VSC Sodba II Kp 21478/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki jo obdolženec mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku je sodišče odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter povrniti potrebne izdatke zasebnega tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Prav tako je obdolžencu naložilo v plačilo 140,00 EUR sodne takse. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je zasebnega tožilca Valentina Tuka s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po svojem zagovorniku iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve določb Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da naj pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbene navedbe je odgovoril zasebni tožilec po svojem pooblaščencu. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo obdolženca zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa naložil v plačilo stroške odgovora na pritožbo v roku 15 dni po vročitvi odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamujenega plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 stori kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Tisto, kar storilec o kom trdi ali raznaša, mora biti neresnično. Če neresničnost ni dokazana, storilec lahko odgovarja za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ali razžalitve. Obdolženi je v postopku trdil in dokazoval, da naj bi mu zasebni tožilec ukradel refraktometer, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da obdolženi za te svoje trditve ni predložil prepričljivih dokazov, medtem ko je zasebni tožilec to trditev odločno zanikal. Prvostopno sodišče je zato zaključilo, da je trditev obdolženca o zasebnem tožilcu neresnična. V točki 16 izpodbijane sodbe je navedlo prepričljive razloge, zakaj obdolženčevemu zagovoru ni verjelo. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so po oceni pritožbenega sodišča prepričljivi in pravilni, zato je pravilen tudi zaključek, da je bila trditev obdolženca o zasebnem tožilcu, da mu je ukradel refraktometer, neresnična in da se je obdolženi zavedal neresničnosti svoje trditve, ko jo je sporočil zakoncema B. Obdolženi ne more biti uspešen pri sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 233/97, saj gre za drugačno pravno situacijo. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ob obravnavanju zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec, zavzelo stališče, da v primeru, ko sodišče pri obravnavi kaznivega dejanja obrekovanja, ne ugotovi objektivne neresničnosti trditve in subjektivne zavesti storilca, da je trditev neresnična, ne izreče nujno oprostilo sodbo, temveč mora presoditi ali je obdolženec z opisanim dejanjem storil kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, kot na primer kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Če zasebni tožilec dejanje pravno opredeli kot obrekovanje, pa v postopku ne dokaže, da je inkriminirana trditev neresnična, oziroma da je storilec vedel za neresničnost trditve, sodišče tako ne sme samo zaradi tega izreči oprostilne sodbe, temveč mora preizkusiti ali opis dejanja pomeni uresničitev žaljive obdolžitve (Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika – prva knjiga). V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolženi ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svoje trditve, temveč se je zavedal neresničnosti le-te, zato so v njegovem ravnanju izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Takšna odločitev prvostopnega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

6Zagovornik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev obdolženčeve ustavne pravice do enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, kar naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je zavrnilo naslednje dokazne predloge obrambe:

- da zasebnemu tožilcu naloži, da sodišču na vpogled predloži refraktometer, za katerega je trdil, da ga je kupil v letu 2000 in zanj plačal 80,00 DEM

- opravi ogled obdolženčeve hiše, na podlagi česar bi se sodišče lahko prepričalo o verodostojnosti obdolženčevega zagovora

- da bi kot pričo zaslišalo C. C., ki bi lahko potrdila zagovor obdolženca v delu, da je zasebni tožilec prinesel krvavice obdolžencu v juliju 2018

- da bi kot priči zaslišalo Č. Č. in D.D.

7Zagovornik je na glavni obravnavi dne 3. 12. 2021 predlagal, da naj sodišče opravi ogled njegove hiše na naslovu ..., ker bi se na tak način lahko prepričalo, da je zagovor obdolženca verodostojen in da je bil takrat prepričan, da mu je zasebni tožilec res ukradel refraktometer. Zaslišanje priče Č. Č. je zagovornik predlagal glede zagovora obdolženca, da naj bi mu slednja ob priliki obiska po vrnitvi z dopusta v letu 2017 rekla, da je bilo na dopustu z zasebnim tožilcem vse v redu, razen, da se zasebni tožilec v hotelu nekaj vzel. Obdolženi je na tak način skušal dokazati svojo trditev, da je zasebni tožilec kleptoman in da je potreben pomoči, kar je navedel tudi v pritožbi. Predlog, naj sodišče pozove zasebnega tožilca, da sodišču na vpogledu predloži refraktometer, za katerega je povedal, da ga je kupil v letu 2000 za 80,00 DEM, je zagovornik podal zato, da bi dokazoval, da je ta trditev zasebnega tožilca neresnična, saj je obdolženi trdil, da zasebni tožilec v tistem času refraktometra sploh še ni imel. Dokazna predloga za zaslišanje prič C. C. in D. D. je zagovornik podal na glavni obravnavi dne 22. 4. 2022 z obrazložitvijo, da se je dogodek, ko mu je zasebni tožilec ukradel merilec za sladkor, zgodil v juliju 2018. Tako naj bi priča D. D. povedal, da je obdolženi naslednjega dne po tem, ko mu je zasebni tožilec prinesel krvavice, le-te spekel in povabil pričo na obed. Priča C. C. pa naj bi izpovedala o tem, da je bil obdolženi konec julija 2018 na Pagu in da je bil tam v tistem času tudi zasebni tožilec.

8V kolikor bi sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagala obramba, bi po zatrjevanju zagovornika ugotovilo, da je zasebni tožilec res ukradel refraktometer obdolžencu oziroma da je imel obdolženi najmanj utemeljen razlog verjeti v resničnost te svoje trditve.

9Sodišče druge stopnje se strinja z argumentacijo prvostopnega sodišča glede zavrnitve navedenih dokaznih predlogov, kot je opisano v točki 5 izpodbijane sodbe. Povsem zmotna je trditev obrambe, da bi sodišče z ogledom obdolženčeve hiše lahko preverilo verodostojnost zagovora obdolženca in izpovedbe zasebnega tožilca glede domnevne tatvine refraktometra. Enako velja tudi glede predloga, da bi naj sodišče pozvalo zasebnega tožilca, da predloži refraktometer, za katerega je trdil, da ga je kupil že v letu 2000. S predložitvijo oziroma nepredložitvijo refraktometra namreč ni mogoče ugotavljati ali je zasebni tožilec obdolžencu le-tega odtujil kot slednji trdi, torej ali gre za resnično ali neresnično dejstvo. Pritožbena trditev, da naj bi sodišče iz zapisnika o glavni obravnavi pomotoma izpustilo izpoved obdolženca v delu, ko naj bi povedal, da mu je zasebni tožilec pred trgatvijo v letu 2017 povedal, da refraktometra nima, je protispisna.

10Zasebni tožilec je v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavil, da v kolikor bi bila takšna trditev utemeljena, bi moral obdolženi oziroma njegov zagovornik, ki sta bila navzoča na glavni obravnavi, podati pripombo na zapisnik. Še toliko bolj, ker sta oba slišala glasen narek sodnice, ko je na zapisnik diktirala zagovor obdolženca ter izpovedbe prič. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da naj bi bodisi obdolženi ali njegov zagovornik imela kakršnokoli pripombo na zapisnik, zato te trditve zagovornika ni mogoče preizkusiti.

11Glede sklicevanja zagovornika na elektronsko sporočilo obdolženca svojemu zagovorniku, katerega je zagovornik predložil sodišču kot dopolnitev pritožbe, pa pritožbeno sodišče poudarja, da takšno pisanje ne predstavlja verodostojnega dokaza. Iz elektronskega dopisa izhaja, da naj bi ga obdolženi svojemu zagovorniku poslal že 8. 9. 2020, vendar ga obramba sodišču prve stopnje ni predložila, zato ga sodišče tudi ni moglo dokazno ocenjevati.

12Povsem pravilna je bila odločitev prvostopnega sodišča, da je zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič Č. Č., D. D. in C. C., saj ne gre za priče, s katerimi bi sodišče lahko ugotavljalo odločilna dejstva v tem kazenskem postopku.

13Po določbi 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa tista dejstva, za katera sodišče meni, da so pomembna za pravilno presojo. Po ustaljeni ustavno sodni praksi sodišče, glede na načelo proste presoje dokazov, samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, ker se z njim ne dokazuje ali ni primeren za dokazovanje pravno odločilnega in pomembnega dejstva ali je nepomemben, ker je obstoj ali neobstoj določenega dejstva že dovolj zanesljivo ugotovljen. V teh primerih sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrne. Opisanim kriterijem je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v celoti zadostilo in zato o kršitvi obdolženčeve pravice do obrambe oziroma o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja zagovornik kot posledico zavrnitve v pritožbi izpostavljenih dokaznih predlogov obrambe, ne more biti govora.

14Zagovornik v pritožbi nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je zasebni tožilec trdil, da je refraktometer kupil v letu 2020 in tedaj zanj plačal 80,00 EUR ter ga še sedaj ima, pri čemer se je čudil, zakaj bi kupoval refraktometer, če bi ga naj prej ukradel. Navedena obrazložitev namreč, po navedbi zagovornika, nima podlage v zapisniku o glavni obravnavi.

15Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V obravnavanem primeru zagovornik zatrjuje, da je citirana kršitev podana zato, ker obstaja nasprotje med tem, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v obrazložitvi in tem, kar je navedel zasebni tožilec v svoji izpovedbi na glavni obravnavi.

16V točki 10 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da je zasebni tožilec povedal, da nikoli ni kradel ter pojasnil, da je leta 2020 kupil refraktometer in zanj plačal 80,00 EUR in ga ima še sedaj. Čudil se je, zakaj bi refraktometer kupil, če bi ga naj najprej ukradel. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 3. 12. 2021 pa izhaja, da je zasebni tožilec, zaslišan kot priča izpovedal: ″Povem, da sem leta 2000 kupil merilec za sladkor in dal za njega 80 DEM, sedaj je to vredno 23,00 EUR. Povem, da ta merilec imam še danes. Povem, da smo vsi imeli te merilce, saj sva se tudi z A. A. v času trgatve slišala in smo se pogovarjali koliko sladkorja ima grozdje. Povem, da sem se čudil zakaj je do tega prišlo, saj sva se z A. A. poznala in sva bila prijatelja‶. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino izpovedbe zasebnega tožilca, napačno je v obrazložitvi sodbe navedlo zgolj letnico (ko je namesto leto 2000 zapisalo leto 2020 in valuto, v kateri je zasebni tožilec plačal refraktometer). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na tako imenovano protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa, je podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče takšne kršitve s strani prvostopnega sodišča ni zaznalo, zato je pritožbeno zatrjevanje v tej smeri neutemeljeno.

17Zagovornik v pritožbi zatrjuje, da je prvostopno sodišče v nasprotju s podatki v spisu zaključilo, da je zasebni tožilec prinesel krvavice obdolžencu v letu 2019 in na ta način zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v točkah 10, 11 in 12 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, zakaj je verjelo zasebnemu tožilcu, da je bil na obisku pri obdolženemu v letu 2019 in ne 20. 7. 2017 (kot je sprva trdil obdolženi), pa tudi ne 20. 7. 2018, kot je navajal obdolženi po tem, ko je zasebni tožilec predložil dokaze, da je bil v juliju 2017, torej v času, ko je obdolženi sprva zatrjeval, da naj bi mu zasebni tožilec odtujil refraktometer, na planinskem izletu v Romuniji. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na izpovedbi zasebnega tožilca, katero je sodišče ocenilo kot verodostojno, zato ne drži pritožbena navedba, da je trditev sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki v spisu, posledično pa je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

18Zagovornik v točkah 9, 10 in 11 pritožbe obširno navaja lastno dokazno oceno zagovora obdolženca na eni strani ter izpovedbe zasebnega tožilca ter obeh prič na drugi strani, drugačno od sodišča prve stopnje in ob tem zatrjuje, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje ocenjuje takšne pritožbene navedbe kot neutemeljene. V točki 9 pritožbe zagovornik le povzema del obdolženčevega zagovora o tem, zakaj ni zmogel zasebnemu tožilcu sam povedati, da ga je videl pri tatvini refraktometra ter zakaj ga ni prijavil policiji, nato pa poda povsem neutemeljeno trditev, da je zasebni tožilec kleptoman in da je potreben strokovne pomoči. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi šlo za konstrukt zasebnega tožilca in zakoncev B. proti obdolžencu ter za njihov skupni dogovor, da bosta priči krivo pričali. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje glede dokazne ocene verodostojnosti izpovedb B., ki sta podprti tudi s pisno izjavo z dne 19. 2. 2020, glede katere sta skladno izpovedala, da je bila napisana tistega dne, kot je na izjavi navedeno in katero sta izročila zasebnemu tožilcu. Njuna izpovedba je v bistvenih delih skladna z izpovedbo zasebnega tožilca kdaj in v kakšnih okoliščinah sta ga seznanila s trditvijo obdolženca. Njuni izpovedbi se razlikujeta le glede povsem nebistvenih podrobnostih o teh ali je zasebni tožilec prišel k njima istega dne kot ju je poklical obdolženi po telefonu (kot je navedel B. v svoji izpovedbi) ali v naslednjih dneh (kot je izpovedala B.) ter ali se je pripeljal z osebnim avtomobilom ali je prišel peš (kot je navajal zasebni tožilec). Bistveno za dokazanost kaznivega dejanja obdolžencu je, da je obdolženi neresnične trditve o zasebnemu tožilcu najprej podal po telefonu B. in da sta slednja o tej neresnični izjavi seznanila zasebnega tožilca. Nenazadnje je bistveno, da je takšna neresnična izjava o zasebnem tožilcu objektivno sposobna škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca.

19Ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi prepričljivo pojasnilo, na katere dokaze opira ugotovitev glede odločilnih dejstev v tem kazenskem postopku, prav tako pa je tudi podalo določne in razumne razloge o tem, kako presoja na eni strani verodostojnost zagovora obdolženca, na drugi strani pa izpovedbo zasebnega tožilca in zaslišanih prič ter vseh izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za izdajo zakonite sodbe.

20Zagovornik se v pritožbi ni dotaknil odločbe o kazenski sankciji, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 386. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno obrazložilo vse relevantne okoliščine glede vrste kazenske sankcije, ki jo je izreklo obdolžencu, kakor tudi določitev višine denarne kazni, pri tem pa je ustrezno upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki izhajajo iz prvostopne sodbe.

21Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso.