VSM Sklep I Ip 343/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka delno spremeni tako, da se dolžniku naloži, da mora upniku v roku 8 dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje povrniti izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu točke III izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Dolžnik mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbe znesku 139,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod točko I izreka na podlagi izvršilnega naslova – sklepa o izvršbi VL 190522/2013 z dne 29. 11. 2013 in sklepa o stroških Okrajnega sodišča v Celju VL 190522/2013 z dne 29. 5. 2014 zaradi izterjave zneska 112,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi dovolilo izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Pod točko II izreka je predlog za izvršbo zavrnilo glede izvršbe na dolžnikovo plačo. Pod točko III izreka pa je zavrnilo zahtevo upnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 27. 3. 2023.

2Zoper točko III izreka se iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje upnik in sodišču druge stopnje predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da upniku prizna v predlogu za izvršbo priglašene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dolžniku pa naloži tudi povrnitev stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem arbitrarno zavrnilo upnikov zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov, pri tem pa je spregledalo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in tudi določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v skladu s katerimi je dolžan dolžnik, ki svoje obveznosti ne izpolni prostovoljno, upniku poleg obveznosti povrniti tudi izvršilne stroške, ki upniku s predlogom za izvršbo in v izvršilnem postopku nastanejo. Upnik je v predmetni zadevi plačal sodno takso in stroške svojega pooblaščenca, ki so skladni z Odvetniško tarifo (OT) in tudi z Zakonom o davku na dodatno vrednost. Sodišče prve stopnje, ki upniku stroškov ni priznalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka in tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar bi bilo treba pritožbi ugoditi.

3Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi upnikovega stroškovnega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je upnik 27. 3. 2023 predlog za izvršbo vložil tudi v izvršilni zadevi I 179/2023. Menilo je, da bi upnik lahko z enim predlogom za izvršbo predlagal izvršbo na podlagi vseh razpoložljivih izvršilnih naslovov in tako ne bi po nepotrebnem povzročal dodatnih stroškov z vlaganjem predloga za izvršbo za vsak izvršilni naslov posebej. Na podlagi navedenega je zaključilo, da stroški, ki jih je upnik imel s predlogom za izvršbo, niso potrebni za izvršbo, zaradi česar jih ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku, ampak jih mora upnik kriti sam.

6Pravilna, sicer pa pritožbeno neprerekana, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik istega dne, kot je predlog za izvršbo vložil v obravnavani zadevi, tj. 27. 3. 2023, predlog za izvršbo vložil tudi v zadevi I 179/2023, in sicer na podlagi drugih izvršilnih naslovov. Iz podatkov spisa in elektronskega vpisnika izhaja, da je upnik v obravnavani zadevi 27. 3. 2023 vložil predlog za izvršbo za izterjavo šestih terjatev, za katere izvršilni naslov predstavlja sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralnega oddelka za verodostojno listino VL 190522/2013 z dne 29. 11. 2013, in za izterjavo ene terjatve, za katero izvršilni naslov predstavlja sklep o nadaljnjih izvršilnih stroških, ki ga je v nadaljevanju postopka VL 190522/2013 29. 5. 2014 izdalo Okrajno sodišče v Celju. V zadevi I 179/2023 pa je upnik istega dne vložil predlog za izvršbo za izterjavo petnajstih terjatev, za katere izvršilni naslov predstavlja sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralnega oddelka za verodostojno listino VL 113683/2011 z dne 9. 8. 2011, in ene terjatve iz naslova nadaljnjih izvršilnih stroškov, za katero izvršilni naslov predstavlja sklep o nadaljnjih izvršilnih stroških, ki ga je v nadaljevanju postopka VL 113683/2011 8. 8. 2014 izdalo Okrajno sodišče v Celju. Z vsakim predlogom za izvršbo je upnik torej predlagal izvršbo za izterjavo sklopa terjatev, za katere je izvršilne naslove pridobil v okviru posameznega postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, sodišče prve stopnje pa je na podlagi vsakega predloga izdalo samostojen sklep o izvršbi.

7Kljub temu da bi upnik za izterjavo terjatev po vseh izvršilnih naslovih, s katerimi razpolaga, lahko vložil tudi zgolj en predlog za izvršbo, ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da upnik, ki je v obravnavani zadevi ravnal drugače, ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi s predlogom za izvršbo. Upnik, ki razpolaga z več izvršilnimi naslovi zoper dolžnika, ki svoje obveznosti ni izpolnil prostovoljno, se lahko svobodno odloča, ali bo terjatev od dolžnika prisilno izterjal ali ne, kdaj bo vložil predlog za izvršbo pa tudi, ali bo zoper dolžnika na podlagi vseh izvršilnih naslovov izvršbo predlagal hkrati, z istim predlogom za izvršbo (kar sicer lahko zmanjša stroške postopka, na drugi strani pa lahko prispeva tudi h kompleksnosti postopka in ima lahko za posledico daljše trajanje postopka), ali pa bo terjatve na podlagi vsakega izvršilnega naslova oziroma vsebinsko povezanega sklopa izvršilnih naslovov izterjeval v ločenih postopkih. Zgolj zaradi dejstva, da bi upnik lahko vložil enoten predlog za izvršbo, upniku te pravice ni mogoče odreči, prav tako pa tudi ne pravice, da od dolžnika, ki je s tem, ko kljub obstoju izvršilnega naslova upniku svojih obveznosti ni poravnal prostovoljno, povzročil potrebo po vodenju izvršilnega postopka zaradi prisilne izterjave teh obveznosti, zahteva povrnitev stroškov, ki so mu v zvezi z vložitvijo vsakega posameznega predloga za izvršbo v vsakem posameznem postopku, ki ga nato na podlagi takega predloga in na njegovi osnovi izdanega sklepa o izvršbi vodi sodišče, utemeljeno nastali. Drugačno stališče, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, temelji na zmotni uporabi petega odstavka 38. člena ZIZ. Ob tem pa sodišče druge stopnje tudi pripominja, da je sodišče prve stopnje o vsakem predlogu upnika izdalo samostojen sklep o izvršbi in zadev, za katere očitno meni, da bi jih bilo bolj ekonomično voditi skupaj, niti pred izdajo sklepa o izvršbi niti po njegovi izdaji ni združilo v skupno obravnavanje, s čimer bi lahko tudi samo prispevalo k zmanjšanju nadaljnjih stroškov postopka.

8Upnik je upravičen le do povrnitve stroškov, ki so bili potrebni v zvezi z vložitvijo predloga za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje je ob pregledu upnikovega stroškovnega zahtevka, podanega v predlogu za izvršbo, ugotovilo, da je upnik upravičen le do povrnitve dela priglašenih stroškov, in sicer: odvetniške nagrade za sestavo predloga za izvršbo v priglašeni višini 100 točk (tar. št. 31/1 OT), odvetniške nagrade za pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti izvršilnega naslova pred vložitvijo predloga za izvršbo v višini 50 točk (tar. št. 43/5 OT) in 2% materialnih stroškov v višini 3 točke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 153 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 91,80 EUR, 22% DDV od tega zneska v višini 20,20 EUR in 44,00 EUR sodne takse, vse skupaj 156,00 EUR. Ni pa upravičen do povrnitve stroškov za poročilo stranki (50 točk), saj v določbah tar. št. 31 OT, ki celovito ureja plačilo storitev odvetnika v izvršilnem postopku, za to ni podlage.

9Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ delno spremenilo tako, da je dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). V ostalem, tj. glede stroškov v znesku 37,33 EUR, pa je pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Upnik, ki je s pritožbo delno uspel (tj. v deležu 81%), je upravičen do povrnitve sorazmernega dela potrebnih pritožbenih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ, drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kot take mu je sodišče druge stopnje priznalo vse priglašene stroške, in sicer 200 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 31/7 OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 120 EUR, in 22% DDV v višini 26,40 EUR, skupaj 146,40 EUR, prav tako pa tudi 26,40 EUR sodne takse, vse skupaj 172,80 EUR. Dolžnik pa mora upniku povrniti 81% tega zneska, tj. 139,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).