VSRS Sklep II Ips 10/2023

I. Reviziji se ugodi tako, da se pritožbi tožnice ugodi tudi glede plačila odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.400 EUR in za strah v višini 1.800 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019, sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1Tožnica je vložila tožbo za povrnitev škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči 8. 10. 2015. Navajala je, da je bilo njeno vozilo v celoti uničeno, sama pa je pri tem utrpela srednje hude telesne poškodbe.

2Zahtevala je, da ji toženka povrne 35.337,47 EUR iz naslova premoženjske škode, 13.000 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000 EUR za strah, 10.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 4.000 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, skupaj 65.337,47 EUR, ter plačilo mesečne rente 450,28 EUR.

3Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo z utemeljitvijo, da je zastaralni rok odškodninske terjatve začel teči konec januarja 2016 (nepremoženjska škoda) oziroma začetek februarja (premoženjska škoda), saj je bilo tedaj zaključeno zdravljenje tožničinih poškodb. Ker je tožnica tožbo vložila šele 7. 6. 2019, je njena terjatev, upoštevaje triletni zastaralni rok iz 352. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zastarala.

4Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo v višini 12.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zastaranja. Tožnica je v tožbi navedla, da je njena življenjska aktivnost zmanjšana zaradi strahu in nočnih mor. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je zdravljenje telesnih poškodb ustalilo konec januarja 2016, medtem ko je posttravmatska stresna motnja trajala eno leto (torej do oktobra 2016). S sklicevanjem na zadevo II Ips 175/2012 je poudarilo, da so zahtevki za posamezne oblike nepremoženjske škode relativno samostojni, zato teče zastaranje za vsako med njimi posebej. Terjatev za povrnitev nepremoženjske škode, ki se nanaša na telesne poškodbe, je tako zastarala. Ni pa zastarala terjatev za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot posledica zatrjevanih simptomov posttravmatske stresne motnje. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je bil tožnici obseg škode tudi v tem delu znan že prej, bi se moralo do tega opredeliti. Ker prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev postopka.

Dopustitev revizije

5Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica predlagala dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 300/2022 z dne 21. 9. 2022 predlogu ugodilo in dovolilo revizijo glede naslednjega vprašanja: Ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede škode zaradi telesnih poškodb in ločeno glede drugih okvar zdravja (bolezni, motenj); oziroma ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je bil tožničin tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, in sicer za strah ter za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ob vložitvi tožbe že zastaran?

Povzetek revizijskih navedb

6Tožnica je po sklepu o dopustitvi revizije vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločitev v razveljavi tudi v delu, v katerem zahteva plačilo nepremoženjske škode zaradi strahu ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v skupnem znesku 8200 EUR ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnjuje, da je sodišče druge stopnje napačno zaključilo, da je terjatev glede nepremoženjske poškodbe zaradi strahu ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zastarala, nasprotno pa je pravilno štelo, da ni zastarala škoda zaradi duševnih bolečin kot posledica posttravmatskega sindroma. Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode je treba posameznika in njegovo zdravstveno stanje vedno jemati kot neponovljivo psihofizično celoto. Zato ni mogoče ločevati zdravljenja različnih zdravstvenih težav, temveč je pomembno, kdaj je bilo zdravljenje v celoti zaključeno. Tožnici ob zaključku zdravljenja telesnih poškodb ni mogel biti znan celoten obseg nepremoženjske škode, saj je imela nevšečnosti med zdravljenjem tudi zaradi zdravljenja posttravmatske stresne motnje. Zastaranje je tako v konkretnem primeru lahko začelo teči šele oktobra 2016, ko ji je bil znan obseg škode zaradi posttravmatske stresne motnje.

7Toženka na revizijo ni odgovorila.

Dejanski ovir spora

8Za odločanje o reviziji so pravno odločilna naslednja dejstva:

- Tožnica je bila 8. 10. 2015 udeležena v prometni nesreči, v kateri je utrpela lažji pretres možganov, nateg vratnih mišic ter udarnine čela, ledveno-križnega predela, leve rame in levega kolena.

- Zdravljenje telesnih poškodb je bilo zaključeno najkasneje konec meseca januarja 2016.

- Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica utrpela posttravmatsko stresno motnjo, ki se je pričela dva tedna po škodnem dogodku in je trajala eno leto (do oktobra 2016).

O (ne)deljivosti teka zastaranja za posamezne oblike nepremoženjske škode

9V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi se je utrdilo stališče, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode.¹ Navedeno pomeni tudi, da začetek zastaralnega roka ni nujno vezan na zaključek zdravljenja, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode.²

10V obravnavani zadevi je v zvezi z zastaranjem treba odgovoriti na dve osrednji vprašanji: prvo je dejansko, in sicer, kdaj je oškodovanka izvedela za obseg in višino škode. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je to bilo januarja 2016, ko je bilo končano zdravljenje njenih telesnih poškodb. Drugače kot sodišče prve stopnje je sodišče druge stopnje opozorilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožničina posttravmatska motnja trajala še eno leto po škodnem dogodku (do oktobra 2016). Odvisno od tega, kdaj je oškodovanka izvedela za obseg in višino škode, je dopustilo možnost, da je zastaranje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti začelo teči šele, ko je izzvenela posttravmatska stresna motnja. V tem delu je zato sodbo razveljavilo in sodišču prve stopnje naložilo, da ugotovi dejstva, potrebna za presojo, kdaj se je ustalilo zdravljenje posttravmatskega sindroma. Drugo vprašanje, ki je pravno in je predmet revizije, pa je, ali je ob premisi, da se je oškodovankino stanje ustalilo oktobra 2016, tedaj začelo teči zastaranje (zgolj) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je sklenilo sodišče druge stopnje, ali pa nemara (šele) tedaj začne teči zastaranje za celotno nepremoženjsko škodo, kot to utemeljuje revidentka.

11Revidentka v okviru dopuščenega revizijskega vprašanja torej problematizira, ali teče zastaranje za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode posebej ali skupaj za vse oblike nepremoženjske škode, to je od trenutka, ko je znan predviden obseg celotne nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka.

12V zadevi II Ips 175/2012, na katero se je sklicevalo tudi sodišče druge stopnje, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da so zahtevki za posamezno obliko (vrsto) nepremoženjske škode relativno samostojni. Uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike nepremoženjske škode ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike nepremoženjske škode, ki v tožbi niso (bile) zatrjevane. Na podlagi tega stališča je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo tezo, da zastaranje za vsako obliko nepremoženjske škode teče posebej.

13Bistvena razlikovalna okoliščina med primeroma je, da je v zadevi II Ips 175/2012 tožnik naprej umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kasneje, po pridobitvi izvedenskega mnenja, pa je zahtevek znova postavil. Ker velja, da umaknjena tožba nikoli ni bila vložena, je v tem delu zahtevka zaradi tožnikovih procesnih dejanj nastopilo zastaranje. Vrhovno sodišče je odločitev v tej zadevi oprlo na nosilni argument (ratio decidendi), da uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike nepremoženjske škode, ki v tožbi niso (bile) zatrjevane. Pojma relativne samostojnosti zahtevkov za posamezno obliko nepremoženjske škode ni podrobneje razlagalo. Sporno dopuščeno vprašanje tako kljub sicer mnogoštevilnim odškodninskim primerom in bogati sodni praksi s tega področja še ni bilo predmet presoje na Vrhovnem sodišču.³

14Vsak človek je neponovljiva celota individualne telesne in duhovne biti, zato so za oškodovanca vse posledice posega v njegovo osebno celovitost ena sama celota⁴ in se odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enem skupnem denarnem znesku. Iz istega razloga uveljavljanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, ne pomeni kopičenja (objektivne kumulacije) tožbenih zahtevkov, ampak gre za en sam odškodninski tožbeni zahtevek. Ne glede na to pa uveljavitev zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode ne pomeni uveljavitve zahtevka za vse iz tega škodnega dogodka izvirajoče oblike nepremoženjske škode. Čeprav oškodovanec svojo nepremoženjsko škodo doživlja kot celoto, gre pravno za različne pojavnosti te škode, katere dejstveni substrat je prav tako različen. Zato mora biti zahtevek za pravično denarno odškodnino določen za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode posebej ter podana ustrezna individualizirana trditvena podlaga. V tem pogledu je mogoče govoriti o t. i. relativni samostojnosti odmere odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.⁵

15Razlogi za razmejitev med različnimi oblikami nepremoženjske škode so predvsem pragmatični: spoštovanje načela individualizacije odškodnine, zmožnost preizkusa pravilnosti odmere odškodnine v kasnejšem postopku s pravnimi sredstvi, pa tudi „nemoč prava, da enako celovito, kot se odvija v naravi v človeku, to dogajanje opredeli v odškodninskem pravu“.⁶

16Zastaranje pomeni resno omejitev upnikove pravice, ker posega v idejo naravne pravičnosti. Sodišče mora zato pri razlagi 352. člena OZ upoštevati interes upnika - oškodovanca, da učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red. Poseg v ustavno in konvencijsko pravico do pravnega varstva mora biti sorazmeren.⁷

17(Praktični) razlogi, ki bi utemeljevali opisano umet(el)no cepitev človekovega trpljenja med različnimi oblikami nepremoženjske škode pri odmeri višine denarne odškodnine, pri opredelitvi začetka teka zastaranja škode ne vzdržijo presoje. Spomniti je treba, da v konkretnem primeru ne gre za latentno⁸ ali novo škodo,⁹ ki (lahko) utemeljujeta ločen (po)tek zastaranja, marveč za posttravmatski stresni sindrom, ki se je pojavil dva tedna po škodnem dogodku. Gre torej za različne pojavne oblike tožničinega duševnega trpljenja, ki so se pričele ob škodnem dogodku oziroma razmeroma kmalu po njem, a izzvenele v različnih časovnih okvirih.

18Odločilno težo pri tem igra dejstvo, da pravo oškodovancu nalaga posebno skrbnost glede zastaranja. Oškodovanec (brez pomoči izvedencev ali sodišča) je namreč tisti, ki mora spremljati in oceniti, kdaj so podani elementi, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pričakovanje, da bi prava nevešči posameznik razločeval različne pojavne oblike (lastnega) duševnega trpljenja (po možnosti še v času zdravljenja po zanj travmatičnem dogodku), kot to s pomočjo medicinske znanosti počne pravo, je neživljenjsko, nerazumno in pretirano. S cepitvijo začetka zastaralnega roka, tako da bi zastaranje za posamezne oblike nepremoženjske škode nastopilo ločeno, bi se v nasprotju z načelom pravne varnosti nesorazmerno povečala negotovost pravnega položaja oškodovanca. Ne glede na to da pravo in znanost razmejujeta različne pojavne oblike duševnega trpljenja, jih življenjsko gledano posameznik dojema celovito¹⁰ – gre za poseg v njegovo osebno celovitost, še posebej, če so povezane z istim škodnim dogodkom. Prav tako se različne pojavne oblike nepremoženjske škode medsebojno prepletajo,¹¹ v posameznih (katastrofalnih¹²) primerih celo v tolikšni meri, da jih je nemogoče razmejiti. Vrhovno sodišče je tako že navedlo, da je ločevanje ''po postavkah iz 179. člena OZ večkrat neprimerno in neživljenjsko ter lahko vodi do izkrivljanja posameznikovih težav ...“¹³ Tudi zato ''je treba vsak primer ves čas obravnavati tudi kot celoto in je pomemben (predvsem) končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (in ne le zneski odškodnin za posamezne oblike te škode).''¹⁴

Odločitev o reviziji in odgovor na dopuščeno vprašanje

19Vse povedano utemeljuje zaključek, da je treba 352. člen OZ razlagati tako, da je začetek zastaralnega roka za vse oblike nepremoženjske škode praviloma vezan na isti trenutek, to je, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino celotne nepremoženjske škode.

20S tem ko je sodišče druge stopnje sprejelo stališče, da zastaranje za vsako obliko nepremoženjske škode teče ločeno, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato reviziji v celoti ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje (poleg dela, ki se nanaša na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4300 EUR, kar je razveljavilo že sodišče druge stopnje) razveljavilo tudi glede plačila odškodnine za strah v višini 1800 EUR in glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6400 EUR, skupaj za znesek 8.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kdaj je oškodovanka izvedela za obseg in višino škode, in odvisno od odgovora na to vprašanje odločiti o zastaranju njenega zahtevka za nepremoženjsko škodo za telesne in duševne bolečine ter strah, in nato, če terjatev ni zastarala, o njegovi utemeljenosti po višini.

O stroških

21Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

22Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Prim. II Ips 330/2015 z dne 7. 9. 2017, II Ips 237/2012 z dne 4. 12. 2014, II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015, II Ips 29/2014 z dne 5. 11. 2015 in številne druge odločitve Vrhovnega sodišča.
² II Ips 143/2018 z dne 16. 1. 2018.
³ V zadevi II DoR 308/2010 je sicer že bilo dopuščeno vprašanje zastaranja odškodninskih terjatev za posamezne oblike škode, ki so posledica različnih poškodb, izvirajočih iz istega škodnega dogodka. A je bila revizija kasneje zavržena (II Ips 81/2011).
⁴ Posvetovanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten št. 4/85, stran 88 in Poročilo o sodni praksi VSSRS 2/86, stran 22.
⁵ II Ips 175/2012 z dne 5. 9. 2013, 9. točka.
⁶ Posvetovanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten št. 4/85, stran 88, in Poročilo o sodni praksi VSSRS 2/86, stran 22.
⁷ Možina D., Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2015, str. 227.
⁸ Latentna škoda je škoda, ki se pokaže šele dlje časa po škodnem dogodku (npr. azbestoza).
⁹ Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena oziroma dogovorjena odškodnina, pa v času sojenja oziroma sklenitve (zunaj)sodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg. Glej II Ips 671/2007 z dne 25. 11. 2010.
¹⁰ O celovitosti dojemanja oškodovančevega trpljenja glej tudi Jadek Pensa D., v. Juhart M. in Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 1054.
¹¹ Denimo v sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da kadar ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se odškodnina v tej obliki odmeri tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine; sicer se za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prim. II Ips 568/2003 z dne 21. 10. 2004, II Ips 723/2008 z dne 9. 2. 2012, II Ips 600/2006 z dne 18. 10. 2007, II Ips 719/2008 z dne 18. 9. 2008 in II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012.
¹² II Ips 132/2013 z dne 19. 3. 2015, II Ips 1166/2008 z dne 19. 4. 2012, II Ips 124/2004 z dne 16.12.2004 in številne druge odločitve Vrhovnega sodišča.
¹³ VIII Ips 127/2018 z dne 2. 4. 2019 in II Ips 60/2021 z dne 20.10.2021.
¹⁴ Glej II Ips 346/2010 z dne 16. 1.2014, II Ips 977/2006 z dne 25. 9. 2008 ter II Ips 131/2013 z dne 22. 1. 2015 in številne druge odločitve Vrhovnega sodišča.