VSRS Sklep I Up 218/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, s katero je Ministrstvo za infrastrukturo zavrnilo njegovo vlogo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za pridobivanje mineralne surovine tehnični kamen – dolomit na pridobivalnem prostoru kamnoloma A. (1. točka izreka) in ugotovilo, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka). Hkrati s tožbo je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki pa jo je sodišče s sklepom z dne 27. 2. 2023 zavrnilo.

2Tožnik je nato dne 3. 7. 2023 ponovno vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je enako kot v prejšnji zahtevi, predlagal, naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu začasno uredi stanje glede spornega pravnega razmerja tako, da podaljša veljavnost koncesijske pogodbe za gospodarsko izkoriščanj mineralne surovine št. 0141- 50/2006-23 z dne 23. 3. 2010 skupaj z dodatkom št. 1 h koncesijski pogodbi z dne 27. 1. 2022, razen njegovega 2. člena.

3Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 3. 7. 2023 z izpodbijanim sklepom zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da za odločanje v obravnavanem primeru ne velja Zakon o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (v nadaljevanju ZIUPRPK), saj je toženka pred uveljavitvijo tega zakona že dokončno odločila o tožnikovi vlogi za podaljšanje veljavnosti rudarskih pravic in je zato za obravnavani postopek bistven Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). Tožnik lahko, če meni, da gre v konkretnem postopku za neustavno uporabo zakona, to izpodbija z ustavno pritožbo, ne more pa tega sanirati s predlogom za izdajo ureditvene začasne odredbe. Nadalje je pojasnilo, da se je o utemeljenosti navedb o škodi, ki bi jo zaradi poteka koncesijske pogodbe z dnem 11. 7. 2023 in zaradi zavrnitve njegove vloge za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice utrpel tožnik, njegovi družinski člani, zaposleni pri njemu in v družbi B. d. o. o., že izreklo v sklepu z dne 27. 2. 2023, ta sklep pa je pravnomočen. Trditve o tem, da toženka ne priznava pridobivalnega prostora kamnoloma A., kot je določen s prvotnim aktom o podelitvi koncesije in posledično ne spoštuje temeljnega načela določenosti upravnih aktov in načela, da mora biti o glavni stvari odločeno v izreku odločbe, pa bodo predmet vsebinske, meritorne presoje, ki jo bo sodišče opravilo, ko bo obravnavalo tožbo. Tožnik po presoji sodišča prve stopnje tudi ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki naj bi jo utrpel, če koncesijske dejavnosti ne bo mogel več izvajati, in sicer nezmožnost poplačila finančnih obveznosti, ker iz podatkov o tožnikovem premoženjskem stanju izhaja, da ima različne vire prihodkov, poleg tega za podaljšanje koncesije že ob pričetku koncesijskega razmerja ni imel nobenih zagotovil. Trditve, da bi zaprtje kamnoloma pomenilo izpad količin kamenih agregatov na trgu, pa je ocenilo kot pavšalne. Glede na hidrološko študijo in dejstvo, da tožnik ne razpolaga z ustreznim elaboratom, potrjenim za obdobje zadnjih pet let in okoliščino, da predlagani pridobivalni prostor kamnoloma A. ni skladen z dokumenti urejanja prostora Občine ..., pa tožnik po presojo sodišča prve stopnje tudi ni izkazal, da zaradi izdane začasne odredbe ne bi bila nesorazmerno prizadeta javna korist.

4Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo razloge, zaradi katerih se je v predlogu skliceval na ZIUPRPK, saj je v predlogu navedel ta predpis, kot tisti predpis, ki je posebej uredil podaljšanje veljavnosti rudarskih pravic in zato dodatno, že sam po sebi, dodatno utemeljil izdajo začasne uredbe in odložitev prekinitve koncesijskega razmerja do zaključka tega upravnega spora. V 1. členu tega zakona je namreč zakonodajalec že sam utemeljil obstoj javnega interesa za nadaljevanje koncesijskih razmerij, zato ni razumljivo vztrajanje upravnega organa in sodišča, da ravno njemu ne pripada pravica do podaljšanja rudarske pravice in koncesijskega razmerja. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je prezrlo, da je vprašanje vpliva na okolje v zvezi z delovanjem spornega peskokopa že bilo razrešeno ob izdaji prve upravne odločbe, ter da sedaj ne želi ničesar novega, le izkoristiti zaloge mineralnih snovi v obsegu kot izhaja iz prvotne koncesijske odločbe. Vztraja, da je posledice, ki so zanj fatalne narave v predlogu zelo dobro opisal in utemeljil tudi z dokazi. Po mnenju pritožnika, se sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi v zvezi s presojo težko popravljive škode preveč sklicuje na dejstvo, da je v tem sporu enkrat že zavrnilo izdajo začasne odredbe in neutemeljeno zavzema stališče, da je vprašanje težko popravljivih posledic zato že razsojena stvar. Navaja, da je sodišče prve stopnje presojo težko popravljive škode opravilo zelo pavšalno in neprepričljivo in se sploh ni ukvarjalo s tem, da ima mladoletno hčerko, ki jo je dolžan preživljati, da bosta v posledici izpodbijane upravne odločbe tako pritožnik kot družba B. d. o. o. morala prenehati z delovanjem in ne bosta mogla uresničiti poslovnih načrtov, pač pa le pavšalno zaključi, da ima pritožnik še druge vire prihodkov, čeprav iz priloženih dokazov izhaja, da so ti prihodki tako rekoč zanemarljivi. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 109/2022 in vztraja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo dokaze o njegovih dohodkih. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 3. 7. 2023 ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6Pritožba ni utemeljena.

7Po presoji Vrhovnega sodišča, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna in zakonita.

8V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja začasna odredba po 32. členu ZUS-1 nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Ker je namen začasne odredbe zagotoviti učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu, začetem zaradi nestrinjanja z odločitvijo, ki je predmet izpodbijanja, mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.¹ Tak pa bo v primerih, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja.²

9Iz tretjega v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 izhaja, da je začasna odredba sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči.³ Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.⁴

10V obravnavanem primeru je pritožnik vložil tožbo zoper odločbo, s katero je Ministrstvo za infrastrukturo zavrnilo njegovo zahtevo za pridobitev koncesije za bodoče obdobje 17 let s pričetkom od 11. 7. 2023 dalje. Izdaja začasne odredbe torej v zadevi, kot je obravnavana, lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1). Navedeno pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

11Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da mu zaradi nezmožnosti izvajanja koncesijske dejavnosti, nastaja težko popravljiva škoda (nezmožnost poplačila finančnih obveznosti). Vsa ta zatrjevana škoda pa ni neposredna posledica zavrnitve podaljšanja koncesijskega razmerja, ampak prenehanja veljavnosti pritožnikove koncesije z dnem 23. 3. 2010. Prav prenehanje koncesijskega razmerja je okoliščina, zaradi katere pritožnik ne more več opravljati dejavnosti izkoriščanja rudarske pravice v kamnolomu A., s prenehanjem opravljanja dejavnosti oziroma poslovanja pa so povezane vse nadaljnje posledice, ki jih zatrjuje. Pri čemer je treba v zvezi z zatrjevano težko popravljivo škodo posebej poudariti, da prenehanje koncesijske pogodbe ni bilo nepričakovano, njeno podaljšanje pa tudi ne samoumevno. Zahteva za podaljšanje koncesije namreč še ne zagotavlja, da bo zahtevku ugodeno, kar pomeni, da je pritožnik škodo utemeljil s pričakovanjem, ki se ni uresničilo. Neuspelo pričakovanje pa že samo po sebi ni zadostna podlaga, s katero bi bilo mogoče utemeljiti škodo, ki naj jo prepreči začasna odredba.⁵ Zato bi bilo zatrjevano škodo z ustreznimi poslovnimi odločitvami, vezanimi na konec koncesijske pogodbe, mogoče preprečiti.

12Glede zatrjevane težko popravljive škode, ki pa naj bi jo utrpel pritožnik, njegovi družinski člani in zaposleni pri pritožniku in družbi B. d. o. o. pa Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da novi predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ni temeljil na novih okoliščinah. Ne gre torej za objektivno nove, spremenjene okoliščine, zato ima sodišče prve stopnje prav, da obravnavani predlog v tem delu predstavlja že razsojeno stvar.

13Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da pritožnik v obravnavani zadevi nevarnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal.

14Ker pritožnik ni izkazal težko popravljive škode kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti in prizadetost javne koristi.

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka

16Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

¹ Primerjaj npr. sklepa VS RS I Up 68/2020 z dne 15. 6. 2020, I Up 111/2020 z dne 2. 9. 2020.
² Sklep Vrhovnega sodišča I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016.
³ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016.
⁴ Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018.
⁵ Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo pri presoji zavrnjenih predlogov za začasne odredbe v primeru neuspelih kandidiranj na razpisih za pridobitev javnih sredstev, npr. sklepi I Up 171/2018 z dne 1. 10. 2018, I Up 136/2017 z dne 21. 6. 2017, I Up 229/2015 z dne 15. 10. 2015 in ostali.