VSRS Sklep I Up 91/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljenega zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, I. točka izreka sklepa) in tožnikovo tožbo kot prepozno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka). Tožba je bila vložena zoper odločbo Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 426/2017, Bpp 1946/2019, Bpp 796/2020 in Bpp 1762/2020 z dne 25. 10. 2022, s katero je bilo odločeno, da je tožnik dolžan plačati stroške brezplačne pravne pomoči v skupni višini 853,41 EUR (I. točka izreka) ter da se mu odmerijo stroški izvajanja brezplačne pravne pomoči v skupni višini 1.379,14 EUR (II. točka izreka).

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in njegovi tožbi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je bil postopek končan z odločbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 25. 10. 2022, zato je od vročitve te odločbe začel teči rok za vložitev tožbe.

6Na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP).

7V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bil izpodbijani upravni akt tožniku vročen 12. 11. 2022 s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. Ugotovilo je, da vročevalec 28. 10. 2022 tožniku ni mogel vročiti izpodbijanega upravnega akta in je bilo tega dne v naslovnikovem hišnem predalčniku puščeno sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Naslovnik pisma v danem roku ni prevzel, zato mu je bilo po poteku tega roka, dne 14. 11. 2022 puščeno v hišnem predalčniku. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe je iztekel 13. 12. 2022. Tožnik je tožbo osebno vložil na sodišče 20. 12. 2022.

8Pritožnik ugotovitvam sodišča prve stopnje glede vročanja izpodbijane odločbe ne nasprotuje. Ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo obvestilo o prispelem pisanju puščeno v njegovem hišnem predalčniku dne 28. 10. 2022, ker je bil poizkus osebne vročitve izpodbijanega sklepa neuspešen. Prav tako ne zatrjuje, da v obvestilu ne bi bilo navedeno, kje lahko omenjeno pošiljko prevzame, da je rok za prevzem pošiljke petnajst dni, ali da v njem ne bi bilo opozorila o pravnih posledicah po četrtem odstavku 87. člena ZUP, če tega ne bo storil. Ker pritožnik v petnajstih dneh od dneva, ko je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju pošiljke na pošti ni dvignil, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, to je 12. 11. 2022. Naslednji dan, 13. 11. 2022, je začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v torek, 13. 12. 2022. Tožba, ki jo je pritožnik vložil osebno na sodišču dne 20. 12. 2022, je zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča prepozna, ker tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Zmotno je v pritožbi znova izpostavljeno stališče pritožnika, da je štel za dan prejema odločbe takrat, ko se je z odločbo dejansko seznanil (21. 11. 2022). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da stališče, da bi se moralo kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa, nima podlage v pravni ureditvi in bi v celoti odpravilo smisel fikcije vročitve.¹

10Že zakonsko besedilo četrtega odstavka 87. člena ZUP oziroma besedna zveza „z dnem preteka tega roka“ kaže na to, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da sam dvigne dokument, šteje, da mu je bil ta vročen na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje, kot zatrjuje pritožnik.² Iz določbe 87. člena ZUP je tudi razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Na podlagi navedenega dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku oziroma dan, ko se je s pisanjem pritožnik dejansko seznanil (ki v predmetni zadevi niti nista sporna), za samo vročitev nista pravno odločilna in je drugačno pritožbeno stališče neutemeljeno.³ Ob tem Vrhovno sodišče tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje pritožnika (glede na to, da iz vsebine tožbe ni izhajalo, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine lahko prepozna) z dopisom (ki je bil pooblaščenki tožnika vročen dne 19. 1. 2023) v okviru materialnega procesnega vodstva s tem dejstvom tudi seznanilo in mu dalo možnost podaje ustreznih navedb in predlaganja morebitnih dokazov, vendar pa je tožnik zgolj vztrajal pri tem, da se je s pisanjem dejansko seznanil z dnem 21. 11. 2022, medtem ko dejstva, da je sporočilo o prispelem pismu prejel 28. 10. 2022 niti v svoji izjavi v odgovor na poziv sodišča prve stopnje niti v pritožbi ne izpodbija. Glede pritožbenih navedb o neizvedbi predlaganih dokazov (zaslišanja tožnika in priče A. A.) pa Vrhovno sodišče še dodaja, da dan, ko je bil dokument puščen v pritožnikovem hišnem predalčniku in pritožnikova odsotnost v času vročanja dokumenta, nista sporna in za računanje pravočasnosti vložitve tožbe tudi ne relevantna. Zato so dokazni predlogi pritožnika v smeri ugotavljanja teh dejstev nebistveni in v ničemer ne bi mogli prispevati k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

11Glede odločitve o tožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov za zamudo, ki jih je navajal tožnik. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče kot razlog za zamudo obravnavati njegovo odsotnost iz Slovenije v času vročanja pošiljke z izpodbijano odločbo.

12ZUS-1 v relevantnem delu prvega odstavka 24. člena določa, da če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok za tožbo in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. V tretjem odstavku določa, da je okoliščine za utemeljitev predloga treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga.

13Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, zakaj meni, da je bila sporna odločba pravilno vročena, jasno pa se je opredelilo tudi do razlogov, s katerimi je pritožnik utemeljeval svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj jih je v izpodbijanem sklepu povzelo v 23. točki obrazložitve in se do njih opredelilo v 24. do 27. točke obrazložitve, v 22. točki pa je obrazložilo, katere so okoliščine, ki se štejejo po ustaljeni sodni praksi za opravičljiv razlog za zamudo po ZUS-1, in sicer da so to praviloma okoliščine, ki jih stranka ni mogla predvideti niti jih odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Na tej podlagi je presodilo, da pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov za zamudo, zato njegovemu predlogu tudi ni moglo ugoditi.

14Pritožnik zmotno navaja, da je opravičen razlog za zamudo v tem, da je bil v času, ko je bilo puščeno obvestilo in tudi v nabiralnik nato vloženo pismo s predmetno odločbo, odsoten in da ni mogel pričakovati odločbe toženke. V tem času namreč zamuda za pritožnika sploh še ni nastopila. Njegova odsotnost v času, ko se rok za vložitev tožbe še ni iztekel, torej ni relevantna. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je rok za vložitev tožbe iztekel 13. 12. 2022, kar je 22 dni po tem, ko se je pritožnik po lastnih navedbah seznanil z odločbo toženke.

15Pritožnika je zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato se pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča ne more sklicevati na svojo nevednost o okoliščinah vročanja, kot mu jih je pojasnilo sodišče. Smisel zastopanja po odvetniku je prav strokovna pomoč stranki, ki sama nima potrebnega pravnega znanja. Kljub temu pa Vrhovno sodišče dodaja še, da je obvestilo o poskusu vročitve z dne 28. 10. 2022, opremljeno tudi s pravilnim opozorilom o pravnih posledicah nastopa fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP. S tem je bila tudi prava nevešči stranki, ki bi se zgolj ravnala v skladu z opozorili v obvestilu, ustrezno zagotovljena možnost pravočasne vložitve tožbe.

16Na drugačno odločitev ne vpliva niti okoliščina, da pritožnik pooblaščenki ni dostavil ovojnice in obvestila, ki ga je 21. 11. 2022 našel v nabiralniku poleg odločbe. Ta okoliščina, kot tudi pritožnikove navedbe o vprašanjih pooblaščenke glede vročitve, ne vplivajo na pravilnost opravljene vročitve, ampak sodijo v sfero mandatnega razmerja med pritožnikom in njegovo pooblaščenko.

17Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je način komuniciranja med pooblaščencem in stranko stvar njunega notranjega razmerja in napake v tej komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če gre za razloge za zamudo izven sfere stranke in njenega pooblaščenca, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti.⁴ V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.

18V obravnavani zadevi bi torej pritožnik moral zatrjevati kot tudi izkazati obstoj za odločitev bistvene okoliščine, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih tožba ni bila pravočasno vložena, na katere ne on in ne njegova pooblaščenka nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude.

19Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik tega ni izkazal in je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Napaka v komunikaciji med pritožnikom in njegovo pooblaščenko pa ni opravičljiv razlog za zamudo.

20Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

21Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 225/2017 z dne 24. 1. 2018.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 66/2019 z dne 4. 9. 2019.
³ Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 84/2014 z dne 13. 3. 2014, I Up 406/2013 z dne 9. 4. 2014, I Up 94/2015 z dne 20. 5. 2015, I Up 142/2018 z dne 10. 10. 2018 in I Up 177/2018 z dne 7. 11. 2018.
⁴ Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in pooblaščenca (odvetnika) ni opravičen vzrok za zamudo, npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 171/2020 z dne 10. 2. 2021 in I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015.