VSM Sodba IV Kp 37748/2021

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 180,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Ormožu je s sodbo I K 37748/2021 z dne 23. 11. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) za kar mu je na podlagi istega zakonskega določila izreklo denarno kazen v višini šestnajstih dnevnih zneskov po 46,66 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih po prejemu plačilnega naloga. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanemu B. B. v celoti prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v znesku 520,13 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso v skupnem znesku 118,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona pritožnik uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju navedenih kršitev ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 371. in 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje storilo. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb. Da bi bila podana katera od tovrstnih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni bilo ugotovljeno.

5Neutemeljena je pritožnikova graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6Pritožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno v izpodbijani sodbi in trdi, da ta temelji zgolj na zaključku sodišča prve stopnje, da ne verjame njegovemu zagovoru, temveč priči C. C., ki je na glavni obravnavi obe izjavi, dani policiji, označil kot lažni. Ob tem poudarja, da je C. C. edini, ki ga je s svojo izmišljeno izjavo najprej obremenil, potem pa je to celo sam zanikal, pri čemer slednji sploh ne pozna pravilnika F. Sodišče prve stopnje bi zato moralo preveriti, ali je navedenega dne res obdolženec klical C. C., vendar tega ni storilo. Prezrlo pa je tudi, da je C. C. policijski ovaduh, ki nikakor ni verodostojen, zato na temelju njegovih izjav ne bi smel biti voden sodni postopek.

7Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovitev in oceno, da je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, tehtno utemeljilo na podlagi izpovedb prič policistov D. D. in E. E. Slednja sta prepričljivo in skladno pojasnila, da je C. C. 5. 7. 2020 ter nato še 18. 7. 2020 podal izjavo, in sicer da ga je obdolženec 5. 7. 2020 poklical in ga seznanil o tem, da je on popisal prometna znaka v naselju H. z napisom „G.“. Ob tem sta poudarila še, da pri C. C. nista opazila nikakršnih posebnih okoliščin v smeri njegovega psihičnega stanja, saj bi sicer uradni postopek prekinila in to zabeležila v uradni zaznamek ali dežurno knjigo, kar v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Upoštevaje takšni skladni izpovedbi in nevtralnost navedenih prič, se tudi pritožbenemu sodišču ni porajal noben pomislek v vsebino uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, posledično pa tudi ne v pravilno oceno izpovedbe priče C. C. Glede slednjega je tako sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da se njegovo sklicevanje na vinjeno stanje v času podaje prijave in izjave ter posledično neresnično vsebino izkaže kot neutemeljeno. Še zlasti upoštevaje dejstvo, da ga je obdolženec tekom obravnavanega kazenskega postopka poklical in ga pozval, naj prizna, da je ob podaji izjave lagal, kar nedvomno kaže na obdolženčevo vplivanje na izpovedbo C. C. Prav tako pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe priče E. E. pravilno zaključilo o obdolženčevem motivu za storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Slednji je namreč pojasnil, da je bilo v tistem obdobju aktualno delovanje F., kar ob okoliščini, da je obdolženec bil tedaj in je še sedaj pripadnik le-te oziroma poveljnik območja, iz katerega izhaja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjuje obdolženčev motiv. Po navedenem so zato neutemeljene pritožbene navedbe o odsotnosti materialnih dokazov in očividcev dogodka, kakor tudi problematiziranje odsotnosti obdolženčevega motiva in natančnem času storjenega kaznivega dejanja. Glede slednjega pa je le še dodati, da je predmet očitka časovno determiniran v obdobje med 1. 7. 2020 in 4. 7. 2020 in torej ustrezno določen.

8V luči pojasnjenega, pritožnik ne more prepričati v nasprotno niti z navedbami o ravnanju C. C. v F., saj te za obravnavano zadevo niso relevantne, kar velja tudi za obširno polemiziranje o organizaciji, delovanju in funkciji obdolženca v F. Dvoma v pravilne zaključke izpodbijane sodbe pa pritožnik ne more vzbuditi niti s citiranjem določbe 17. člena ZKP in golo navedbo, da sodišče prve stopnje ni ničesar izvedlo v njegovo korist. V nasprotju s prepričanjem pritožnika je namreč sodišče prve stopnje izvedlo in tehtno dokazno ocenilo tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, zgolj zato ker (utemeljeno) ni verjelo s strani obdolženca predlaganima pričama, pa to ne pomeni, da je kršilo navedeno določbo.

9Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

10Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo kazensko sankcijo, saj pritožba, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, vselej terja takšen preizkus (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - denarno kazen in jo odmerilo v primerni višini, pri tem pa je pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo vse tiste okoliščine, ki so pomembne za njeno izbiro in odmero, zato kazenske sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7111 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).