VSL Sodba I Cp 301/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica v tem sporu navaja, da jo je poškodoval senčnik večjih dimenzij, ki je priletel s stojnice toženca. Zatrjuje, da je do škodnega dogodka prišlo, ker toženec svojih senčnikov ni ustrezno zaščitil, da slednji navkljub vetru ne bi ogrožali kupcev in ostalih mimoidočih. Od toženca zato zahteva plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek (po temelju in v celoti) utemeljen.

3Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče izhajalo iz napačne in zgolj verjetne ugotovitve, da naj bi do škodnega dogodka prišlo, ker je senčnik nepravilno zapiral; ga še odprtega vzel iz stojala, držal v rokah in poskušal zapreti, a ga je veter odpihnil in pri tem zadel tožnico. Meni, da slednje ni dokazano, saj naj bi njegovo manevriranje s senčnikom videla le tožnica in njena hči, ne pa tudi ostale zaslišane priče. Pojasnjuje, da senčnika velikih dimenzij niti objektivno ni mogoče tako zapreti in ob tem graja dokazno oceno. Poudarja, da ni dokazano, da je v tožnico priletel prav njegov senčnik, saj takšne senčnike uporabljajo tudi v drugih bližnjih lokalih. Priče so senčnik videle le v zraku, niso pa vedele, čigav je bil. Zgolj iz tožničine izpovedbe izhaja, da naj bi senčnik, ki jo je zadel, nato sam tudi odnesel, a to ne drži. Na fotografijah, posnetih nekaj dni po dogodku, so na njegovi stojnici vidni uporabni senčniki, kakršni pa ne bi mogli biti, če bi bil kateri dejansko udeležen v dogodku. Navaja, da bi moralo sodišče o obstoju protipravnega ravnanja odločati z gotovostjo, ne zgolj z verjetnostjo, tožnica pa ni zadostila ustreznemu dokaznemu bremenu. Meni, da že zaradi (neustrezno) dokazanega protipravnega ravnanja ne more biti odgovoren za nastalo škodo, zato dokazno breme nasprotnega ne more biti prevaljeno nanj. Navaja še, da je bila tožnica poškodovana zaradi višje sile – močnega vetra. Sodišče napačno šteje, da veter ni bil nepredvidljiv, saj so vsi zaslišani izpovedali, da je veter zapihal nenadno in močno, takšnega učinka pa ni mogoče preprečiti. Če bi bil veter pričakovan, se takrat nihče ne bi odpravil na plažo. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v zavrnilno, z ustrezno stroškovno posledico za tožnico. Priglaša še svoje pritožbene stroške.

4Tožnici je bila pritožba ustrezno vročena, a nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je v tožnico priletel senčnik in jo posledično poškodoval. Toženec je zatrjeval in dokazoval le, da to ni bil njegov senčnik, saj so bili vsi ustrezno pričvrščeni, takrat pa pravilno zaprti in pospravljeni. Ob tem gre ugotoviti, da se je prvostopenjsko sodišče izčrpno posvetilo ugotavljanju, za čigav senčnik je dejansko šlo. Bistvene ugotovitve so: - da je imel toženec na stojnici prav tak senčnik, kakršnega opisujejo zaslišani, ki so dogodek zaznali, enak pa je razviden tudi iz fotografije stojnice, ki je bila posneta po dogodku, - da so zaslišani opisovali, da je senčnik priletel s smeri toženčeve stojnice, dodatno pa to izhaja tudi iz zapisov zaposlenih iz bližnjega hotela, ki jih je predstavila direktorica slednjega, - da so se v bližnjih lokalih nahajali drugačni senčniki, takšni pa le v lokalu, kjer se je senčnik po izpovedbah zaslišanih zaustavil (priletel pa je z nasprotne smeri); za kar vse je prvostopenjsko sodišče navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi.¹ Če k opisanemu dodamo še prepričljivi izpovedbi tožnice in njene hčerke o tem, da je senčnik priletel le nekaj sekund in metrov kasneje, ko so šli mimo toženčeve stojnice, kar vse se sklada s prej opisano smerjo leta senčnika, je jasno, da je bil v dogodku udeležen prav toženčev senčnik.

7Izkrivljeno je zato pritožbeno zatrjevanje, da priče niso vedele, komu je pripadal sporni senčnik. Izpovedbe so v bistvenem enotne, še zlasti glede izgleda senčnika in smeri leta. Posebej gre izpostaviti izpovedbi A. A. in B. B., ki sta dogodek najbolj celovito zaznala, poleg tega pa gre za domačina, ki okolico plaže (vključno s toženčevo stojnico) dobro poznata. Kot pravilno izpostavlja prvostopenjsko sodišče, sta prav onadva natančno izpovedovala, da se je senčnik, ki je pokrival toženčevo stojnico v bližini veslaškega kluba, od tam dvignil in letel proti tožnici. Oba sta izrecno izpovedala, da mislita, da je šlo za toženčev senčnik, A. A. pa dodatno še, zakaj ni moglo iti za senčnik drugega lokala. Takšni ali podobni senčniki so se tam res nahajali, a iz zaslišanj zaposlenih izhaja, da so imeli senčnike drugačnih barv oz. da nobenega ni odneslo, predvsem pa se lega teh lokalov, ki izhaja tudi iz fotografij dogodka in skic zaslišanih, ne sklada z ugotovljeno smerjo leta senčnika. Povsem špekulativno pa je naziranje, da senčnik, ki je bil udeležen v dogodku, kasneje ne bi mogel biti več uporaben. Zakaj bi prvo izključevalo drugo, pritožnik niti ne pojasni.

8Bistvo že v uvodu predstavljenega očitka protipravnosti toženčevega ravnanja je njegova opustitev dolžnostnega ravnanja. In prav takšno protipravno ravnanje je (s stopnjo prepričanja) ugotovilo prvostopenjsko sodišče - ob ugotovitvi, da je v tožnico priletel senčnik toženca, je jasno, da najmanj eden ni bil ustrezno zavarovan oz. pospravljen, zato je (nenadzorovano in sunkovito) poletel in se s kovinsko konico zapičil v nogo tožnice.² Ni torej bistveno, ali je toženec senčnik dejansko držal v rokah, niti ali je takšen način zapiranja dejansko mogoč. Ker ne gre za odločilno dejstvo, ga prvostopenjskemu sodišču niti ni bilo treba ugotavljati, še zlasti pa ne z gotovostjo. Stališče, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je toženec zelo verjetno držal senčnik in ga na takšen (nepravilen) način poskušal zapreti, je treba razumeti le kot dodatno osvetlitev dogajanja in podkrepitev ugotovitve, da je šlo za senčnik toženca. Iz tožničine izpovedbe namreč izhaja, da prav zato, ker je neposredno pred dogodkom opazila toženca, kako se v rokah držeč senčnik „muči“ zapreti, misli, da mu je senčnik nato odletel in jo prav ta tudi zadel. V enakem smislu gre razumeti njeno izpovedbo o tem, da je kasneje opazila toženca, ki je senčnik odnesel s kraja dogodka.

9Po izvedenih dokazih se tako kot neprepričljiva kaže izpovedba toženca, da so bili vsi njegovi senčniki predhodno že pospravljeni. Toženec torej ni dokazal, da bi dejansko storil vse, da do dogodka ne bi prišlo. (Procesno) dokazno breme je bilo ob izkazanih predpostavkah odškodninske odgovornosti prevaljeno nanj, prvostopenjsko sodišče pa je pravilno zaključilo, da ga ni zmogel.

10Četudi iz izpovedb (še posebej domačinov, tudi toženca) izhaja, da je veter začel pihati nenadoma in v nekaj minutah dosegel veliko moč, kar hkrati pojasnjuje, zakaj je bila plaža kljub temu polna, je hkrati razvidno, da takšen potek dogodka v poletnem času in obmorskem mestu ni nič nenavadnega.³ Toženec je sam izpovedal, da takšen veter zapiha skoraj vsako poletje, enkrat do dvakrat. Ob hkratnem izpovedovanju, da je imel skoraj deset let postavljeno stojnico na istem mestu ob plaži (in je splošno znano, da tam veter piha še močneje), je očitno, da dogodek zanj ni bil nepredvidljiv. Prav tako pa ni izkazano, da bi veter odstopal od intenzivnosti, ki so je ljudje tam vajeni. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno štelo, da nepredvidljivost dogodka (kot bistven element višje sile) ni dokazana.⁴

11Skladno z vsem pojasnjenim so po presoji pritožbenega sodišča vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker hkrati tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Pravdni postopek v tej zadevi še ni zaključen, zato bo o stroških, nastalih s tem pritožbenim postopkom, odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Zlasti točki 19 in 21 izpodbijane sodbe.
² Točka 21 izpodbijane sodbe. Primerjati npr. VSRS II Ips 86/98 (odgovornost upravljalcev kopališča, ker nista zagotovila varnega obratovanja, ko kljub vetru nista poskrbela za zaščito plažnih senčnikov, da slednjih ne bi odnašalo po plaži), VSRS II Ips 696/2003 (odgovornost delodajalca, ker ni poskrbel, da se navkljub vetru vrata ne bi nenadzorovano zapirala), VSL II Cp 1465/2021 (odgovornost zavarovanca, ker ni poskrbel, da kljub vetru ne bi odnašalo večkilogramskih panelov garažnih vrat).
³ Primerjaj npr. VSRS II Ips 86/96 (veter ni bil izjemen, morali bi ga predvideti in pričakovati, da senčnike lahko odnese), VSRS II Ips 256/97 (veter, ki je pihal v teh krajih ni neobičajen, pojavi se večkrat letno, zato ne gre za nepredvidljivo situacijo), VSL II Cp 1465/2021 (šlo je za običajno vetrno situacijo, tak veter se periodično dogaja, prebivalci so vajeni, da veter takrat razmeče stvari) in to npr. z VSL I Cpg 372/2019 (padavine so sicer bile pričakovane, a ne v takšni intenziteti, zato gre za višjo silo).
⁴ Točka 27, v povezavi s točkami 24, 25 in 26 izpodbijane sodbe.