VSL Sklep II Cp 1046/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe: da je toženec dolžan takoj prenehati s parkiranjem osebnega vozila, traktorja in druge mehanizacije na delu nepremičnine parc. št. 49 in 49 (prav: 48), obe k. o. ..., ki predstavlja utrjeno pot in tožnikom omogočiti izvrševanje soposesti na tem delu nepremičnine, to pomeni neoviran dostop, tako peš, s kolesom, avtom, kot tudi vožnjo s kmetijsko, gradbeno in gozdno mehanizacijo po tem delu nepremičnine; da se za primer, da toženec ne bi izpolnil svoje obveznosti, tožnike pooblasti, da na toženčeve stroške zaupajo odstranitev ovir, parkiranih oziroma postavljenih na spornih parcelah (delu), ki predstavlja utrjeno pot, nekomu tretjemu ali pa to storijo sami in se jim na ta način omogoči neoviran dostop; da je toženec dolžan založiti 3.000,00 EUR za stroške, ki bodo nastali s tem; da se tožencu prepove, da v bodoče na tak ali podoben način posega v izvrševanje soposesti na sporni poti; v primeru kršitve toženec plača denarno kazen v višini 2.000,00 EUR; začasna uredba velja do pravnomočnega zaključka postopka v zvezi z motenjem posesti; ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožniki) iz vseh pritožbenih razlogov. Tožniki predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjujejo, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), gre tudi za kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS (URS). Sodišče je namreč navedlo, da ni mogoče slediti tožnikom, da predmetna pot predstavlja edini dostop do njihovih nepremičnin, ker je sodišču poznano, da naselje A. obsega več na različnih nivojih stoječih hiš oziroma nepremičnin in da po njem potekajo tudi druge manj urejene poti. Kaj naj bi bilo sodišču glede konkretne situacije poznano in kaj ne, od kje in na kakšni osnovi, sodišče ne pojasni. Za takšno izvajanje sodišče v spisu nima trditvene podlage.

Sodišču sicer očitno konkretna lokacija dejansko ni pravilno poznana, saj sporna pot, ki teče po parcelah št. 48 in 49, obe k.o. ..., predstavlja edino utrjeno dostopno pot do družinskih domov in drugih objektov tožnikov. Druga pot ali cesta, po kateri bi bilo mogoče redno dostopati z avtomobilom in preko nje vršiti aktivnosti eksistenčnega pomena za tožnike, namreč ne obstaja. Tožniki so konkretno navedli vse nepremičnine, parcelne številke in lokacijo nepremičnin. Pojasnili so, da so (so)lastniki nepremičnin, ki ležijo na zadevnem nižje ležečem delu naselja A. in do katerih edini dostop predstavlja sporna pot. Dodatno so pojasnili, da večji del tožnikov na zadevni lokaciji redno prebiva, preostali pa imajo tu vikende in druge objekte, ki jih redno obiskujejo. V dokazovanje svojih trditev so tožniki izrecno podali tudi dokazni predlog z ogledom na kraju samem, zaslišanjem strank in določenih prič. Do teh dokaznih predlogov se sodišče ni vsebinsko izreklo in opredelilo ter ni pojasnilo, zakaj dokazov ni izvedlo. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavna kršitev pravice do pritožbe. Iz obrazložitve izhaja, da naj bi obstajal nek numerus clausus dopustnih dokaznih predlogov v tem postopku, saj se sodišče sklicuje le na fizični zemljevid, kot da bi bil ta edini dopusten in mogoč dokaz dejanskega stanja. V konkretnem primeru bi se sodišče glede spornih dejstev lahko prepričalo z ogledom na kraju samem, ki ga nepojasnjeno ni izvedlo.

Tožniki so podali dokazne predloge, da je sporna pot edina utrjena dostopna pot do družinskih domov in drugih objektov tožnikov, da je eksistencialnega pomena, saj je nujna za zagotavljanje vsakokratnih osnovnih življenjskih potreb in aktivnosti tožnikov in njihovih družin. Sklicujejo se na sodno prakso (VSK sklep I Cp 846/2006), po kateri okoliščine, da je cesta edina cestna povezava ter se kot takšna uporablja za komunalne in druge storitve, ki so po svoji naravi eksistenčnega pomena, zadoščajo za kvalifikacijo težko nadomestljive škode. Enaka dejanska situacija je podana tudi v predmetni zadevi. Ker se je sodišče napačno postavilo na izhodišče, da domnevno ne gre za edino dostopno cesto do domov in objektov tožnikov, je sodna praksa, ki jo je navedlo, za ta primer nerelevantna. Stališče sodišča je tudi popolnoma neživljenjsko. Edini dostop, še posebej do tistih objektov, kjer se redno prebiva, je treba z začasno odredbo vedno zagotoviti, saj v primerih zapiranj takšnih cestnih povezav glede elementa verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni dvoma. Tožniki opozarjajo še na vidik sorazmernosti in načelo zakonitosti.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki je po svoji naravi ureditvena oziroma regulacijska. V 4. do 6. točki obrazložitve je navedlo pravilno materialnopravno podlago za izdajo takšne začasne odredbe, predlog pa je zavrnilo zato, ker je presodilo, da tožniki niso izkazali verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Z verjetnostjo obstoja terjatve (ker morata biti za izdajo začasne odredbe oba pogoja podana kumulativno) se zato niti ni ukvarjalo. Svojo odločitev je utemeljilo na zaključku, da so tožniki navajali le hipotetične situacije, ne pa dejanske grožnje težko nadomestljive škode in ocenilo, da so tožniki glede tega podali le pavšalne navedbe. Glede trditve tožnikov, da bi lahko prišlo do zatrjevane težko nadomestljive škode, ker gre za edino utrjeno pot do spodnjega dela naselja, pa je navedlo, da prilogi A30 in A31 prikazujeta le tisti del območja, po katerem poteka sporna pot, ne pa celotnega območja in zato tožnikom ni mogoče slediti. Poleg tega je navedlo še, da je sodišču poznano, da na tem območju potekajo tudi druge manj urejene poti.

5Pritožniki utemeljeno navajajo, da so v zvezi s trditvijo o verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode predlagali več dokazov, med drugim tudi z zaslišanjem strank in prič ter ogledom na kraju samem. Utemeljeno zato grajajo ravnanje sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo le na prilogi A30 in A31, medtem ko se o ostalih predlaganih dokazih ni v ničemer izreklo. Utemeljeno pa navajajo tudi, da je sodišče brez podane trditvene podlage navedlo, da naj bi v naselju obstajale tudi druge manj urejene poti, pri čemer takšnega zaključka tudi ni ustrezno vsebinsko pojasnilo.

6Po prejemu predloga za izdajo začasne odredbe mora sodišče ravnati hitro. Če se izkaže, da ponujene trditve in predloženi dokazi utemeljujejo izdajo začasne odredbe, mora odredbo izdati, brez kopičenja nadaljnjih dokazov. Če pa sodišče ob prejemu začasne odredbe podvomi v verjetnost izkazanih trditev, a ima na voljo še druge, čeravno zamudnejše vrste dokazov, pa ni razloga, da bi hitelo z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. V takem primeru je na mestu, da sodišče izvede druge dokaze, lahko razpiše tudi narok. V konkretnem primeru je torej na mestu tudi dokaz z ogledom na kraju samem. Če sodišče tega ne stori in predlog zavrne brez izvedbe predlaganih dokazov, kar v pritožbi tožniki izrecno uveljavljajo, pa upnika prikrajša v njegovi pravici do sodnega varstva.¹

7Tožniki so podali trditve, ki bi, v primeru, da bi se te izkazale za resnične, lahko utemeljile izdajo začasne odredbe. Trdili so namreč, da gre pri sporni poti, na kateri naj bi toženec parkiral osebno vozilo, traktor in drugo mehanizacijo, za edino utrjeno dostopno pot do družinskih domov in drugih objektov tožnikov. Pri tem v pritožbi utemeljeno opozarjajo na sodno prakso, po kateri je treba edini dostop, posebej do objektov, kjer se redno prebiva, v primeru zapiranja cestnih povezav zagotoviti z začasno odredbo, saj v takem primeru glede elementa verjetnosti nastanka težko popravljive škode ne more biti dvoma. Ob podanih trditvah, da v primeru, da bi nekdo potreboval nujno medicinsko pomoč, parkiranje vozil onemogoča dostop rešilca in zdravniškega osebja do družinskih hiš in vikendov, v primeru požara ali druge nesreče pa gasilci in reševalci ne bi mogli dostopati do domov tožnikov, je tudi po oceni sodišča druge stopnje prestrogo stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba konkretizirati, katera od strank izkazuje zdravstvene težave in podobno.

8Trditve tožnikov v zvezi z verjetnostjo nastanka težko nadomestljive škode oziroma potrebnosti začasne odredbe za njeno preprečitev so bile torej zadosti konkretne, za trditev oziroma zatrjevano dejstvo, da del nepremičnin parc. št. 48 in 49, obe k.o. ..., predstavlja edini dostop oziroma edino utrjeno pot do nepremičnin tožnikov, pa so tožniki podali tudi ustrezne dokaze. Sodišče druge stopnje je zaradi opisanega (torej zaradi kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP)² pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi z relevantnimi dejstvi izvesti predlagane dokaze oziroma zavrnitev dokazov ustrezno obrazložiti, nato pa po izvedenem dokaznem postopku ponovno presoditi, ali je podana verjetnost, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode. V primeru pozitivnega odgovora pa bo moralo sodišče presoditi tudi, ali je podana verjetnost obstoja terjatve, s čimer se do sedaj še ni ukvarjalo.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato je pridržana za končno odločbo.

¹ Glej npr. sklep VSL IV Cp 674/2020.
² Tožniki sicer zmotno navajajo, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po vsebini pa uveljavljajo kršitev načela kontradiktornosti.