VSRS Sodba I Ips 17526/2014

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 500 EUR, in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke kot tožilke, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 17526/2014 z dne 27. 9. 2019 A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), izvršenega v sostorilstvu (drugi odstavek 20. člena KZ-1), in jima izreklo pogojni obsodbi. V pogojnih obsodbah je prvemu določilo kazen 1 leta in 5 mesecev zapora, drugemu pa kazen 1 leta in 9 mesecev zapora. Obema obsojencema je določilo preizkusno dobo 4 let in posebni pogoj povrnitve škode oškodovani družbi, ki jo je dosodilo z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Sodišče je odločilo še, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo Kp 17526/2014 z dne 5. 3. 2020 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o plačilu stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi vložila zagovornika obeh obsojencev. Zahtevi oba vlagata zaradi različnih kršitev določb kazenskega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Predlagata, naj Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da obsojenca oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Zahteva je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslana v odgovor oškodovani gospodarski družbi B., d.o.o., s.r.l., na zahtevo katere je tekel kazenski postopek in ki jo je v kazenskem postopku zastopala L. L., odvetnica iz Novega mesta, kot pooblaščenka. V svojem odgovoru nasprotuje navedbam v zahtevah in predlaga, naj ju Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeni.

4Vrhovna državna tožila Janja Vrečič Perhavec je v mnenju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne. Ocenjuje, da je opis kaznivega dejanja zadosten, razlogi sodbe pa so izčrpni. V delu, v katerem vložnika zatrjujeta kršitev pravice do obrambe, pa ocenjuje, da nasprotujeta dejanskim ugotovitvam pravnomočne sodbe.

5Mnenje vrhovne državne tožilke je bilo vročeno obsojencema, njunima zagovornikoma in pooblaščenki oškodovanke kot tožilke. O mnenju se je izjavil zagovornik obsojenega B. B., ki vztraja pri navedbah v zahtevi in (ponovno) opozarja na novejša stališča Vrhovnega sodišča o vprašanju konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije.

B.

K zahtevi zagovornika obsojenega B. B.

6V zahtevi vložnik zatrjuje:

‒ kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker naj v izreku opisano ravnanje obsojenca ne bi zadostilo merilom konkretizacije kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1. Konkretneje, preslepitev in preslepitveni namen naj bi bila opisana le kot zaveza obsojencev in kasnejše zagotavljanje, da bodo obveznosti izpolnjene, do česar ni prišlo. Po mnenju vložnika tudi ne zadošča opis, po katerem sta obsojenca ob naročilu blaga vedela za insolventnost družbe A., d.o.o., katere direktor in prokurist sta bila, in da zato ne bo sposobna plačati kupnine;

‒ kršitev določb kazenskega zakona (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker naj bi sodišči prekoračili obtožbo s tem, da sta preslepitveni namen utemeljevali z opustitvijo slabitev terjatev do družbe C., d.o.o., v računovodskih izkazih družbe A., d.o.o.;

‒ kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker naj sodišči ne bi obrazložili meril sostorilstva po drugem odstavku 20. člena KZ-1.

7V preostalem delu vložnik izpodbija sodbo zaradi domnevnih napak v dokazni oceni, zlasti glede izvedenskega mnenja, obsojenčevega zagovora, pogojev sostorilstva in oblike krivde, pri čemer poudarja, da je sodišče dokaze ocenjevalo parcialno, pristransko in samovoljno. Zgolj zatrjevanje okoliščine, da je sodišče dokaze ocenilo v breme obsojenca, še ne pomeni zatrjevanja kršitve pravic obrambe (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-33/05-21 z dne 6. 3. 2008, 7. točka obrazložitve), dokler vložnik ne izkaže, da je dokazna ocena v pravnomočni sodbi očitno napačna. Temu pa vložnik v zahtevi ni zadostil. Namesto tega ponuja lastno oceno nasprotujočih si dokazov (zlasti zagovora obsojenega B. B. in izvedenskega mnenja) o vprašanju insolventnosti in poslovanju družbe A., d.o.o., in obsojenčevem poznavanju njenega finančnega stanja. Ker razlogi, ki jih je ponudilo prvostopenjsko sodišče v 14. - 30. točki sodbe, skupaj s 30. - 31. točko sodbe pritožbenega sodišča, nikakor niso nerazumni, vložnikove navedbe ne presegajo golega zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8Na obrambne trditve, da opis dejanja ne zadosti merilom konkretizacije dejanja poslovne goljufije glede preslepitve in preslepitvenega namena, je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo v 22. točki obrazložitve sodbe. Vložnik se v svoji zahtevi sklicuje na že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. Njeno nosilno stališče (glej 19. točko obrazložitve) je, da se za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve zahteva "vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo", kar je tisti element, "ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti."

9Tej zahtevi opis dejanja v obravnavani zadevi nedvomno zadosti, in sicer prav v tistem delu, katerega pomen poskuša vložnik zanemariti. V pravnomočni sodbi je namreč določno navedeno, da sta obsojenca že ob sklenitvi opisanih pogodb vedela za insolventnost družbe in neugoden poslovni položaj ter da zaradi tega družba ne bo sposobna plačati naročil, kar sta takrat prikrivala predstavnikom oškodovane gospodarske družbe in kasneje celo zatrjevala nasprotno. Tako opisano ravnanje presega dejanski stan gole neizpolnitve s pogodbo prevzetih obveznosti in zato vstopa v sfero ravnanja, kaznivega na podlagi 228. člena KZ-1. S tem, ko je v opis dejanja vključeno dejstvo, da obsojenca ob sklenitvi pogodb nista imela namena plačati naročenega blaga, pa je povsem ustrezno konkretiziran preslepitveni namen obsojencev. Kot pravilno ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, izpustitev dela navedb, ki jih je vsebovala obtožba (pojasnjeno v 34. točki obrazložitve prvostopenjsko sodbe), na ustreznost konkretizacije dejanja ne vpliva.

10Zahtevi prav tako ni mogoče slediti glede zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče, je prekoračitev obtožbe podana s kršitvijo prvega odstavka 354. člena ZKP, tj. če se izrek sodbe nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, ali na osebo, ki ni obtožena. Z obrazložitvijo, kolikor se nanaša na terjatev do družbe C., d.o.o., sodišči prav gotovo v izrek sodbe ne posegata. Ker je mogoče navedbe vložnika razumeti tudi kot zatrjevanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (tj. nasprotja med izrekom in razlogi sodbe), je treba poudariti še, da je sodišče v tem delu ugotavljalo dejstva, pomembna za presojo, ali je bila družba A., d.o.o., insolventna in ali sta obsojenca za njeno insolventnost vedela. Zato nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ni.

11In končno, sodišči sta glede ugotovitve sostorilstva obsojence podali zadostne razloge v 32. točki prvostopenjske sodbe (ki jo je treba brati skupaj z 29. in 31. točko sodbe) in 26. točki sodbe pritožbenega sodišča. Prispevek obeh obsojencev, torej tudi obsojenega B. B., je določno opisan (odločitev in posredovanje obeh naročil, prikrivanje finančnega stanja družbe in obljube o plačilu), vključno z medsebojnim odnosom obeh obsojencev, znotraj katerega je obsojeni B. B. deloval bodisi po dogovoru z soobsojenim A. A., bodisi skupaj z njim. S tem so opisani in obrazloženi tako objektivni (izvrševanje znakov dejanja) kot subjektivni elementi sostorilstva (zavest o skupnem delovanju s soobsojencem).

K zahtevi zagovornika obsojenega A. A.

12Zagovornik obsojenega A. A. izpodbija sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker naj bi sodišča napačno konkretizirala dejanje, kot da bi se izvrševalo še po 6. 12. 2010, ko so bile dobave naročenega blaga končane, in ker naj bi sodišča napačno konkretizirala očitek sostorilstva pri dejanju.

13Oba očitka se tesno povezujeta. Ker je sostorilstvo mogoče očitati le tistemu, ki prispeva h kaznivemu dejanju, preden je dokončano, je najprej treba odgovoriti na stališče, da je bilo dejanje dokončano z zadnjo dobavo naročenega blaga dne 6. 12. 2010. Vložnik to stališče opre na razlago zakonskega znaka "pri ... izvajanju" pogodbe ali posla, pri čemer je zanj odločilno, da lahko do preslepitve pride le do trenutka, ko si kupec kot storilec pridobi protipravno premoženjsko korist oziroma nastane drugemu škoda.

14Takšno stališče je napačno. V obravnavanem primeru se obsojencema očita preslepitev pri izvajanju prodajne pogodbe, katere predmet je v opisu navedeno blago. Ključno je, da sta obe stranki pogodbe, družba A., d.o.o., ki sta jo zastopala obsojenca, in kupec, oškodovana družba B., d.o.o., s.r.l., tudi po končanih dobavah naročenega blaga vztrajali pri izpolnitvi obveznosti plačila kupnine. Bistvo očitka v času po 6. 12. 2010 pa je v tem, da je oškodovana družba pri plačilu kupnine vztrajala prav zato, ker sta obsojenca tudi v tem času goljufivo prikazovala, da bo kupnina plačana.

15Za presojo, kdaj je dejanje dokončano, je tako odločilno le, kdaj se storilcema očita povzročitev škode družbi B., d.o.o., s.r.l., zaradi neizpolnitve obveznosti plačila kupnine. Kot dan nastanka škode je v opisu določen datum 29. 4. 2011. To je dan, ko je oškodovana družba zahtevala sodno varstvo svojih terjatev in ni več mogoče trditi, da je (še) bila preslepljena, ugotovljen znesek neplačane kupnine pa je takrat znašal 216.440,04 EUR. To je hkrati tudi dan, ko se je višina škode ustalila; plačilo kupnine do tega trenutka bi namreč višino škode lahko znižalo. Ravnanja obsojencev po zapadlosti plačila kupnine in po izpolnitvi obveznosti prodajalca so torej v neposredni vzročni zvezi z višino nastale škode. Stališče obeh sodišč je zato pravilno (29. in 33. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 16. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), dejanje pa prav tako pravilno opisano.

16To pomeni, da je napačno tako stališče vložnika, po katerem naj ravnanja obsojenega A. A. po 6. 12. 2010 ne bi bila upoštevna, kot tudi stališče, da mu ni mogoče očitati sostorilstva pri kaznivem dejanju. Nasprotno, opisano ravnanje obsojenega A. A. (dogovor in skupna odločitev o naročilu blaga s soobsojenim B. B., skupno prikrivanje finančnega stanja družbe in dogovor, naj B. B. obljublja plačilo dolga) povsem določno konkretizira očitek sostorilstva pri opisani poslovni goljufiji. Sostorilstvo ni podano le ob izvrševanju znakov kaznivega dejanja (ki se mu očita, kolikor je direktorju oškodovane družbe prikrival, da blago ne bo plačano), ampak tudi z odločilnim prispevkom k njegovi izvršitvi. Opisano ravnanje A. A. nedvomno pomeni, da odločitve in izvršitve dejanja ni zgolj prepuščal soobsojencu, ampak je - kot direktor družbe - odločitev o dejanju in izvršitev dejanja oblikoval skupaj s soobsojencem, pri čemer so njuni dogovori vsebinsko in časovno vsekakor dovolj natančno opredeljeni. S tem so opisani in obrazloženi tako objektivni kot subjektivni elementi sostorilstva (zavest o skupnem delovanju s soobsojencem), ki jih sodišči - tudi posebej za A. A. - podrobno obrazložita v izpodbijani sodbi (31. točka obrazložitve prvostopenjske in 15. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

C.

17Ker zahtevi nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

18Odločitev o stroških je sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi 92., 93. in prvega odstavka 95. člena ZKP, ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (tar. št. 7152, 71113 in 7113). O višini nagrade in višini potrebnih izdatkov pooblaščenke oškodovanke kot tožilke bo odločeno s posebnim sklepom.

19Odločitev je bila sprejeta soglasno.