VSL Sklep II Cp 441/2023

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo postopek do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji v zadevi II Ips 41/2022 (dopuščene po sklepu II DoR 520/2021).

2Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov s predlogom za njegovo razveljavitev. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Navaja, da sodišče ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitve postopka pa ni dopustno širiti izven zakonsko določenih okvirov. Dopustitev revizije v podobni zadevi ne predstavlja nobenega od razlogov za prekinitev postopka po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Določilo 4. odst. 206. čl. ZPP je jasno in ni primerno za razlago. Tožba je bila vložena decembra 2016, sodišče pa še ni izvedlo prvega naroka. Takšno nerazumno dolgo obravnavanje izniči pomen, ki ga ima institut zastaranja. Naloga sodišč je, da, v odsotnosti objektivnih okoliščin, ki to onemogočajo, zadevo obravnavajo kontinuirano in odločijo o zahtevku. Določilo 4. odst. 206. čl. ZPP je izjema od tega pravila, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Uporaba analogije mora slediti razlogom, ki utemeljujejo njeno uporabo. Odsotnost razlogov za prekinitev postopka ogroža pravno varnost in predvidljivost. Vprašanje, ali je zakonitost in ustavnost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo, ni tako zapleteno, da nanj sodišče ne bi moglo samo odgovoriti. Nanj je mogoče odgovoriti z uporabo 350. čl. Zakona o bančništvu (ZBan-1). Usmeritve Vrhovnega sodišča niso potrebne. Tudi, če bi tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka je v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo zgolj neustavnost 350.a čl. ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper Banko Slovenije. V odločbi ni zapisalo, da so postopki zoper Banko Slovenije in banke tako povezani, da se morajo reševati skupaj. Ustavno sodišče je poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zahtevek zoper toženo stranko zaradi tega ne bi bil nič manj ali nič bolj utemeljen. Pogojevanje poteka postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji (čakanje na nepomembno odločitev) huje posega v ustavno pravico tožene stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ravnanje sodišča je tudi v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Tožba je bila vložena leta 2016, nanaša pa se na javno ponudbo za vpis obveznic X, ki je potekala v letu 2010. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričevanj zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj, ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) je priprava obrambe tožene stranke otežena. Priprava obrambe je otežena tudi zato, ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov. Čakanje, ali je vprašanje zakonitosti sploh predhodno vprašanje za odločanje, je glede na povprečen čas odločanja Vrhovnega sodišča (do 2 leti), ki je zadevo v obravnavo prejelo po 6. 5. 2022, časovno nedefinirano. Če bi se po tej odločitvi čakalo še na dejansko odločitev o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, pa je trenutek odločanja (glede na zadržanje izvajanje ZPSVIKOB) povsem negotov, ter z vidika pravice tožene stranke do sojenja v razumnem roku nevzdržen.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo 4. odst. 206. čl. ZPP, po katerem lahko odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja.

6Sodišče prve stopnje vrhovnemu sodišču namreč ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, zato za prekinitev postopka po 4. odst. 206. čl. ZPP ni podlage. (Za predlog za izdajo svetovalnega mnenja niti ni predpostavk, saj sodišče prve stopnje ne navaja sodne prakse višjih sodišč glede razrešitve domnevnega predhodnega vprašanja, ki bi bila neenotna.)

7Pritrditi je treba pritožniku, da se določb ZPP, ki so jasne, ne more poljubno interpretirati v posameznem primeru iz razlogov smotrnosti, v imenu pravne varnosti. Ravno v nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZPP v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo, in sicer preko analogije. Sodišče prve stopnje pri svoji argumentaciji v podkrepitev prekinitve v tč. 6. prezre, da razlog smotrnosti zaradi zagotovitve pravne varnosti ni samostojen razlog za prekinitev postopka, pač pa je v referenčnih določbah (2. in 4. odst. 206. čl. ZPP) združen s položaji, ki jih ZPP izrecno predvideva (zahteva); odvisnost utemeljenosti zahtevka od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (2. odst.), ali pa vložitev predloga za izdajo posvetovalnega mnenja (4. odst.). „Nadpovprečna pomembnost zadeve“, kar omenja sodišče prve stopnje, ni zakonski razlog za prekinitev postopka.

8Nobenega dvoma sicer ni, da ustavno načelo pravne varnosti narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa za enotno sodno prakso po zakonu skrbi Vrhovno sodišče RS (1. odst. 109. čl. Zakona o sodiščih). To ima pred seboj revizijo v zadevi, podobni pričujoči (II Ips 41/2022, dopuščeni po sklepu II DoR 520/2021), zato je brez dvoma pomembno, da se v razumnem času reši, stranki pa so na voljo pospešitvena sredstva. Vendar to presega odločanje o prekinitvi postopka v tej zadevi. Omeniti velja zgolj, da je revizija kot pravno sredstvo v dispoziciji stranke in zadeva tako sploh ni primerljiva s položajem, ko sodnik predlaga izdajo svetovalnega mnenja. Ob tem kaže še dodati, da je negotovo tudi to, ali bo Vrhovno sodišče RS sploh vsebinsko odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih.

9Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. tč. 365. čl. ZPP).

10Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo, in ga v primeru pozitivnega odgovora tudi razrešiti.

11Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odst. 163. čl. ZPP, 3. odst. 165. čl. ZPP).