v splošno korist, medtem ko drugih relevantnih dokazil, ki bi potrjevale obstoj drugovrstnih zdravstvenih težav v času izvrševanja dela v splošno korist, in posledično upravičile obsežen izostanek iz Zavoda župnija T., obsojeni ni predložil. Pritožbeno izpostavljanje, da je obsojeni svojo odsotnost vsakič opravičeval bodisi preko elektronskih sporočil bodisi preko „sms sporočil“, v drugačne dejanske in pravne zaključke, ne more prepričati, saj izkazani manever obsojenega zgolj kaže na omalovažujoč odnos do prisojene bonitete, ki mu je bila zaupana pred sodiščem prve stopnje. Pritožba namreč povsem zanemari dejstvo, da odmera kazni v obliki alternativnega kazenskega sankcioniranja ni pravica, avtomatično pripadajoča obravnavanemu procesnemu udeležencu, pač pa privilegij, ki ga je obsojenemu v primeru ugotovljene zlorabe oziroma nespoštovanja naloženih dolžnosti mogoče odvzeti. Glede na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo ovrednoti v celostni obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da je prvostopenjsko sprejeta ocena neupravičene obsežne odsotnosti obsojenega pravilna in nikakor preuranjena. Posledično se vsa nadaljnja tosmerna pritožbena izvajanja pokažejo kot odvečna in brezpredmetna.

6Zagovornik prav tako ne more uspeti s tezo, da bi obsojenemu zaradi težav z izvajalsko organizacijo Zavoda župnija T., morala Probacijska enota poiskati drugo delo v okviru drugega izvajalca. Takšno pričakovanje obrambe je namreč neutemeljeno in nerealno. Pritožbeno sodišče vnovič izpostavlja dejstvo, da je alternativna nadomestitev kazni izključno v korist storilca kaznivega dejanja, ki za to, da se izogne izvršitvi prostostne kazni in ostane na prostosti, izkaže interes in voljo opraviti delo v splošno v korist. Prav zato mora biti obsojeni storilec kaznivega dejanja najbolj zainteresiran, da se vabilu in stikom s Probacijsko enoto ne izmika, se odzove vabilu na razgovor za pripravo osebnega načrta, dosledno sodeluje z izvajalcem in za primer zaznanih nepremostljivih težav pri opravljanju dela v splošno korist nemudoma iz lastnega predlaga oziroma zaprosi za spremembo izvajalca v okviru osebnega načrta na Probacijski enoti. Obsojeni nič od navedenega ni storil, ampak je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, z izkazanim ravnanjem (tj. z nezadostno podkrepljenimi razlogi za obsežno odsotnost) zgolj nakazal, da dela v splošno korist ne namerava opraviti na način, dogovorjen z izvajalsko organizacijo, do katere je po določenem času iz razloga lastnega nezadovoljstva z opisom del in nalog očitno vzpostavil odklonilen odnos.

7Brez teže pa je tudi trditev pritožbe, da sodišče za odločitev, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, nima podlage, saj se rok za opravo del v splošno korist še ni iztekel. Na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, če obsojeni v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali v pomembnem delu ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva ali se izmika stiku s svetovalcem ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist. Sodišče lahko torej v skladu s citiranim določilom v primeru ugotovljenih kršitev sprejme odločitev o spremembi kazenske sankcije tudi pred iztekom roka za opravo dela v splošno korist. Na podlagi obstoječe listinske dokumentacije, še posebej zapisov o izmikanjih obsojenega, ki jih je strokovna služba izvajalske organizacije pripravila in posredovala sodišču prve stopnje za mesec april 2023 in marec 2023, izhaja prvostopenjsko pravilno prepoznana izrazita neresnost in neodgovornost obsojenega pri izvrševanju dela v splošno korist. Obsojeni namreč na z izvajalsko organizacijo dogovorjeno delo v splošno korist ni prihajal redno, v mesecu aprilu 2023 pa je delo celo prenehal opravljati, zaradi česar je izvajalec odstopil od sklenjenega dogovora. Pritožbeno sodišče tako ponujenemu prepričljivemu, zanesljivemu in smiselnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz točke 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa pritrjuje in ga v zaobid nepotrebnemu podvajanju dosledno povzema. Posledično pritožbeni očitek o manjku ustrezne pravne podlage za sedaj izpodbijano odločitev ne drži in se odločitev sodišča prve stopnje o preklicu izvrševanja kazni na alternativni način še pred iztekom roka za opravo del izkaže kot povsem upravičena.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Ne glede na neuspešno pritožbo, je pritožbeno sodišče obsojenega glede na doslej znane premoženjske razmere plačila sodne takse oprostilo (11. člen Zakona o sodnih taksah).