VSM Sodba IV Kp 36135/2020

I. Pritožba obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo A. A. se oprosti plačila stroškov pritožbenega sodišča.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta ter posebni pogoj, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B. d.d. povrne škodo v višini 2.485,97 EUR, ki jo je povzročila s kaznivim dejanjem. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa je odločilo, da je dolžna plačati stroške, povzročene po svoji krivdi, ki so nastali z vročanjem sodnega pisanja v znesku 62,64 EUR ter stroške prisilnega privoda v višini 56,55 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je bila oškodovana družba A. d.d. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot civilne pravde.

2Zoper takšno sodbo se je z dvema vlogama pritožila obdolžena, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da o zadevi še enkrat odloča.

3Pritožba ni utemeljena.

4Jedro pritožbe je graja pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsebina pritožbenih navedb izraža nestrinjanje s sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki, pri čemer obdolžena ponavlja bistvo zagovora in negira pred sodiščem prve stopnje prepoznano pravno nevzdržno ravnanje, ki rezultira skozi premoženjsko okoriščenje. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženi storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi tudi v celoti soglaša in dodaja:

5Obdolžena pojasnjuje, da se ne čuti krive, prej je bila zavedena ona. Družbe B. d.d. ni želela ogoljufati niti se materialno okoristiti. Pri tem izpostavlja plačilo varščine v znesku 300,00 EUR ter opozorilo, da če ne bo plačevala, se ji bo od te varščine odtegovalo. Zanika, da je bila v finančni krizi, saj drugače ne bi mogla plačati varščine v takšni višini.

6S takšnimi pritožbenimi izvajanji pa ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje namreč na podlagi pravilnih ugotovitev izvedenega dokaznega postopka zagovoru obdolžene utemeljeno ni poklonilo vere v točnost in resničnost izpovedanega. Obdolžena sicer kaznivega dejanja resda ne priznava, vendar izrecno potrjuje, da je sklenila obe naročniški razmerji za oba navedena telefona. Prav tako ne oporeka, da ni plačala nobenega računa, vendar se kljub temu zagovarja, da ni imela namena nikogar ogoljufati in ne namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist.

7Vendar pritožnica s takšnim prikazovanjem nikakor ne more prepričati, saj je predstavnica oškodovane družbe, C. C., kot izhaja iz točke 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, izpovedala, da obdolžena vse do danes še ni plačala nobenega računa, prav tako ni podala nobenega ugovora, reklamacije ali česar koli drugega. Pri pregledu tudi ni ugotovila, da bi obdolžena družbo po zapadlosti kontaktirala, poročala o finančnih težavah ali predlagala obročno plačilo, kar vse mora biti posredovano pisno in se tudi evidentira. Obenem je opozorila, da spadata oba obravnavana telefona Apple iPhone s specifikacijami, kot v pogodbah, v višji cenovni razred, kar je tudi razlog za zahtevano varščino, ki se pri plačilih upošteva, vendar šele od izdanega petega računa naprej, ko se višina zneska plačila zmanjšuje, dokler varščina ni porabljena, prvi štirje računi pa morajo biti plačani. Sodišče prve stopnje je izpovedi priče C. C. utemeljeno sledilo, saj je tudi skladna in podprta z listinsko dokumentacijo, povzeto v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Še sploh ob upoštevanju, da tudi iz izpisa odprtih postavk za obdolženo (l. št. 20) izhaja dejstvo, da pritožnica nobenega izmed inkriminiranih računov ni plačala niti delno in tega ni storila ne po poslanih sms sporočilih na obe številki in ne po poslanem dopisu, s katerim je bila opozorjena na posledico prekinitve naročniškega razmerja, se pritožbeno sodišče s pritožbenimi zatrjevanji o zavedenosti obdolžene in prikazovanju, da ni imela namena ogoljufati oškodovano družbo B. d.d., ne more strinjati. Ne gre namreč prezreti, da je obdolžena popolnoma poslovno sposobna, visoko izobražena profesorica slovenščine in sociologije v rednem delovnem razmerju, ki se je zagotovo ob vsakokratni sklenitvi obravnavanih pogodb zelo dobro zavedala zaveze oziroma predstavniku oškodovane družbe dane obljube, kar je podrobno in prepričljivo materialno ovrednotilo prvostopenjsko sodišče v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Sodišče prve stopnje na podlagi pravilnih ugotovitev dokaznega postopka, zagovoru obdolžene zatorej utemeljeno ni verjelo in je pravilno zaključilo, da opisano ravnanje v inkriminiranem obdobju za polni delovni čas zaposlene obdolžene, ki kljub rednemu prejemanju plače ni poravnala nobene obveznosti iz kar dveh naročniških pogodb za mobilne storitve ter dodatnih pogodb za zagotovitev posebne ugodnosti glede nakupa dveh mobilnih aparatov višjega cenovnega razreda, in sicer za Apple iPhone XS MAX 256 Gb za ceno 1.248,00 EUR in Apple iPhone XS MAX 64 Gb za ceno 1.152,00 EUR, ki ju je prejela in uporabljala, ne pa tudi plačala, odkazuje na zaključek, da je ob sklenitvi pogodb ravnala z goljufivim namenom. Kot je s tehtnimi argumenti obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da v kolikor namen obdolžene ne bi bil goljufiv že ob sklenitvi posamezne pogodbe, bi pogodbo sklenila bodisi za cenejša telefona oziroma le za en telefon, ustrezen njeni plačilni sposobnosti, pri oškodovani družbi pa bi se, če ne že prej, pa po prejetih računih, sporočilih in opominu vsaj oglasila in poskušala zadeve urediti, prav tako pa bi, če bi držal njen zagovor, da ni imela namena nikogar ogoljufati, stroške telefona zmanjšala in telefona tudi vrnila ali plačala vsaj nekaj, pa četudi pozneje, pa ničesar od navedenega ni storila. Ne glede na pritožbeno izpostavljanje, da popolnoma ne drži navedba prvostopenjskega sodišča, da je bila v finančni krizi, saj sicer ne bi mogla plačati varščine v takšni višini in sprenevedanje, da je obdolžena tista, ki je bila zavedena, pritožbeno sodišče ne more zaobiti določila v 6. točki (vsake) Pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti, ki jo je (obakrat) obdolžena podpisala in prejela. Izkazuje namreč jasno razviden način poplačevanja iz varščine, ki predvideva vračilo oziroma poplačilo varščine šele po poteku prvih štirih mesecev od sklenitve pogodbe, kot je to izpovedala tudi priča C. C., vendar obdolžena ni plačala niti prvega niti nobenega naslednjega računa, ne ob zapadlosti in tudi pozneje ne, vse to pa kljub dejstvu, da je bila v času, ko so bili izdani računi, ves čas zaposlena in je ves čas prejemala plačo, saj je v osebni stečaj šla šele 22. 6. 2020, kar vse so nedvomno okoliščine, na podlagi katerih tudi pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da o tem, da je obdolžena pri sklenitvi pogodb ravnala z goljufivim namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist, ni prav nobenega dvoma.

9Odločitev o kazenski sankciji pritožnica izpodbija z obrazložitvijo, da iz razloga nahajanja v osebnem stečaju pod bremenom skrbi za mladoletnega otroka in glede na prejemanje minimalne plače težko odplača dolg iz naslova posebnega pogoja. Prav tako pa izrazi splošno nestrinjanje z odmero kazni. Vendar nima prav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženi izrečena (le) pogojna obsodba, torej sankcija zgolj opozorilne narave, v okviru katere pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, stopnje obdolženkine krivde, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in njeno osebnost, upoštevalo tudi nekaznovanost in dejstvo, da je mama mladoletnega otroka, za katerega skrbi. Na ta način je sodišče prve stopnje pri presoji ostalo znotraj pravil za odmero kazni, kot so določena v 49. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in posledično ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršno koli spremembo kazenske sankcije v korist obdolžene. K pritožbeno izpostavljenemu navajanju, da z minimalno plačo ob skrbi za mladoletnega otroka težko odplača dolg v kratkem času, pritožbeno sodišče opozarja na točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je že prvostopenjsko sodišče nakazalo možnost podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti. V zvezi z določenim posebnim pogojem pa pritožbeno sodišče opozarja, enako kot tudi že prvostopenjsko sodišče, da določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi med stečajnim postopkom nima učinka v smislu priviligiranja terjatve, ima pa učinek po zaključku stečajnega postopka, da za terjatev, ki je določena kot posebni pogoj, odpust obveznosti ne učinkuje. Navedeno pomeni, da mora obdolžena tudi po zaključku stečajnega postopka izpolniti obveznost, ki je določena v pogojni obsodbi¹.

10Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, in ko tudi obdolžena glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo, če bi bila utemeljena, razveljaviti ali spremeniti) ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, je bilo pritožbo obdolžene zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11Glede na okoliščino osebnega stečaja in izkazano šibko premoženjsko stanje, upoštevaje dolžnost skrbi za mladoletnega, torej še nepreskrbljenega otroka, je pritožbeno sodišče obdolženo oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Tak sodba VSRS I Ips 44785/2013 z dne 25. 4. 2019.