VSL Sodba II Cp 579/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v III. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 10.350 EUR (na 66.437,04 EUR) tako, da se sedaj pravilno glasi:

»Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 66.437,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 25.119,50 EUR od 9. 1. 2013 dalje do 20. 6. 2019, od zneska 38.377,05 EUR od 21. 6. 2019 dalje do 14. 9. 2020, od zneska 62.377,05 EUR od 15. 9. 2020 dalje do 13. 6. 2022 in od zneska 66.437,04 EUR od 14. 6. 2022 dalje do plačila.«

- v V. točki izreka se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 214,97 EUR (na 3.039,34 EUR),

- VII. točka izreka razveljavi.

II. V preostalem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 277,04 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 76.787,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 25.119,50 EUR od 9. 1. 2013 do 20. 6. 2019, od zneska 38.377,05 EUR od 21. 6. 2019 do 14. 9. 2020, od zneska 62.377,05 EUR od 15. 9. 2020 do 13. 6. 2022 in od zneska 76.787,04 EUR od 14. 6. 2022 dalje do plačila (III. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 3.254,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. in identično VII. točka izreka) ter zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo oz. razveljavitev, opredeljuje tudi pritožbene stroške. Ne nasprotuje temelju, sporna pa po njenem mnenju ostaja višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta je previsoka glede na utrpelo škodo in nesorazmerna glede na obstoječo sodno prakso (I Cp 999/2022). Meni, da bi primerna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti znašala 30.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa 15.000 EUR. Glede slednjih navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni sledilo oceni izvedenca v delu glede zmanjšanja življenjski aktivnosti. Sporna je tudi dvakratna odmera pravdnih stroškov.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, pravilno in v zadostni meri je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je nekoliko odstopilo od podobnih primerov in tako delno napačno uporabilo materialno pravo (načelo objektivne pogojenosti, 2. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).

6Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil tožnik kot varnostnik zaposlen pri zavarovanki toženke. Do poškodbe je prišlo med opravljanjem delovnih nalog v prostoru strojnice 2, ob skoku s slabo osvetljenega podesta, obveznost plačila odškodnine pa ni več sporna („temelj“). Tudi ni sporno, katere poškodbe je tožnik utrpel: znotrajsklepni prelom spodnjega dela desne golenice in zlom desne skočnice, kar je s časom pripeljalo do degenerativnih sprememb in posledično diagnosticiranja artroze zgornjega skočnega sklepa. Gre za poškodbe, ki spadajo v IV. skupino po Fisherjevi kategorizaciji telesnih poškodb (hudi primeri).

7Sodišče je presodilo, da znaša primerna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo skupaj 84.900 EUR, od tega za telesne bolečine in nevšečnosti 43.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 35.500 EUR, za strah 3.800 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.600 EUR. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. čl. OZ, po kateri sta merili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

8Pritožbeno sodišče je za primerjavo vzelo zadeve,¹ v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive poškodbe, iz katerih so izvirale podobne posledice, kot so bile ugotovljene pri tožniku.

9Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je treba pritrditi pritožbi toženke, da je prisojena odškodnina v višini 43.000 EUR upoštevaje primere, ki jih je kot referenčne izpostavilo prvostopenjsko sodišče in druge, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče, nekoliko previsoka. Toženka ne oporeka dejanskim ugotovitvam glede te vrste škode (povzete so v 33.-38. tč. obrazložitve in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na ta del sodbe sodišča prve stopnje). Znižanje prisojene odškodnine za 13.000 EUR, za kar se zavzema pritožnica ni v celoti utemeljeno. Kljub njenim navedbam, da gre v zadevi VSL I Cp 999/2022 za zelo primerljiv primer, obeh primerov ni moč enačiti. V današnjem primeru je sodišče s pomočjo mnenja sodnega izvedenca ugotovilo, da bodo pri tožniku zaradi napredovanja popoškodbene artroze občasne lažje telesne bolečine, ki se bodo pri večjih obremenitvah stopnjevale do srednje hudih, prisotne doživljenjsko. To je bistvena razlika med zadevama, gre pa za pomembno okoliščino, ki jo je treba vzeti v obzir pri odmeri višine odškodnine. Upoštevaje primerljive primere iz sodne prakse (glej opombo 1) je bilo treba prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti znižati za 6.000 EUR na 37.000 EUR.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v delu, kjer sodišče ni sledilo izvedenčevi oceni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (6 %). Sodišče je pravilno izpostavilo konkretne posledice oz. konkretno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku, k čemur tudi napotuje načelo individualizacije odškodnine. Zgolj zaradi navedenega ni moč zaključiti, da bi to botrovalo k drugače ugotovljenemu obsegu trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (44.-48. tč. obrazložitve).

11Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ima pritožba toženke prav, da je odmerjena odškodnina 35.500 EUR nekoliko previsoka. Čeprav toženka predlaga in utemeljuje več kot 50 % znižanje odškodnine, češ da gre pri tožniku za relativno majhne omejitve, saj se še vedno lahko udejstvuje v skoraj vseh aktivnostih, le da mora v določene vlagati več truda in energije, drugih pa se mora izogibati iz preventivnih razlogov, to ne drži v celoti. Iz ugotovitev sodišča, ki imajo podlagi v izvedenskem mnenju, izhaja, da so gibi v skočnem sklepu v povprečju prizadeti za 18 % (lažja stopnja zavrtosti), splošne življenjske aktivnosti pa so zmanjšane za 6 %. Izvedenec poudarja, da bodo zaradi napredovanja degenerativnih sprememb splošne življenjske aktivnosti tožnika s časom vedno manjše. Tožnik je oviran pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo večje fizične napore, dalj časa trajajočo hojo ali stanje, hojo po stopnicah ali neravnem terenu, počepanje, tek ter da mora tožnik za doseganje istih ciljev vlagati več napora oz. da določene športne aktivnosti zmore v manjšem obsegu kot prej (igranje rekreativnega nogometa, tek). Pri tem pa je vendarle treba upoštevati, da se je poškodba nanašala le na en del telesa, da še vedno lahko opravlja svoje delo² ter da ni bistveno omejen pri vsakodnevnih opravilih (npr. oblačenju, slačenju ali obuvanju). Ob upoštevanju vsega navedenega in podobne primere (glej zgoraj) je treba prisojeno odškodnino znižati za 5.500 EUR. Primerna odškodnina za to obliko škode znaša 30.000 EUR.

12Skupaj je pritožbeno sodišče odškodnino znižalo za 11.500 EUR (na 73.400 EUR), kar ustreza 56,12 povprečnim plačam v zadnjih treh mesecih v Republiki Sloveniji (1.307,89 EUR) in je tako bolj v skladu s primerljivi primeri v sodni praksi. Tako odmerjena odškodnina tudi pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje; je v okviru povprečja težkih primerov v daljšem časovnem razdobju.³

13Po odštetju pogodbeno dogovorjene odbitne franšize v višini 10 % oz. 7.381,89 je tožnik upravičen do 66.437,04 EUR, kar pomeni, da je bilo treba znesek prisojene odškodnine znižati za 10.350 EUR in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (5. al. 358 čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

14Pritrditi gre toženki, da je prišlo do očitne pomote prvostopenjskega sodišča, saj ji je v izreku v dveh točkah naložilo povračilo pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo VII. točko izreka (3. al. 365. čl. ZPP).

15Sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. čl. ZPP v zv. z 2. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevalo odmero prvostopenjskega sodišča, saj s pritožbo ni bila izpodbijana. Toženka je po spremenjeni odločitvi uspela z 18,72 % (od prvotno 13,84 %). Upoštevaje tak uspeh je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 3.140,65 EUR (81,28 % od 3.863,99 EUR), toženka pa do 101,31 EUR (18,72 % od odmerjenih 541,16 EUR). Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožniku povrniti 3.039,34 EUR.

16V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje potrditi, pritožbo pa zavrniti (353. čl. ZPP).

17Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zv. z 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela s 34,33 % (11.500 EUR od izpodbijanega zneska 33.500 EUR), zato je upravičena do povrnitve ustreznega dela pritožbenih stroškov, kar znaša 277,04 EUR (34,33 % od plačane sodne takse v znesku 807 EUR). Priznane stroške mora tožnik toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Prim. VSRS II Ips 572/96 (zlom leve golenice in udarnine, 53 povprečnih neto plač); VSRS II Ips 97/2017 (trojni luksacijski zlom levega gležnja ter rana na levi roki, 55,8 povprečnih neto plač); VSRS II Ips 328/2014 (odlom petnične grče, zdrobitev centralnega dela desne petnice, 67,1 povprečnih neto plač); VSL II Cp 1775/2014 (zlom leve stegnenice in zlom desne goleni, 57 povprečnih neto plač); VRSR II Ips 248/98 (zlom bližnjega dela desne golenice, ki je segal v kolenski sklep, ter udarninsko-raztrganinska rana na čelu, 60 povprečnih neto plač); VSRS VIII Ips 274/2016 (bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza ter odrgnine nad medialnim maleolom, 59 povprečnih neto plač).
² Delo opravlja z ustreznimi prilagoditvami in skrajšanim delavnim časom, saj je bil zaradi posledic poškodbe razvrščen v III. kategorijo invalidnosti.
³ Glej v D. Jadek Pensa et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana 2001, primeri navedeni na str. 762.