VSL Sodba II Cp 1748/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti tožeči stranki A. A. plačati 11.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 12. 2018 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 251,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (prvi tožnik in druga tožnica) v roku 15 dni po pravnomočnosti plačati znesek v višini 3.341,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), da je toženka dolžna prvemu tožniku v roku 15 dni po pravnomočnosti plačati znesek v višini 11.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2018 dalje (III. točka izreka) ter v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek (II., IV., V., VI. točka izreka). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (VII. točka izreka).

2Zoper I., III., in VII. točko izreka uvodoma navedene sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom spremembe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev s stroškovno posledico. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo mnenju sodnega izvedenca, ki ni strokovno preverljivo. Izvedenec ni uspel pojasniti, zakaj jaški glede na stanje terena niso ustrezni. V izračunu ni jasna kvadratura ceste in količina vode, vhodni podatki niso preverljivi. Izvedenec je pojasnil, da ni mogoče ločiti med vodami, ki padejo na občinsko cesto neposredno in vodo, ki prihaja iz sosednjih nepremičnin, hkrati pa navedel, da je sistem cevi neustrezen že tudi z vidika upoštevanja le prispevnih voda. Izvedenec je med drugim navedel, da bo ob večjih nalivih še vedno prišlo do zatekanj, čeprav med strankama ni sporno, da od leta 2016 sporne nepremičnine niso več poplavljene.

Toženki ni poznan predpis, ki naj bi ga kršila o neustreznih dimenzijah jaška. Površina ceste se v preteklosti ni spreminjala, sprememba je bila zgolj na strani nelegalnih priklopov sosednjih nepremičnin. Izvedenec ni napravil izračuna o nujnosti dimenzij jaška. Zaključki izvedenca so gola ugibanja in nimajo strokovne podlage, na katero bi toženka lahko argumentirano odgovorila ali jih preverila. Ker se izpodbijana sodba opira na zaključke izvedenca, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilnih razlogov se ne da preizkusiti ter je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi. Jaški so bili zgrajeni skladno s smernicami, ki so veljale v času izgradnje.

Krajani so bili nezakonito priključeni na obravnavani kanal. Toženka ni odgovorna za izlivanje voda na nepremičnino tožnikov, ampak so protipravno ravnali okoliški prebivalci ter tožnika, ko sta domnevno začetno stanje sanirala sama brez ustreznih dovoljenj. Kanalizacijski sistem je bil zgrajen pred 30 leti po tedanjih merilih. Toženka je vse zakonske obveznosti izpolnjevala. Tožnika sta vso meteorno in fekalno vodo sama speljala na njuno parcelo in sta za nastalo situacijo odgovorna sama. Vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo toženke in nepremoženjsko škodo prvega tožnika ni izkazana.

Toženka ni ravnala malomarno. Prerekala je navedbe tožnikov, da si že od leta 1991 prizadevata za ureditev stanja preko krajevne skupnosti. Nesporna je trditev tožnikov, kdo je spreminjal vlogo meteornega kanala. Toženka leta 2015, ko je bila seznanjena z zadevo, ni imela podlage za ukrepanje. Zatrjevan način zamakanja toženka ne priznava. Iz dopisa z dne 7. 10. 2015 izhaja, da je bila sanacija takrat že končana, kar vpliva na zastaranje zahtevka o povračilu materialnih stroškov, do česar se sodišča prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni napravilo ustrezne dokazne ocene neskladnih trditev tožnikov in ni upoštevalo metodološkega napotka. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V dokazno oceno je namreč sodišče prve stopnje vključilo le dejstva, ki potrjujejo izpodbijano odločitev.

V zdravstvenih izvidih prvega tožnika od leta 2005 do leta 2017 je skrb v zvezi s kanalom omenjena le v izvidu z dne 7. 11. 2016. Iz izvida psihiatra z dne 17. 3. 2010 izhaja, da so se težave prvega tožnika začele spontano. Domnevne zdravstvene težave zato niso v ničemer povezane z obravnavanimi okoliščinami o odvodnjavanju. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah sodne izvedenke in ne upošteva zdravstvene dokumentacije prvega tožnika. Ni jasno, zakaj prvi tožnik težav zamakanja zdravnikom ni omenil že prej. Sodna izvedenka ni natančno razmejila v kolikšni meri je za nastanek težav prvega tožnika kriv domnevni kronični stres zaradi poplavljanja, kolikšen del pa so k bolezni pripomogli ostali dejavniki. Prvi tožnik je v medicinskih izvidih ob anamnezi opisoval tudi vzroke za bolezen kot so npr. smrt mame, težave z žago, izguba službe. Še bolj nelogično je, da se prvi tožnik danes, po obolenju možganov bolje spomni, kaj je vzrok njegovih težav, v preteklosti pa je na to pri vseh pregledih pozabil in tega ni bil sposoben prepoznati. Sodišče prve stopnje te okoliščine ni upoštevalo in nekritično sledi sodni izvedenki. Izvedenka je ugibala dejstva, ki so v nasprotju z vsebino medicinskih izvidov. Skladno s teorijo o adekvatni vzročnosti tožnikovo stresno doživljanje spornega zamakanja ne more povzročiti odškodninske odgovornosti toženke. Ne gre za okoliščino, ki bi po rednem teku stvari pripeljala do zmanjševanja tožnikovih življenjskih funkcij. Med takšne okoliščine ni mogoče šteti subjektivnih zaznav in počutja glede domnevnega izlitja odpadnih voda. Tudi izvedenka je ugotovila, da se pri prvem tožniku depresija ni razvila neposredno zaradi ravnanj toženke, ampak zaradi osebnih lastnosti tožnika. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je razmerja z lokalno skupnostjo doživljal izrazito negativno.

Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje upoštevalo osebne lastnosti prvega tožnika in zakaj je sledilo izvedenki, da je ravno poplavljanje pretežen vzrok depresije in ne kateri od drugih dejavnikov. Tožnik je izrazil vzroke slabega počutja zdravnikom. Ni verjetno, da ves ta čas ni vedel in znal izraziti prave težave za njegovo zdravstveno stanje, če je tedaj res obstajalo. Razlogi o odločilnih dejstvih niso jasni, prav tako si med seboj nasprotuje zaključek, da vzrokov ni mogoče razdeliti, in hkrati, da so težave z nepremičnino pretežni vzrok tožnikove depresije.

Sodišče prve stopnje in izvedenka duševnih bolečin pri prvem tožniku nista ugotovila, ampak obratno, da je zaradi duševnih bolečin prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ravno zmanjšanje življenjskih funkcij je vzrok duševnim bolečinam. Podlaga za zmanjšanje življenjskih funkcij ne morejo biti le duševne bolečine, kar izhaja iz gramatikalne razlage 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Prvi tožnik je tudi izrecno izpovedal, da danes težav v običajnem življenju nima in da ga ni nič prizadelo.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, da so težave z nepremičnino pretežen vzrok za depresijo tožnika. Takšen zaključek ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Tudi znesek višine odškodnine ni obrazložen. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso VSRS II Ips 658/2009, kjer je bila izključna odgovornost na strani toženke in prisojena odškodnina v višini 12.000 EUR, v konkretnem primeru pa je za nastalo škodo le pretežni vzrok toženkino protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je vzrok težav z nepremičnino k razvoju depresije pripomogel v 75%, ostali vzroki pa le 25%, kljub dejstvu, da izvedenka vzrokov ni mogla razmejiti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je tožnik z določenimi motnjami soočal že prej in ni upoštevalo njegovega subjektivnega dojemanja dogodkov. Znesek dosojene odškodnine je močno pretiran.

Napačna je odločitev o pravdnih stroških. Tožnika sta ob spremembi tožbe umaknila del zahtevka na plačilo denarne rente. Na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP mora stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Glede denarnega zahtevka za plačilo 14.735,42 EUR sta tožnika uspela v deležu 36 %. Tožnika sta vtoževala tudi plačilo nadomestila za trajno služnost in s tem zahtevkom v celoti propadla. Prvi tožnik je vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.000 EUR in bil v tem delu uspešen v 77,5%. Druga tožnica pa je z zahtevkom na plačilo odškodnine v višini 5.000 EUR v celoti propadla. Tožnika sta bila v celoti neuspešna tudi z nepremoženjskim zahtevkom iz VI. točke izreka sodbe. Tožnika sta bila s samim temeljem zahtevka uspešno zgolj v manjšem delu, po višini pa 22%. Skupno po temelju in višini približno 10%. Sodišče lahko odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka le tedaj, kadar je uspeh približno enak in kadar ne gre za bistvene razlike pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni ali drugi stranki. Tožnika bi morala toženki glede na uspeh povrniti sorazmeren del stroškov.

3Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Prerekata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v obdobjih od leta 1991 do avgusta 2016, ko sta tožnika izvedla sanacijo kanalizacije, prihajalo do izlivov vode na njuno nepremičnino in poplavljanja. Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da je do poplavljanja in izlivanja vode prišlo zaradi neustrezno grajenega sistema odvodnjavanja odpadnih voda na toženkini nepremičnini. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca gradbene stroke utemeljeno zaključilo, da je za izlivanje vode na zemljišče tožnikov odgovorna toženka, ki je z opustitvijo ukrepov za ustrezno odvodnjavanje na način, da meteorna voda ob večjih nalivih ne bi poplavljala nepremičnine tožnikov, ravnala protipravno.

6Ne drži pritožbena graja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na nestrokovnih, nepreverljivih in arbitrarnih zaključkih izvedenskega mnenja. Izvedenec je v izvedenskem mnenju navedel predpise, na katere je oprl izvedensko mnenje, ter konkretno pojasnil, da je glede na površino ceste, velikosti jaškov, premera cevi in naklona sistem za odvodnjavanje meteornih voda neustrezen. Konkretno je izmeril dimenzije obstoječih jaškov, premera cevi ter njihovega naklona terena in ugotovil, da je vzrok za poplavljanje nepremičnine tožnikov prevelik naklon cevi, in izrazito premajhen in nepravilno zgrajen jašek, ki ima v vogalu položen še električen kabel, ki dodatno ovira pretok vode. Ni potrebno, da bi pravna pravila izrecno predpisovala točno določeno velikost jaškov kot ustrezno dimenzijo. Izlivanje odpadnih voda na sosednjo nepremičnino, ki presega krajevno običajno mero in povzroča škodo na sosednji nepremičnini, že samo po sebi predstavlja prepovedano imisijo in vir nevarnosti ter protipravno ravnanje. Toženkina obveznost je, da poskrbi za ustrezno izgradnjo sistema odvodnjavanja, da do poplavljanja ne prihaja več. Izgradnja takšnega sistema je odvisna od konkretnih okoliščin in terena v naravi in ne pravnih predpisov o ustrezni velikosti jaškov. V zvezi s tem pa je izvedenec glede na količino vode, njene hitrosti in pretoka v ceveh podal tudi konkreten izračun, koliko bi morala znašati dimenzija spornega jaška J1, da bi vsaj delno umirila in zaustavila silo toka vode. Ugotovitve sodnega izvedenca tako niso gola ugibanja in samovoljna, kot zmotno meni pritožba, ampak temeljijo na konkretnih podatkih in izračunih.

7Sodni izvedenec je na pripombo toženke, naj pojasni, kako je prišel do izračuna količine vode, navedel, da je pri izračunu upošteval kvadraturo ceste, po konfiguraciji ceste izračunal približno površino, ki se steka v ta kanal, in navedeno pomnožil s količino vode ter končno izračunal, da se v sporni kanal steka 4,5 kubika vode. Toženka na takšen izračun ni imela več pripomb, zato sedaj v pritožbi neutemeljeno graja, da vhodni podatki za izračun količine vode niso preverljivi, saj vhodnih podatkov od izvedenca niti ni zahtevala.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se površine cesta od izgradnje jaškov ni spreminjala, ampak le število nelegalnih priklopov na sporni kanal s strani drugih sovaščanov ter so ravno nelegalni priklopi odpadnih voda sovaščanov v sporni kanal povzročili poplavljanje nepremičnine. Sodni izvedenec je izrecno razmejil in navedel, da sporni jašek J1 ne bi zadostoval za odvajanje že zgolj meteornih voda, ki bi padle izključno na površino javne ceste in da bi nepremično tožnikov poplavljalo tudi brez stekanja voda v kanalizacijski sistem iz nelegalnih priklopov sovaščanov ter drugih prispevnih površin. Toženka v pritožbi napačno povzema ugotovitve sodnega izvedenca glede ločitve količine posameznih meteornih voda. Sodni izvedenec je v dopolnitvi izvedenskega mnenja pojasnil, da je vprašanje o ločitvi voda le teoretično, saj ni mogoče ločiti meteornih voda, ki padejo na obcestne brežine, cestne odcepe, mulde in cestne bankine, od voda, ki padejo in se prelivajo iz same površine ceste. Teoretično vprašanje o ločitvi voda se je nanašalo zgolj na meteorno vodo, ki pade na površino cesto in obcestne površine, ne pa tudi na količino prispevne vode s strani nelegalnih priklopov sovaščanov. Toženka zato zmotno navaja, da je izvedenec navedel, da ni mogoče ločiti meteorno vodo, ki pade na površino ceste in tisto, ki je speljana v sistem s strani nelegalnih priklopov sovaščanov. V tem delu je bil sodni izvedenec povsem jasen. Tudi brez upoštevanja dotekanja meteornih voda s strani nelegalnih priklopov sovaščanov, je jašek J1 premajhen in neustrezen.

9Strokovnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja tudi ne omaje zaključek sodnega izvedenca, da se voda iz jaška J1 ob večjih nalivih še sedaj izliva na nepremičnino tožnikov. Sistem odvodnjavanja na toženkini nepremičnini ni bil saniran, zato je povsem logično, da se voda ob večjih padavinah še vedno izliva proti nepremičnini tožnikov. Vendar (kot je v nadaljevanju pojasnil sodni izvedenec) se zaradi obravnavane sporne sanacije tožnikov, zaradi pravilne izgradnje jaška J2, voda več ne izliva na nepremičnino tožnikov.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja utemeljeno zaključilo, da je bila opravljena sanacija s strani tožnikov nujna in edina možna rešitev za preprečitev iztekanja voda in naplavnin na njuno nepremičnino, jašek J2 pa je bil dimenzijsko pravilno in funkcionalno zgrajen. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da sta tožnika sama odgovorna za nastalo situacijo, ker sta vso meteorno in fekalno vodo speljala sama na njuno parcelo.

11Datum sanacije (avgust 2016) med pravdnima strankama ni bil sporen. Pritožbene trditve, da je bila sanacija zaključena že do 7. 10. 2015 predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Do ugovora zastaranja denarnega zahtevka za povrnitev vrednosti opravljenih del se je sodišče prve stopnje opredelilo v tretjem odstavku 29. točke izpodbijane sodbe. Zahtevek za povrnitev stroškov dela v obdobju od 2013 do 2018 ni bil sklepčen, zato se sodišču prve stopnje do ugovora zastaranja v tem delu ni bilo potrebno opredeljevati. Za preostale materialne stroške toženka ni podala ugovora zastaranja, niti takšen zahtevek še ne bi mogel zastarati glede na nesporni datum izvedbe sanacije in datum vložitve tožbe.

12Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

13Toženka pa v pritožbi utemeljeno graja odločitev sodišče prve stopnje o dosojeni odškodnini prvemu tožniku za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (III. točka izreka sodbe). Tožnik je zatrjeval, da je zaradi opustitve dolžne skrbnosti toženke med drugim zbolel, postal invalid III. kategorije, imel glavobole, težave s spominom, blodnjave, nespečnost, depresivnost, upad kognitivnih sposobnosti ipd. Sodišče prve stopnje je postavilo sodno izvedenko psihiatrične stroke, ki je ugotovila, da je bilo iztekanje vode na nepremičnino tožnika pretežni del vzroka za nastanek tožnikove (klasične) depresije. Pojasnila je, da je depresija posledica dednih, bioloških, psiholoških in socioloških dejavnikov, razlog za njeno sprožitev pa so obremenilni dogodki, ki povzročijo kronični stres, ter da je prvi tožnik zaradi značajskih in osebnostnih lastnosti bolj nagnjen k pojavu depresije. Na podlagi navedenih ugotovitev sodne izvedenke je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je zatrjevana nepremoženjska škoda prvega tožnika posledica ravnanja toženke, ki ni ustrezno uredila odvodnjavanja meteornih voda.

14Sodišče prve stopnje je ugotovljeni naravni vzročnosti za nastanek tožnikove depresije zmotno pripisalo pomen pravnorelevantne vzročne zveze v razmerju med ugotovljenim toženkinim protipravnim ravnanjem in domnevno nastalim škodnim dogodkom. Toženka utemeljeno navaja, da po teoriji o adekvatni vzročni zvezi opustitev dolžne skrbnosti ravnanja organa lokalne samouprave v konkretnih okoliščinah po normalnem rednem teku stvari ne pripelje do posledice zmanjšanja življenjskih funkcij, depresije in III. kategorije invalidnosti.

15Čeprav naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico v konkretnem primeru obstaja, pa ni vsak naravni vzrok že tudi pravno upoštevan. Po teoriji adekvatne vzročnosti se namreč izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari pripelje do enake posledice. Teorija se tesno povezuje s pojmom predvidljivosti posledice v razmerju do škodnega dogodka. Stranka odgovarja za normalne posledice svojega ravnanja, za posledice, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati.

16Kot je pojasnila izvedenka, je nastanek bolezenskega stanja depresije že v osnovi posledica več različnih dejavnikov, ki soodvisno prispevajo k nastanku bolezni. Čeprav je bilo po ugotovitvah sodne izvedenke ravnanje toženke pretežni naravni vzrok (sprožilnik) za nastanek tožnikove bolezni, takšen naravni vzrok ni pravno upoštevan. Presoja pravno relevantne vzročne zveze je namreč pravno vprašanje, odgovor na katerega pa ni vedno enak naravnemu sosledju dogodkov.

17Po življenjskih izkušnjah spor z upravnim organom praviloma po rednem teku stvari ne pripelje do bolezenskega stanja depresije, kot je bila ugotovljena pri prvem tožniku. Niso redki spori med prebivalci občine in občinskimi organi o ureditvi določenih razmerij. V takšnih primerih ima vsak na razpolago ustrezna pravna sredstva za zaščito svojih pravno priznanih interesov. Po presoji pritožbenega sodišča pa pasivnost upravnega organa in zavračanje zahtev prebivalca občine po ureditvi določenih stanj, ob odsotnosti kakršnega koli izvršilnega naslova, ki bi upravnemu organu nalagal dolžno ravnanje po rednem normalnem teku stvari, ne vodi do nastanka depresije. Takšna posledica ni običajna, niti vnaprej predvidljiva kot pravno relevantna vzročna kavzalnost. V konkretnih okoliščinah je bilo nastalo tožnikovo bolezensko stanje nekaj izrednega ter takšna posledica v razmerju do okoliščine, ki je bila ugotovljena kot toženkino nedopustno ravnanje, ni adekvatna in zato tudi ne pravno odločilna.

18Temeljno načelo odškodninskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob naslednjih (splošnih) pogojih odškodninskega delikta: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Po v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika uzakonjenem načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom oškodovancu ni treba dokazati le četrtega izmed navedenih elementov civilnega delikta (krivde), ostale pa mora, kar pa prvotožniku ni uspelo. Ker morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno izpolnjeni vsi štirje prej navedeni elementi civilnega delikta, zaradi izostale pravno relevantne vzročne zveze toženka ni odškodninsko odgovorna za zatrjevano tožnikovo nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu (III. točki izreka sodbe) sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo. Ob takšnem položaju so vse ostale pritožbene navedbe, s katerimi se toženka zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, pravno nepomembne in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Toženka končno neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Kljub spremembi sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na končni uspeh in upoštevanje vseh okoliščin konkretnega primera, pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka. Merilo upoštevanja vseh okoliščin omogoča, da sodišče sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.¹ Drži pritožbena navedba, da sta tožnika postavila več različnih zahtevkov, s katerimi v večini nista uspela in sta del zahtevka na plačilo denarne rente umaknila. Vendar toženka v pritožbi spregleda, da so bili zahtevki v večini zavrnjeni zaradi nesklepčnosti in o tem posebni dokazni postopek ni tekel. Tudi del zahtevka, ki je bil umaknjen, v končnem izračunu predstavlja le manjši del stroškov. Matematično je končni uspeh toženke nedvomno višji od uspeha tožnikov, vendar pa je za konkretno stroškovno odločitev bistvena okoliščina, da je podana razlika pri višini pravdnih stroškov, ki so nastali eni in drugi stranki. Tožnika sta namreč založila predujem za izvedenca gradbene stroke in dva izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi okoliščino, da sta bila tožnika zastopana po skupnem pooblaščencu. Upoštevaje vse navedene okoliščine ob delnem uspehu tožnikov (drugi odstavek 154. člena ZPP) in stroškov umika dela zahtevka (prvi odstavek 158. člena ZPP), vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče zato kljub delni spremembi sodbe ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

20Pritožba tožene stranke je tako delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek prvega tožnika za plačilo nepremoženjske škode. V preostalem delu je pritožba tožene stranke ob odsotnosti kršitev, ki jih pritožbeno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljena, zato jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženka je s pritožbo delno uspela v višini 11.000 EUR. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku 14.341,38 EUR je toženkin uspeh 77%, uspeh tožnikov pa 23%. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo strošek za sestavo pritožbe po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (OT) v višini 625 točk, 2% materialnih izdatkov v višini 12,5 točke, oboje povišano za 22% DDV, kar skupaj znese 466,65 EUR. Tožnika, ki sta argumentirano odgovorila na pritožbo, sta glede na delni pritožbeni uspeh upravičena do delnega povračilo stroškov za sestavo odgovora. Pritožbeno sodišče je tožnikoma priznalo strošek za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v višini 625 točk, 2% materialnih izdatkov v višini 12,5 točke, oboje povišano za 22% DDV, kar skupaj znese 466,65 EUR. Upoštevaje pritožbeni uspeh, znašajo pritožbeni stroški tožnikov 107,33 EUR (23%), pritožbeni stroški toženke pa 359,32 EUR (77%). Po medsebojnem pobotanju pritožbenih stroškov sta tožnika dolžna toženki plačati 251,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.

¹ N. Betetto, komentar k 154. členu ZPP v; L. Ude, N. Betteto, A. Galič, V. Rijavec., D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 31.