UPRS Sodba I U 831/2020-11

I. Tožbi se ugodi, sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 504/2016 z dne 29. 5. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organ v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnici priznala stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v višini 4.529,35 EUR. Višji zahtevek je zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je bila upravičencu A. A. z odločbo Bpp 504/2016 z dne 2. 11. 2016 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov postopka v individualnem delovnem sporu zoper B., d. d. in C., d. d. zaradi plačila odškodnine in rente za nezgodo pri delu. Za opravljeno delo je tožnica vložila stroškovnik. O stroških je toženka že odločila s sklepom Bpp 504/2016 z dne 4. 1. 2019 in popravnim sklepom z dne 18. 1. 2019, vendar je Upravno sodišče s sodbo I U 115/2019-12 z dne 13. 5. 2020 sklepa odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Toženka je v ponovljenem postopku v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), glede na vrednost spornega predmeta 130.911,78 EUR, tožnici priznala stroške za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo v višini 750 točk (tar. št. 15/3a OT), stroške za sestavo osmih pripravljalnih vlog v višini 8x562,50 točk (tar. št. 15/2 OT), stroške za sestavo dveh kratkih dopisov z dne 11. 11. 2016 in 27. 12. 2016 v višini 2x10 točk (tar. št. 39/4 OT), stroške za zastopanje na narokih v višini 6x375 točk (tar. št. 15/3b OT) ter stroške za trajanje obravnav dne 10. 11. 2016 v višini 25 točk, dne 19. 1. 2017 v višini 100 točk, dne 9. 3. 2017 v višini 125 točk, dne 14. 4. 2016 v višini 50 točk, za ogled 19. 6. 2017 v višini 50 točk, za narok dne 21. 12. 2017 v višini 50 točk (tar. št. 6/1 OT). Skupno je toženka priznala storitve v polovični višini 7920 točk, kar po vrednosti točke v času prvotnega odločanja o stroških (0,459 EUR) znaša 3.635,28 EUR. Toženka je upoštevala tudi materialne stroške v višini 168,40 točk, kar znaša 77,30 EUR ter 22% DDV. Skupno priznani stroški odvetnice znašajo 4.529,35 EUR. Toženka ni priznala stroškov za sestavo vloge, s katero je tožnica podala komentar na pripombe toženke na izvedensko mnenje z dne 5. 11. 2018, saj k podaji le-tega ni bila pozvana. Prav tako toženka ni priznala stroškov za dva kratka dopisa z dne 11. 11. 2016 in 27. 12. 2016, saj gre le za obvestilo sodišču o predložitvi listin in stroškov za zastopanje na narokih, ki so bili priglašeni v nasprotju s tar. št. 15/3b OT.

3Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka. Drugi odstavek 12. člena OT določa, da se storitev plača po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. Tožnica zato meni, da bi morala toženka dne 29. 5. 2020, ko je izdala izpodbijani sklep, upoštevati novo vrednost točke 0,60 EUR in ne 0,459 EUR. Predhodni sklep o odmeri odvetniških stroškov je bil namreč odpravljen in vzpostavilo se je stanje, ko o obveznosti še ni bilo odločeno. Nadalje tožnica pojasnjuje, da je toženka pri odmeri stroškov upoštevala le 8 pripravljalnih vlog, čeprav jih je bilo dejansko 11. Za vlogi z dne 11. 11. 2016 in 27. 12. 2016 je toženka štela, da je šlo le za kratka dopisa in ju ovrednotila po tar. št. 39/4 OT. Vendar že iz naslova tar. št. 39 „Nasveti, mnenja in udeležba na konferencah, pregledi spisov in listin“ jasno izhaja, da gre za vrednotenje storitev, ki nastanejo v odnosu odvetnik stranka in ne za vrednotenje storitev, ki so nastale v poslovanju s sodiščem oziroma na zahtevo sodišča. Sicer pa obe vlogi vsebujeta svoj dokazni predlog, zato bi bilo treba uporabiti tar. št. 15/2 OT. Pri zavrnitvi stroškov za sestavo vloge z dne 5. 11. 2018 toženka povsem spregleda nalogo in funkcijo, ki jo je imela tožnica kot izvajalka BPP. Zastopanje namreč pomeni vsa potrebna dejanja in ne le dejanja, h katerim je izvajalka BPP pozvana s strani sodišča. Nazadnje pa tožnica pojasnjuje, da so materialni stroški oziroma izdatki za stranko opredeljeni v drugem odstavku 11. člena OT. Ker so pri vsaki obračunani odvetniški storitvi materialni stroški dejansko nastali, jih je toženka tudi dolžna obračunati in plačati. OT loči med stroški za odvetniške storitve in izdatki, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv so odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo, ne pa tudi redukcijo plačila za izdatke za stranko. Tožnica zato vztraja pri odmeri materialnih stroškov v priglašeni višini 236,75 točk.

4Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

5Tožba je utemeljena.

6Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

7V predmetni zadevi ni sporno, da je bila z odločbo toženke Bpp 504/2016 z dne 2. 11. 2016 upravičencu A. A. dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter oprostitev plačila stroškov postopka v individualnem delovnem sporu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 339/2015 ter da je tožnica pravočasno priglasila stroške postopka. Sporna je vrednost odvetniške točke, ki jo je organ dolžan upoštevati pri odmeri nagrade, vrednotenje pripravljalnih vlog z dne 11. 11. 2016 in 27. 12. 2016 ter neupoštevanje vloge z dne 5. 11. 2018, sporna pa je tudi redukcija plačila za izdatke za stranko.

8V zvezi z vrednostjo odvetniške točke sodišče ugotavlja, da je toženka uporabila vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), ki je veljala v času prvotnega odločanja o stroških. Kot pravilno opozarja tožnica, se je z odpravo prvotnega sklepa o odmeri stroškov vzpostavilo pravno stanje, ko o obveznosti še ni bilo odločeno. Dne 6. 4. 2019 je bila vrednost odvetniške točke spremenjena in ta znaša 0,60 EUR. V času izdaje izpodbijanega sklepa (29. 5. 2020) je tako že veljala spremenjena vrednost odvetniške točke. Upoštevaje drugi odstavek 12. člena OT je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Iz citirane materialnopravne določbe dovolj jasno izhaja razlaga, da se pri obračunu stroškov upošteva tista vrednost točke, ki velja v času, ko je potrebno opraviti plačilo. Ker je toženka odločitev o stroških sprejela 29. 5. 2020, ko je že veljala vrednost točke 0,60 EUR, bi bila dolžna upoštevati novo vrednost odvetniške točke.

9Kot utemeljenemu sodišče sledi tudi ugovoru, da se vsebina petega odstavka 17. člena ZOdv ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Ta določa izdatke za stranko in druge izdatke, in sicer je v drugem odstavku določeno, da je odvetnik upravičen do povrnitve izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in druge potrebne izdatke. V tretjem odstavku 11. člena OT pa je določeno, da izdatke iz prejšnjega odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 %. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. V prvem odstavku 2. člena OT pa je določeno, kaj je odvetniška storitev - to je delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa, odvetniški stroški pa so skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Termin odvetniške storitve po definiciji iz prvega odstavka 2. člena OT je primerljiv s terminom „delo“ (odvetniško delo) iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev). Razširitev te določbe tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT pa je, po presoji sodišča, pravno zmotna. Tožnica ima torej prav, ko opozarja, da bi ji toženka morala priznati materialne stroške v celoti in pri tem ne uporabiti petega odstavka 17. člena ZOdv.

10Sodišče pritrjuje tudi ugovoru tožnice, ki se nanaša na neupoštevanje stroškov za vlogo z dne 5. 11. 2018. Kot pravilno opozori tožnica, je naloga in funkcija izvajalca BPP v tem, da opravi vsa potrebna dejanja v okviru dodeljene BPP, ne le dejanja, h katerim je pozvan s strani sodišča. Izvajalec BPP mora za svojo stranko storiti vse, kar je v njegovi moči, izbira sredstev pa je v popolnosti predmet strokovne presoje odvetnika. Sodišče kot nepristranski organ ne more in ne sme dajati navodil odvetnikom, kako naj zastopajo svoje stranke, zato tudi organ za BPP zavrnitve stroškov ne more utemeljevati s tem, da izvajalec BPP k opravi določenega dejanja ni bil pozvan.

11V zvezi z vlogama z dne 11. 11. 2016 in 27. 12. 2016, ki ju je toženka štela kot kratka dopisa in ju ovrednotila po tar. št. 39/4 OT, pa sodišče pojasnjuje naslednje. Z navedenima dopisom je tožnica sodišču le posredovala dokazilo o šolanju oz. dokazilo o tožnikovem obiskovanju predavanja, zato dopisa ne predstavljata obrazložene vloge iz tar. št. 15/2 OT, v katerih bi tožnica pojasnila svoja pravna naziranja, temveč le krajše pisanje. Dopisa predstavljata samostojno odvetniško storitev, ki ni že vključena v drugi priznani storitvi, zato je toženka po mnenju sodišča omenjena dopisa pravilno ovrednotila po tar. št. 39/4 OT (kratek dopis in obvestilo).

12Glede na zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, da ponovno odloči skladno s pravnim mnenjem te sodbe.

13Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

14Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

15Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 831/2020 z dne 16. 2. 2023.