VSL Sodba I Cp 1104/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. tč. izreka) potrdi.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da se iz premoženja zapustnice A. A. izloči 10/100 nepremičnin, ki so navedene v izreku sodbe pod tč. I, traktorja ter denarnih sredstev. V preostalem delu, v višini dodatnih 10/100, je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških. Zahtevek in sodba temeljita na določbi 32. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki ureja izločitev iz zapustnikovega premoženja v korist potomcev; zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (1. odst. 32. čl. ZD). Pravdne stranke so zapustničini otroci. Tožnik je njen oporočni dedič in prevzemnik zaščitene kmetije, toženci pa so nujni dediči.

2Zoper sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge ter predlaga spremembo oz. razveljavitev tega dela sodbe. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da bi moralo sodišče v njegovo korist izločiti 20/100. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati ne le njegova vlaganja, ki so povečala vrednost premoženja, ampak tudi tista, ki so prispevala k ohranitvi. Graja, da sodišče ni v celoti oz. korektno opravilo dokaznega postopka, in sicer v zvezi z izvedencem kmetijske stroke, ki bi moral podati odgovor, koliko so tožnikova vzdrževalna vlaganja prispevala k ohranitvi njenega premoženja. Navaja, da ne drži, da na izvedensko mnenje ni imel pripomb; podal je obsežne pripombe v navedeni smeri, ki pa jih je sodišče prezrlo. Izvedensko mnenje tudi ni v skladu z mednarodnimi standardi, metoda ni bila pravilna (sklicuje se na znanstveni članek), pri oceni povečanja vrednosti pa se le pavšalno sklicuje na neimenovanega strokovnjaka. Očita, da vseh nepremičnin izvedenka sploh ni ocenila, npr. vinograda, češ da ga ne more. Ker ima mnenje take pomanjkljivosti, bi moralo sodišče angažirati novega strokovnjaka. Delež 10 % naj bi sodišče ocenilo čez palec in samovoljno, ob ugotovitvi, da je povečal vrednost objektov za 13 %, kmetijskih zemljišč pa za 5 %. Če bi uporabilo vrednostni pristop, bi moralo ugotoviti njegov delež 19 %. Toženec je v svoji pravdi I Cp 1982/2015 uspel doseči izločitev celotne povečane vrednosti, sam je zato neenako obravnavan, navaja pritožnik. Opozarja na sodno prakso, po kateri ni pomembno, ali je tudi dedič na račun brezplačnega bivanja obogaten.

3Toženci so na pritožbo odgovorili, se zavzeli za njeno zavrnitev ter opredelili svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Ne drži, da bi bil tožnik prikrajšan v dokaznem postopku. Svoje trditve je tožnik dokazoval s tremi izvedenci treh različnih strok, gradbene, gozdarske in kmetijske. Ne drži, da bi sodišče zanemarilo njegove pripombe ne mnenje izvedenke kmetijske stroke, češ da je zapisalo, da jih ni imel, pa jih je. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da stranke niso imele pripomb na mnenje gradbenega in gozdarskega izvedenca, da pa je na tožnikove pripombe izvedenka kmetijske stroke ustrezno odgovorila (glej 11. tč. obrazložitve). Dopolnitev mnenja izvedenke kmetijske stroke je kot dokaz sodišče tudi upoštevalo (glej 3. tč. obrazložitve sodbe).

7Metoda, ki jo izvedenec izbere za opravo naloge, ki mu jo zaupa sodišče, je prepuščena njemu, saj je strokovnjak. Zgolj sklicevanje na znanstveni članek, češ da je bila uporabljena metoda napačna, ne da bi pojasnil, kako se je to napačno odrazilo, ne vzbuja dvoma v verodostojnost izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na mnenja vseh treh izvedencev, ker so bila strokovna, temeljita in jasna ter preverljiva. Potrebe, da bi angažiralo novega izvedenca, ni bilo.

8Izvedenka kmetijske stroke univ. dipl. ing. agr. B. B. je svojo metodo ocene pojasnila. Ocenila je vse nepremičnine, za vinograd pa je pojasnila, da ne more natančno oceniti del, lahko poda le oceno povprečne vrednosti vlaganj. Odgovorila je tudi na tožnikove pripombe in vztrajala pri svoji oceni povečane vrednosti, pri čemer jo je najprej podala v razponu, v dopolnitvi mnenja pa bolj določno. Res je ta natančnejša ocena „v škodo tožnika“, in sicer za približno 1000 EUR oz. 1 %, vendar se ta razlika še zmanjša, ko povečanje vrednosti kmetijskih zemljišč prevedemo na vrednost vseh nepremičnin. Ocena, da so vzdrževana zemljišča za 30 - 50 % več vredna od nevzdrževanih, je strokovna ocena, izvedenka pa se je na podlagi konkretnih okoliščin odločila za znesek, ki predstavlja 30 %. Taka strokovna ocena je bila za sodišče utemeljeno sprejemljiva, saj je bil očitek zoper to pavšalen.

9Predvsem pa pritožnik kljub nekaterim pripombam, ki jih zoper mnenje izvedenke kmetijske stroke ponavlja v pritožbi, slednjega tudi sam sprejema, saj na njem gradi enega svojih ključnih argumentov. Namreč kritiko odstotnega vrednotenja njegovega deleža pri ohranitvi oz. povečanju vrednosti premoženja. Pritožnik navaja, da je sodišče ugotovilo, da se je vrednost zaradi vlaganj v objekte povečala za 33.976,00 EUR, kar je 13 % vrednosti vseh nepremičnin, ki je ocenjena na 247.068,12 EUR, vrednost vlaganj v kmetijska zemljišča pa je bila 12.575,40 EUR, kar je 5 %. Nato pritožnik sešteje oba zneska vlaganj in ugotovi, da njuna vsota predstavlja cca. 19 % vrednoti nepremičnin (vsota 33.976,00 EUR in 12.575,40 EUR = 46.551,40 EUR, 46.551,40 EUR od 247.068,12 EUR = 18,84 %), torej praktično toliko, kot zahteva. Izračun, ki ga tožnik na ta način prikaže, sicer drži, in hkrati je to ultimativen argument proti njegovi kritiki dokazovanja z izvedenci, saj se ne more v isti sapi opirati na cenitev in oceno vlaganj, kot so jo opravili izvedenci, v delu, kjer mu ne koristi, pa tej oceni nasprotovati (venire contra factum proprium). Ker se je vrednost zapustničinega premoženja povečala, k temu pa je (bistveno) prispeval tudi tožnik, odpadejo njegovi očitki, da bi bilo treba upoštevati tudi vlaganja v ohranitev vrednosti premoženja. Ta logika vodi v hipotetično absurden rezultat, saj bi bilo po tej metodi marsikdaj treba izločiti več kot 100 % delež zapustnikovega premoženja.

10Po ugotovitvah sodišča, na katere se sklicuje pritožnik, in ki so oprta na mnenja sodnih izvedencev, se je torej vrednost zapustničinega celotnega premoženja v času, ko je vanj vlagal (tudi) tožnik, povečala za cca. 19 %. Vendar pa to ne pomeni, da je to avtomatično delež, ki bi se moral po 32. čl. ZD izločiti iz zapustničinega premoženja v tožnikovo korist. Pritožnik namreč spregleda oz. zanemari, da je sodišče v nadaljevanju obrazložitve po tem numeričnem izhodišču jasno, izčrpno, natančno in po oceni pritožbenega sodišča dovolj prepričljivo in preverljivo pojasnilo, zakaj le približno polovico tega šteje kot izključni prispevek tožnika. Bistvo teh razlogov je, da ni bil tožnik edini, ki je prispeval k povečanju vrednosti tega premoženja, pač pa je bila to v prvi vrsti zapustnica sama, s svojimi sicer skromnimi dohodki ter dohodki iz kmetije in gozdov, subvencijami, do neke mere pa tudi drugi njeni otroci, toženci, še zlasti prvi toženec. Razlogi o tem so natančneje razgrnjeni v tč. 15 na str. 14-16 ter nanje pritožbeno sodišče pritožnika v izogib ponavljanju tudi usmerja. S temi razlogi se pritožnik v pritožbi namreč sploh ne sooči. Izčrpno je pojasnjeno, kako je potekalo življenje in delo na kmetiji ter njeno financiranje tožnika, tožencev in zapustnice, od l. 1984 pa do zapustničinega odhoda v dom za starejše. Drži, da je vrednostna ocena deleža na ta način približna (»čez palec«), a drugačna niti ne more biti. To neposredno izhaja iz same dikcije 32. čl. ZD, ki govori o (…) delu, zaslužku ali kakšni drugačni pomoči pri pridobivanju. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da je treba tudi v skladu s sodno prakso upoštevati tako materialne kot nematerialne vložke. Na dlani je, da navedenega ni mogoče z matematično natančnostjo izračunati, pač pa je treba to nekako oceniti. Kot rečeno, je to sodišče prve stopnje tudi korektno, pravilno in zakonito, storilo. V tem smislu je treba zavrniti tudi očitek, da je sodišče posebej in v pritožnikovo škodo upoštevalo njegovo »obogatitev« v obliki brezplačnega bivanja na zapustničini kmetiji. Kaj takega nikjer iz sodbe ne izhaja; sodišče prve stopnje je to okoliščino zgolj upoštevalo kot vse druge, ko je ugotavljalo vložke, stroške, dohodke in delo posameznih družinskih članov na kmetiji.

11Zavrniti je treba še sklicevanje na nek drug že končan pravdni postopek (I Cp 1982/2015), ki za to pričujočo pravdo ne pomeni predhodnega vprašanja in na dejanske ugotovitve iz tistega postopka v tem postopku sodišče ni v ničemer vezano. Ker postopka nista bila združena, sodišče v tem pričujočem postopku ne more ponovno preverjati načina, obsega in vsebine dokazovanja tega drugega, že pravnomočno končanega postopka med istimi strankami za neko drugo zadevo, četudi je v dejanskem, življenjskem smislu s to zadevo do neke mere povezana. Pravna podlaga tistega dela družinskega spora je bila očitno povsem druga, stvarnopravna, tu pa gre za dednopravni zahtevek.

12Pritožbeni očitki se tako v celoti izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo je argumentacijsko brez dodane vrednosti glede na vse že podane argumente s strani strank in sodišča prve stopnje, zato jo kljub temu, da ima tožena stranka do te vloge formalno pravico, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si toženci niso koristili, zato strošek zanjo trpijo sami (155. čl. ZPP).