VSK Sklep VI Kp 56429/2019

I. Pritožba obtoženčeve zagovornice se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obtoženčeve zagovornice za izločitev dokazov, in sicer uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja PP Piran z dne 19.3.2020; uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od A. A.; uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od B. B. z dne 23.4.2020 in poročila v dopolnitev kazenske ovadbe.

2Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožuje obtoženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlagani izločitvi dokazov, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dejansko stanje iz katerega izhaja obravnavana situacija, je sledeča. Varnostna kamera, ki je bila postavljena pred gostinskim lokalom, v katerega je bilo vlomljeno, je posnela storilca tega dejanja. Naslednjo jutro je čistilka A. A. po telefonu obvestila policijo, ki je nato opravila ogled, oškodovanec pa je policistom ob prijavi dejanja izročil tudi zgoščenko s posnetkom varnostne kamere, na katerem je fotografija storilca vloma. Čez približno tri mesece pa je navedena A. A. policistom povedala, da je na posnetku varnostne kamere, katerega je na spletu objavil lastnik lokala, prepoznala svojega bivšega partnerja, obtoženega C. C. Na podlagi njenih obvestil so nato policisti opravili razgovor še z B. B., ki je na posnetku, katerega mu je pokazala A. A. prav tako prepoznal obtoženca. Na podlagi zbranih obvestil ob obeh navedenih je nato bila vložena obtožba zoper obtoženca.

5Obramba obtoženca je na predobravnavnem naroku predlagala izločitev video posnetka ter uradne zaznamke, kot so zgoraj našteti. Izločitev je utemeljevala s tem, da je lastnik lokala s tem, ko je na spletu objavil slike storilca vloma, posegel v obtoženčevo pravico do zasebnosti po 35. členu Ustave RS ter v pravico do človekove osebnosti in dostojanstva po 21. členu Ustave RS.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da video posnetek ni bil pridobljen s kršitvijo ustavnih pravic obtoženca, saj je varnostna kamera bila nameščena zaradi varovanja osebnega premoženja oškodovanca in je zato ta izvrševal pravico do lastnine, ki je močnejša od pravice do zasebnosti obtoženca v času, ko je z obravnavanim dejanjem posegel v tujo lastnino. Tudi, ko je lastnik lokala objavil sliko na spletu, je še vedno izvrševal svojo pravico do zasebne lastnine, saj je hotel identificirati storilca, od katerega bi nato terjal povrnitev škode. Zato posnetek, ki je bil zakonito pridobljen ni postal nezakonit le zato, ker je bil kasneje objavljen na spletu.

7Pritožba ne oporeka ugotovitvi sodišča, da je bil video posnetek pridobljen nezakonito, pač pa vztraja pri stališču, da oškodovanec ni imel pravice, da je video posnetek objavil na spletu. Pravica do objave namreč v skladu s Kazenskim zakonikom, Zakonom o kazenskem postopku ter Zakonom o nalogah in pooblastilih policije, pripada le policiji, saj je šlo za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Lastnik lokala zato ni imel nobene podlage, da je posnetke objavil na spletu in gre zato za grob poseg v obtoženčeve osebnostne pravice.

8Po oceni vseh navedenih dejstev sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Najprej je treba poudariti, da sam video posnetek varnostne kamere tudi s strani obrambe ni problematičen, pač pa le njegova obdelava s strani oškodovanca, ki je imela za posledico odkritje obtoženčeve identitete kot storilca vloma. Oškodovanec namreč posnetke po mnenju pritožbe ne bi smel objaviti na spletu, ker je to izključno v pristojnosti policije. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da je takšno stališče zavzela tudi Informacijska pooblaščenka v mnenju z dne 6.5.2009, številka 0712-205/2009/2, v katerem je obrazloženo, kdaj se lahko osebni podatki obdelujejo v zasebnem sektorju na podlagi 3. točke 10. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), in da ta določba ne daje zadostne pravne podlage za objavo posnetkov osumljencev storilcev kaznivega dejanja na spletu, kar je v izključni pristojnosti policije.

9Poleg tega mnenja pa je treba opozoriti še na mnenje Informacijske pooblaščenke z dne 14.9.2023, številka 07121-1/2023/1142, ki podaja razlago nekaterih splošnih pojmov z vidika varstva osebnih podatkov. Tako pri razlagi osebni podatkov navaja, da le-ti v skladu s 1. točko četrtega člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavljajo katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, določljiv posameznik pa je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Kot dalje izhaja iz navedenega mnenja zato lahko fotografije oziroma posnetki pomenijo varovane osebne podatke po Splošni uredbi le, kadar določajo ali omogočajo določljivost posameznika, predvsem takrat, ko je posameznik na fotografiji jasno in nedvoumno razviden in bi se ga dalo na ta način identificirati, prepoznati in določiti ali, ko se hkrati s posnetki in fotografijami obdelujejo tudi drugi osebni podatki o posamezniku kot npr. njegovo ime in priimek, njegova letnica rojstva ipd. Če je ločljivost shranjenih fotografij ali posnetkov dovolj velika in je posameznike na njih mogoče prepoznati takšno snemanje oziroma fotografiranje dogodkov teoretično lahko predstavlja obdelavo osebnih podatkov, za katere pa je treba imeti ustrezno pravno podlago.

10Navedeno stališče je po ugotovitvi sodišča druge stopnje pomembno za to, ker v konkretnem primeru ni šlo za poseg v osebne podatke obtoženca. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijanega sklepa, je oseba na posnetku zelo slabo vidna in bi storilca lahko prepoznal le kdor ga zelo dobro pozna oziroma kdor pozna njegova oblačila, zaradi česar že iz tega razloga ni bilo poseženo v obtoženčevo zasebnost. Rečeno drugače, fotografija storilca na posnetku je bila preveč slaba, da bi omogočala obtoženčevo identiteto, razen njegovi partnerici, ki ga je prepoznala predvsem po oblačilih. Zato v konkretnem primeru objava posnetka ni predstavljala obdelave zaupnih podatkov obtoženca in zato tudi ni prišlo do kršitve njegovih ustavnih pravic, še sploh, ker je zakonsko podlago za objavo fotografij imela policija. Obtoženčeve osebnostne pravice bi zato lahko bile še tembolj prizadete, kolikor bi fotografije objavila policija kot državni organ, za razliko od zasebnika.

11Ker glede na vse obrazloženo pritožba pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogla omajati, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.