VSC Sklep I Kp 33060/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom obdolženemu iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti podaljšalo pripor za en mesec, to je do vključno 15. 8. 2023 do 9.00 ure.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Sodišče druge stopnje po pregledu pritožbeno izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razumno in pravilno zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Takšne pravilne prvostopenjske zaključke sodišče opira na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, ko tekom preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali, ampak so ga potrdili.

Zanesljivosti prvostopenjskega zaključka ne more omajati zagovornik s pritožbeno tezo, da prostovoljni vstop tujcev v obdolženčevo vozilo in njihova želja po prevozu izključuje protipravnost obdolženčevega ravnanja. Pritožba na tem mestu spregleda, da se kakršnokoli prisiljevanje obdolženemu ne očita. Tudi glede na besedilo določbe tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) je kaznivo že samo spravljanje enega ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop ali prebivanje v Republiki Sloveniji, čez mejo ali ozemlje države za plačilo, elementa prisiljenja, kot izpostavlja pritožba, pa ni inkriminiran niti v šestem odstavku 308. člena KZ-1.

Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena izvajanja zagovornika, ko naj obdolženec za opravljen prevoz ne bi prejel plačila oziroma mu plačilo naj ne bi bilo obljubljeno. Že iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave izhaja, da so tujci za pot od Romunije do Italije plačali od 2.000,00 do 3.000,00 EUR po osebi, od tega pa naj bi obdolženi za opravljen prevoz prejel plačilo v neugotovljeni višini. Ko pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dokazi izvedeni tekom preiskave utemeljen sum potrdili, pravilnosti prvostopenjskih zaključkov zagovornik ne more spodnesti z dokazno nepodprtimi zatrjevanjem, da obdolženec za prevoz ni prejel denarne odmene.

Na ravni zahtevanega dokaznega standarda je tudi izkazano, da naj bi obdolženi tujce prevažal v tovornem delu kombiniranega vozila, ki ni namenjen prevozu potnikov, kjer ni bilo sedežev, varnostnih pasov ali primerne opore, pri čemer naj bi tujci sedeli na tleh tovornega dela, tesno drug ob drugem, ko naj bi bil tovorni del vozila zaprt in opremljen le z manjšim zračnikom brez ventilatorja na vratih in odprtino na dnu, namenjeno opravljanju fizioloških potreb. Tako so izkazane okoliščine, ki zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pot potekala zlasti po avtocestah, kjer so hitrosti višje, izkazujejo visoko intenziteto nevarnosti za življenje in zdravje ljudi. Utemeljenosti takšnih prvostopenjskih zaključkov ne more spodnesti pritožba z relativiziranjem nevarnosti ugotovljenih okoliščin, ki da so vendarle tujce vodile v boljše življenje. Zato tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da so bili tujci med vožnjo izpostavljeni nevarnosti za njihova življenja in zdravje, ob upoštevanju plačila za opravljen prevoz, pa tudi sklep o ekonomskem izkoriščanju ekonomskih razmer tujcev.

6Sodišče prve stopnje je pravilno in razumno ugotovilo tudi številne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje o obstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pravilnosti katerega pritožba ne problematizira. Zagovornica pa z izpostavljanjem obdolženčevega državljanstva Evropske Unije in ponudbo varščine nasprotuje razlogom in zaključku o neogibni potrebnosti pripora. Glede na izsledke enotne sodne prakse je moč ugotoviti, da državljanstvo katere od članic Evropske unije ni okoliščina, ki bi odpravljala nevarnost v smislu 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Vse izpostavljene okoliščine so namreč takšne, da kažejo, da bi obdolženec ob pretnji izreka razmeroma visoke zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje, z zapustitvijo ozemlja Republike Slovenije oviral kazenski postopek. Takšno stališče sodišča ne pomeni negiranja oziroma ignoriranja institutov mednarodnega sodelovanja, ko pritožba izpostavlja možnost odreditve Evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP), razlogovanje za katerega si prizadeva pritožba pa bi bilo skladno z enotno sodno prakso, v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti vodenja postopka. Izkaže se, da za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in dosego cilja zagotoviti nemoten potek predmetnega kazenskega postopka pri obdolžencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega. Na tem mestu pa ne gre spregledati še, da ukrepa plačila varščine, v primeru obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot je to v obravnavani situaciji, ni mogoče uporabiti.

7Pri tehtanju sorazmernosti posega v pravice obdolženca je sodišče prve stopnje glede na težo očitanega kaznivega dejanja in stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, pravilno ocenilo, da varnosti ljudi, javnega reda in miru in varnosti tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem ter cilj dokončanja predmetnega kazenskega postopka, pretehta nad ustavno varovano pravico obdolženca do osebne svobode. Pravilnosti takšne prvostopenjske odločitve ne more spodnesti zagovornik z dokazno nepodprtim sklicevanjem na zdravstvene težave obdolženca, saj v tem trenutku ni prav nikakršnega dvoma, da priprtemu v zavodu ne bi bila nudena potrebna zdravstvena oskrba. Tudi v zvezi z na načelni ravni zatrjevanimi nehumanimi razmerami v priporu in 100% zasedenostjo pripora pa pritožbeno sodišče obdolžencu pojasnjuje, da izvrševanje in razmere v priporu določa Pravilnik o izvrševanju pripora in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, kjer so določeni minimalni standardi glede razmer v priporu, ki so zagotovo nudene tudi obdolžencu. Izkaže se, da je pritožba neutemeljena tudi v delu, kjer nasprotuje prvostopenjskim zaključkom o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora.

8Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh zagovornikovih pomislekov, navedenih v odgovoru na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora. Z zapisom v 7. točki izpodbijanega sklepa, da je utemeljenost navedb obrambe glede subjektivnega odnosa obdolženca do kaznivega dejanja, pridržano razpravljajočemu sodniku po izvedenem dokaznem postopku, je namreč prvo sodišče povsem ustrezno odgovorilo na obrambne navedbe, da je obdolženec menil, da imajo potniki pravico do gibanja po RS. Ustrezno se je opredelilo tudi do zagovornikovih navedb o zdravstvenem stanju obdolženca, ki jih je tedaj navajal. Pomen podrobnejših pojasnil o njegovem zdravstvenem stanju v vlogi z dne 14. 7. 2023, za obstoj obdolženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo v 7. točki tega sklepa.

9Ob upoštevanju vsega navedenega tako pritožbeno sodišče zaključuje, da ne more biti dvoma v pravilnost ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja. Očitek kršitve kazenskega zakona pritožba in kršitve kazenskega zakona zatrjuje zgolj na načelni ravni, zato se tudi pritožbeno sodišče do tega očitka pritožbe vsebinsko ne more opredeliti. Ker glede na navedeno, pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.