VSL Sklep I Cp 940/2023

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev sodne takse, ker iz prilivov na transakcijskem računu tožeče stranke sledi, da ima poleg plače tudi druge vire prihodkov.

2Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse ugodi, vse s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, povezano z mesečnimi dohodki tožnikov. Res je, da je tožnik tožnici 24. 2. 2023 nakazal znesek 4.500,00 EUR, vendar ne iz računa pri Banki B. d. d., ampak iz računa, ki ga ima odprtega pri Banki C. in kamor prejema mesečne dohodke. Kot dokaz predlaga izpis prometa D. d. o. o., opravljenega v korist tožnika za čas od 15. 12. 2022 do 15. 2. 2023.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je pri presoji, ali bi bila zaradi plačila sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj, pomemben tako mesečni dohodek predlagatelja kot druga likvidna denarna sredstva.

5V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da tožnica prejema mesečno povprečno 1.540,00 EUR plače, tožnik pa 1.164,00 EUR in da sta dolžna preživljati tudi dva mladoletna otroka. Vendar pa knjigovodska kartica računa tožnice pri Banki E. pokaže, da je imela v obdobju od 15. 12. 2022 do 8. 3. 2023 več nakazil D. d. o. o., katere edina lastnica in zakonita zastopnica je (po podatkih, ki so dostopni na spletu), in sicer v skupni višini 6.584,15 EUR. Kot kaže izpisek Banke E. z dne 31. 3. 2023, imata tako tožnik kot tožnica tudi račun pri tuji spletni Banki C., kamor prav tako prejemata nakazila, a prometa na teh računih sodišču nista dala na vpogled. Tožnici ni tuje niti poslovanje z gotovino, saj je v kritičnem času na svoj račun petkrat položila gotovino v skupnem znesku 5.875,00 EUR. Da bi ta denar nakazala družbi F. d. o. o., kjer je zaposlena, ni izkazala.

6Pritožnica je v trimesečnem obdobju na svoj račun poleg plače prejela še nakazila svojega podjetja in na račun položila tudi gotovino, vse v skupnem znesku 12.459,00 EUR, kar mesečno znaša poleg njene plače v višini 1.500,00 EUR dodatnih 4.100,00 EUR, tako da je lahko štiričlanska družina v času od 15. 12. 2022 do 3. 3. 2023 mesečno razpolagala z najmanj 6.764,00 EUR, na družinskega člana torej 1.691,00 EUR. Zato izrazito presega cenzus 843,78 EUR dohodka na družinskega člana, kar kaže, da je njena družina daleč od socialne ogroženosti in da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je sodno takso v višini 2.559,00 EUR sposobna plačati takoj in v enkratnem znesku, ne da bi bilo zaradi tega ogroženo preživljanje tožnika, tožnice oziroma njunih otrok. Institut taksne oprostitve je namreč namenjen socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva, ki jim mora država zagotoviti, da njihovo slabo premoženjsko stanje ne bo ovira za uresničevanje z Ustavo priznanih pravic. Pritožnika pa nedvomno v to kategorijo prebivalstva ne sodita.

7Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (365. člen ZPP v zvezi z 1. členom ZST-1).