VSL Sodba II Cp 484/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plačati 4.608,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska 242,55 EUR dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožnica tožencu povrniti 71 % pravdnih stroškov, toženec pa tožnici 29 % njenih stroškov postopka, o čemer bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma o zahtevku odloči na način, da mu v celoti ugodi, s stroškovno posledico za toženca.

Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče, ki so bile za zaslišanje predlagane v zvezi s planom vzdrževanja z dne 10. 12. 2009, na katerem je bil veljavno sprejet sklep o povečanju prispevka, ki je bil ustrezno dopolnjen in sprejet na naslednjem zboru 2014. Te bi izpovedale tudi o vsem preostalem v zvezi s plačevanjem stroškov upravljanja stavbe, o upravljanju stavbe in sprejemanju posameznih sklepov. Izpovedale bi tudi, da je dejansko obstajal dogovor, ki so ga tudi spoštovali in sicer, da se od izvedbe stopnišča nadalje uporablja sklep in plan vzdrževanja iz leta 2009. Poleg tega je toženec tožbeni zahtevek pripoznal, ker je poprej in tudi v letu 2018 do šestega meseca svoje obveznosti plačeval. Višini prispevka v stanovanjski sklad tudi ni nasprotoval. Lastniki so sprejeli podrobne plane vzdrževanja in investicij, do česa se sodišče ni opredelilo. Vpeljano prakso, sklepe in pravila, ki so jih vsi etažni lastniki spoštovali, je nedopustno in samovoljno spremenilo ter določilo vplačilo v rezervni sklad na zakonsko predpisan minimum. Tožnica je prepričana, da je sodišče prve stopnje določila SPZ in SZ-1 preozko razlagalo. Poleg tega je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi VI Pg 814/2018 tožnici priznalo, da se upošteva prispevek v višini 0,85 EUR/m², a se sodišče do tega dokaza ni opredelilo. Z izpodbijano sodbo je tako sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso, ki se je zapisala celo med istima strankama na podlagi iste pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega kršilo tudi določbe ZPP. Z neizvajanjem dokazov, s tem, da je prihajalo samo s seboj v nasprotje in odločilo drugače kot izkazujejo listine v spisu, je napravilo napako v smislu 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov niti se ni do njih opredelilo. Med izvedenimi dokazi ni navedenega zapisnika 25. zbora z dne 13. 5. 2014, plana investicij za leti 2018 in 2019 ter poziva k plačilu računov. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi Ustavo RS, kot najvišjo pravno normo v državi, pa tudi pripoznavo dolga in izrecne navedbe tožnice v 2. pripravljalni vlogi ter posledično ni upoštevalo določil materialnega prava.

3Na vročeno pritožbo je odgovoril toženec in predlagal, da se jo zavrne ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče. Sodišče prve stopnje je namreč zaslišanje prič utemeljeno zavrnilo, saj so bile te predlagane, kot tožnica sama navaja v pritožbi, glede plana vzdrževanja z dne 10. 12. 2009. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se morali za povišanje prispevka v rezervni sklad posebej dogovoriti tudi v primeru, če so bili navedeni načrti vzdrževanja za leta 2014, 2018 in 2019 sprejeti, je sodišče ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Drugačna bi bila situacija, če bi tožnica zaslišanje navedenih prič predlagala tudi v dokaz, da je bil sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad za sporno obdobje sprejet, vendar tega ni storila.

6Zmotno je tudi stališče tožnice, da je toženec s poprejšnjimi plačili sporni dolg pripoznal. Pripoznava dolga lahko vpliva le na pretrganje zastaranja (364. čl. Obligacijskega zakonika) in je lahko storjena tudi tako, da se nekaj plača na račun. Zato iz dejstva, da je toženec v predhodnem obdobju vplačeval v rezervni sklad ni dopustno sklepati, da je dolg za sporno obdobje, ko teh stroškov ni plačeval, pripoznal.

7Tožnica neutemeljeno vztraja, da je za sporno obdobje ponovno oživel sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad na 0,85 EUR/m², ki je veljal pred sprejetjem sklepa za povišanje plačila v rezervni sklad na 0,95 EUR/m². Tak zaključek ni mogoč na podlagi ravnanja toženca, ki višini prispevka v spornem obdobju ni nasprotoval, ga pa ni plačeval in tudi ne na podlagi sprejetega načrta vzdrževanja in investicij. O tem se je sodišče prve stopnje tudi ustrezno izreklo (21. in 22. točka obrazložitve). Stališče sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če so bili zatrjevani načrti vzdrževanja in investicij sprejeti, bi se morali etažni lastniki za povišanje prispevka v rezervni sklad posebej dogovoriti, je pravilno. Prav tako ne gre za samovoljo sodišča prve stopnje, ki naj bi vpeljano prakso, sklepe in pravila etažnih lastnikov spremenilo, temveč gre za pravilno presojo, da v primeru, če sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad ni sprejet, velja najnižja vrednost prispevka za sporno poslovno stavbo, to pa je 0,25 EUR/m². Sodišče prve stopnje ni preozko razlagalo SPZ¹ in SZ-1², temveč je pravilno štelo, da morajo biti za za povišanje prispevka v rezervni sklad z najnižje na višjo vrednost izpolnjeni vsi trije pogoji, ki so jih etažni lastniki določili s Pogodbo o medsebojnih razmerjih (četrti odstavek 70. člena Pogodbe).

8Neutemeljeno se tožnica tudi sklicuje na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 814/18, saj se ta ne nanaša na sporno obdobje, zato ni utemeljena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo v neskladju z obstoječo sodno prakso, ki obstaja med istima strankama. Ne drži pa tudi, da sodišče prve stopnje navedene sodbe (A 22) v dokaznem postopku ni vpogledalo, saj iz 8. točke obrazložitve izhaja prav nasprotno. Sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj prav tako ne drži (glej prej navedena točka obrazložitve), da sodišče v dokaznem postopku ni vpogledalo zapisnika 25. Zbora z dne 13. 5. 2014 (A10), plana investicij za leto 2018 in za leto 2019 (A 23 in A24) ter poziva k plačilu računov (A15 in A16).

9Ugotovitev sodišča prve stopnje, da za sporno obdobje ustrezen sklep o povišanju vplačil v rezervni sklad ni bil sprejet, ima oporo v celoviti in popolni oceni vsega predloženega dokaznega listinskega gradiva. Zaslišanje prič ni bilo predlagano v dokaz nasprotnemu, zato sodišče prič utemeljeno ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Trditve, da je sodišče zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, niso utemeljene. Katere določbe Ustave RS bi sodišče moralo upoštevati, pa jih ni, ni jasno. Prav tako ne, katere navedbe tožnice iz 2. pripravljalne vloge je sodišče spregledalo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev sodišča v stroškovnem delu, ki upošteva uspeh strank v postopku in v skladu s tem določa razmerje, v katerem morata stranki druga drugi povrniti stroške postopka.

10Ker so po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni očitki v celoti neutemeljeni, hkrati pa tudi ni kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnilnem in stroškovnem) potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, kar je zajeto v zavrnilnem delu izreka, tožencu pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniško storitev.

¹ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, številka 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
² Stanovanjski zakon, Uradni list RS, številka 69/2003, s kasnejšimi spremembami.