UPRS Sodba I U 1467/2020-16

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enota Ljubljana, številka 213-716/2017-67 z dne 10. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sklepa organa prve in druge stopnje

1Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje ustavil tožnikov postopek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo posebnih stroškov (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik prosil za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). V postopku je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje vse, razen pogojev iz 2. in 10. točke prvega odstavka navedenega člena ZDRS. Zato mu je organ prve stopnje skladno s prvim odstavkom 11. člena ZDRS izdal zagotovili z dne 17. 4. 2018, da bo sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo v roku dveh let od podaje soglasja Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije k omenjenima zagotoviloma dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstev Republike Srbije in Republike Kosovo, in če bo ob predložitvi teh dokazov še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Organ druge stopnje je na podlagi 27.b in 27.d člena ZDRS soglašal z navedenima zagotoviloma.

3Tožnik je 14. 12. 2018 predložil odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Kosovo o odpustu iz državljanstva te države in potrdili njenih pristojnih organov z dne 20. 11. 2018 in 21. 11. 2018, da v kazenski evidenci ni podatkov o njegovem kaznovanju.

4Organ prve stopnje je tožnika 6. 9. 2019 seznanil s pogoji za sprejem v državljanstvo in izjemami po drugem odstavku 10. člena ZDRS.

5Pred potekom zakonsko določenega roka dveh let (9. 6. 2020) je tožnik 19. 5. 2020 predložil še sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Srbije z dne 3. 2. 2020 o zavrnitvi zahtevka za odpust iz njenega državljanstva zaradi neizpolnjevanja zakonsko predpisanih vojaških obveznosti, ker tožnik ni vpisan v vojaško evidenco pri pristojnem teritorialnem organu. Ker tožnik ni predložil dokaza o odpustu iz državljanstva Republike Srbije, je organ prve stopnje na podlagi petega odstavka 11. člena ZDRS v zvezi s 136. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustavil postopek.

6Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper sklep organa prve stopnje, saj je presodil, da tožnik ni izpolnil pogoja iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Ocenil je namreč, da na drugačno stališče ne morejo vplivati tožnikove navedbe, "da ga na Republiko Srbijo ne veže nič, le strah; da nikoli ni znal govoriti srbskega jezika; da ni bil rojen v Republiki Srbiji in tam nikoli ni živel; da si ne želi državljanstva te države in da ga nikoli ni imel, saj nima nobenega dokumenta, ki bi to izkazoval".

Tožbene navedbe

7V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik predlaga, da jo sodišče odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek ali pa o njej sámo odloči. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

8Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik do prihoda v Slovenijo (leta 2005) živel v ... v Republiki Kosovo, kjer je imel urejen osebni status. Za državljanstvo Republike Srbije ni zaprosil in ni vedel, da ga ima. Na Republiko Srbijo ga namreč ne veže nič, saj tam ni bil rojen in ni živel, ne govori srbskega jezika, po narodnosti ni Srb, njegovi starši in sorodniki so iz Republike Kosovo. Kljub zatrjevanju, da nima in ne želi državljanstva Republike Srbije, je tožnik po pooblaščencu na izrecno zahtevo organa prve stopnje vložil vlogo za odpust iz državljanstva navedene države.

9Tožnik se ne strinja z razlogi pristojnega organa Republike Srbije za zavrnitev zahteve za odpust iz državljanstva in opozarja na navedene osebne okoliščine. Poudarja, da so srbski organi šele na podlagi njegove vloge ugotovili, da ni vpisan v vojaški evidenci; da je starejši od 30 let; da ni vojaški obveznik ali aktivna vojaška oseba; in da ni neposredne vojaške nevarnosti ali izrednih razmer, kar bi lahko oviralo odpust iz državljanstva Republike Srbije, ki ga v resnici nima. V Sloveniji z družino živi že več kot 15 let, spoštuje in sprejema njene zakone, blizu sta mu tudi način življenja, značaj, okolje, kultura, vrednote in jezik. Z ustavitvijo postopka se mu povzroča nepremostljiva škoda in težave, saj bo ostal brez državljanstva in temeljnih človekovih pravic. Pred pristojnimi organi je ves čas zatrjeval, da nima državljanstva Republike Srbije, da ga po svojem vedenju ni nikoli imel in da se mu tudi sicer odreka. Poudarja, da glede na znane razmere med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo nikoli ne bo prejel odpusta državljanstva. Zato je navedeni pogoj nemogoč in neizvedljiv.

10Glede na navedeno tožnik meni, da bi v njegovem primeru za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zadostovala že tožnikova izjava, da se odreka državljanstvu Republike Srbije.

Odgovor na tožbo

11V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

12Tožba je utemeljena.

13ZDRS kot enega od načinov pridobitve državljanstva Republike Slovenije določa naturalizacijo, to je sprejem v državljanstvo na podlagi prošnje (3. točka 3. člena). V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, sprejme v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati pogoje, naštete v 1. do 10. točki prvega odstavka navedenega člena. Le v primeru, ko jih izpolnjuje, ima možnost, da bo naturalizirana.¹

14ZDRS med drugim kot pogoj v prvem odstavku 10. člena določa, da mora oseba, ki prosi za naturalizacijo, imeti odpust iz dosedanjega državljanstva ali izkazati, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (3. točka).

15V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka z zahtevo po predložitvi odpusta iz državljanstva Republike Srbije naložila tožniku nerazumno dokazno breme. Tožnik namreč trdi, da je do prihoda v Slovenijo živel le v Republiki Kosovo, da ni vedel, da ima državljanstvo Republike Srbije, da zanj ni nikoli zaprosil in da ne govori srbskega jezika. Ne glede na navedeno je poskusil dobiti odpust iz državljanstva te države, vendar ob upoštevanju razlogov srbskih organov o zavrnitvi njegove prošnje in slabega stanja odnosov med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo meni, da gre za nemogoč pogoj.

16Iz povzetega je po presoji sodišča v bistvenem razvidno, da tožnik priznava le odnos z Republiko Kosovo, glede odnosa z Republiko Srbijo pa meni, da ga ne opredeljujejo medsebojne pravice in obveznosti. Te trditve, ki zanikajo tožnikovo pristno povezavo z državo predhodnico (Republika Srbija) in jo vzpostavljajo le z državo naslednico (Republiko Kosovo), je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi glede na splošno znani zgodovinski kontekst nastanka Republike Kosovo, ki je leta 2008 razglasila neodvisnost tako, da se je odcepila od Republike Srbije. Ob takih okoliščinah pa bi morala tožena stranka presojati vpliv navedene sukcesije² na tožnikovo državljanstvo Republike Srbije ter njegovo dejansko možnost doseči odpust iz tega državljanstva in ne le posplošeno zaključiti, da tožnik tega pogoja ni dokazal.

17Glede na navedeno je utemeljen tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do navedenih tožnikovih osebnih okoliščin. Zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj nima sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP³. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določen način. Če je obrazložitev upravne odločbe (sklepa) takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.

18Ob upoštevanju navedenega izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej ali tožnik glede na svoje osebne okoliščine sploh lahko doseže odpust iz državljanstva Republike Srbije. Zato ni možen preizkus njegove zakonitosti z vidika pravilnosti uporabe 10. člena ZDRS, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19Glede na navedeno je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, zato ga je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek, v katerem bo moral ob upoštevanju okoliščin tožnikovega primera odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in v tem okviru presoditi, ali zadošča njegova izjava, da se odreka državljanstvu Republike Srbije, če bo pridobil državljanstvo Republike Slovenije (tretja poved drugega odstavka 10. člena ZDRS).

20Sodišče je odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov na seji, saj sta se stranki pisno odpovedali glavni obravnavi (279.a člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) znese 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 37/2022 z dne 7. 12. 2022 (14. točka obrazložitve).
² Sukcesija obravnava vprašanje prevzemanja pravic in obveznosti države naslednice od države predhodnice.
³ Skladno z navedeno zakonsko določbo mora obrazložitev upravne obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.