UPRS Sodba I U 809/2023-20

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske Unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel pomanjkanje dela. Njegovi starši so srednjega sloja, zato je zapustil izvorno državo.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Povedal je, da z državo osebno nima težav. Svojo prošnjo utemeljuje s slabo finančno situacijo v Maroku, pomanjkanjem služb in dela ter zaradi majhnega mesečnega plačila. Čeprav je on sam imel redno službo in je bil njegov mesečni zaslužek nad povprečno plačo v Maroku, ki jo je navedel, to še vedno ni bilo dovolj. V prošnji je navedel, da je zapustil izvorno državo, ker so njegovi starši srednjega sloja. Tožena stranka izpostavlja, da želja po višji plači brez potrebe po zaščiti zaradi razlogov preganjanja ali razlogov resne škode ne more biti obravnavana v okviru mednarodne zaščite, saj omenjene želje tožnika ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikovih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Iz njegovih navedb ne gre razbrati, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji, kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Imel je dostop do šolskega sistema in do trga dela. Izpostavljal je zgolj splošno situacijo glede količine dela, ki je na voljo v Maroku, vendar se ta splošna situacija ne navezuje na njegovo osebno situacijo, saj je imel redno delo. Izpostavil je, da v Maroku ni imel nobenih težav in da bi tam ostal, če bi dobil bolje plačano delo. Tožnik ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja, oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi, saj je povedal, da v državi osebno nima težav in da če bi se sedaj moral vrniti, se ne bi nič zgodilo. Glede etnične pripadnosti ni imel težav, povedal je, da trenja med Arabci in Amazighi ne obstajajo in da bi dobil enako plačilo za svoje delo v primeru, če bi bil po obeh starših ali Arabec ali Amazigh. Glede na navedeno tožena stranka meni, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

5Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Utemeljeno je zaključiti, da nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Prav tako ni mogoče zaslediti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Izrecno je izpostavil, da z državo ni imel nobenih težav, da se mu tam ni nič zgodilo, ravno tako pa se ne bi nič zgodilo, če bi se moral tja vrniti. Iz navedenega razloga se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1.

6Tožnik v tožbi navaja, da je situacija v Maroku zelo slaba, služb in dela je premalo, mesečno plačilo je majhno. V pogojih izjemne revščine je zelo težko preživeti. Tožnik se je poskušal postaviti na lastne noge, ampak zaradi revščine in brezposelnosti so prosta dela redka in konkurenca velika. Njegov mesečni zaslužek, ki je bil od 300,00 do 400,00 EUR na mesec, ni zadostoval za dostojno življenje. Enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, saj je v Maroku zelo težko dobiti delo in tudi, ko se delo dobi, so plače zelo nizke, kar ne zadostuje za dostojno življenje. Stopnja verjetnosti, s katero se zatrjuje, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo „zgolj možnost ali sum“, vendar je lahko nižja od merila „zagotovo“. Težave, kot jih je opisal tožnik, se lahko štejejo tudi za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. Tisti, ki si ne more zagotoviti osnovnih potrebščin, mu definitivno grozi poniževalno ravnanje. Tožnik opozarja tudi na načelo nevračanja. Vračanje je prepovedano, če posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so brezpredmetne tožbene navedbe, da je v Maroku težko dobiti delo in da so plače zelo nizke. Tožnik je imel v Maroku redno delo, s katerim je zaslužil 300,00 do 400,00 EUR na mesec, kar je plača nad standardom, ki ga je tožnik sam zastavil kot povprečno plačo v Maroku. Pogoji izjemne revščine se ne navezujejo na ta primer. Želja po višji plači brez potrebe po zaščiti zaradi razlogov preganjanja ali razlogov resne škode ne more biti obravnavana v okviru mednarodne zaščite. Tožnik ni izkazal, da bi njegova ekonomska stiska rezultirala iz diskriminatornih ukrepov na podlagi zakonsko določenih elementov preganjanja. Tožnik je na osebnem razgovoru sam potrdil, da v svoji izvirni državi nima razlogov za občutek ogroženosti. Z državo osebno ni imel nobenih težav, tam se mu ni nič zgodilo, ravno tako pa se ne bi nič zgodilo, če bi se moral tja vrniti. Glede etnične pripadnosti je povedal, da trenja med Arabci in Amazighi ne obstajajo in da bi vseeno dobil enako plačo za svoje delo v primeru, če bi bil po obeh starših ali Arabec ali Amazigh. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8Sodišče je v navedeni zadevi dne 30. 5. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

9Tožba ni utemeljena.

10ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, tožnikovih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja, oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo in da ni mogoče zaslediti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.

12Tožnik v tožbi navaja, da je v Maroku situacija zelo slaba, da je služb premalo, da je mesečno plačilo majhno in da se je poskušal postaviti na lastne noge, ter da 300,00 do 400,00 EUR na mesec ni zadostovalo za dostojno življenje. S tem v zvezi zatrjuje, da bi lahko prišlo do ravnanj prepovedanih s 3. členom EKČP. V tožbi uveljavlja nevarnost resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker bi mu v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. S tem v zvezi tudi opozarja, da velja prepoved vračanja, če posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje.

13Sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v nedavni sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (tč. 9 in 10 obrazložitve). Ne glede na vse navedeno pa je tožnik v svoji izvorni državi zaposlitev imel, hkrati pa je tudi navedel, da s strani države ni imel nobenih težav in če bi se vrnil, se mu ne bi nič zgodilo. Sicer pa zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

14Tožnik v tožbi opozarja tudi na načelo nevračanja. Sodišče se strinja, da je treba upoštevati prepoved vračanja v izvorno državo, kjer bi posamezniku grozilo mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Vendar pa – kot je bilo že pojasnjeno – tožniku kaj takega ne grozi, saj v svoji izvorni državi ni bil s strani nikogar preganjan, imel pa je tudi zaposlitev. Iz navedenega razloga je ta tožbena navedba neutemeljena.

15Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.