VDSS Sodba Psp 89/2023

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 8. 2022 in odločba z dne 21. 4. 2022 glede zneska starostne pokojnine ter da se mu prizna starostna pokojnina v višjem znesku.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da bi moral biti upoštevan količnik, ki velja za moške in ženske v letu 2023 v višini 63,5 %.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo z dne 29. 8. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo z dne 21. 4. 2022. Z navedeno odločbo je bila tožniku za čas od 1. 11. 2021 dalje odmerjena starostna pokojnina v znesku 620,00 EUR.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bila z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 11. 2020, tožniku od 8. 4. 2020 dalje priznana pravica do predčasne pokojnine v znesku 459,63 EUR na mesec. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna.

7S 1. 11. 2021 je začel veljati Zakon o spremembah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2K),² ki je v prvem odstavku 2. člena določil, da zavod (tožena stranka) uživalcem pokojnin, ki so z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje med 1. januarjem 2013 in prvo prekinitvijo uveljavili pravico do starostne ali predčasne pokojnine po zakonu, v šestih mesecih od začetka uporabe tega zakona po uradni dolžnosti na novo odmeri starostno pokojnino oziroma odmeri starostno pokojnino namesto predčasne, z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve od 1. januarja 2013 do prve prekinitve v obvezno zavarovanje kot pokojninske dobe brez dokupa, če so se prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje do 31. decembra 2012 in pod pogojem, da so bili za to obdobje plačani prispevki.

8Upoštevaje navedeno določbo je prvostopenjski organ tožene stranke po uradni dolžnosti tožniku odmeril starostno pokojnino za čas od 1. 11. 2021 dalje v znesku 620,00 EUR na mesec. V postopku je ugotovil, da je tožnik do dneva priznanja pravice do predčasne pokojnine dopolnil 40 let starosti ter da ima 40 let, 1 mesec in 1 dan pokojninske dobe brez dokupa. Starostna pokojnina mu je bila odmerjena v višini 58,5 % od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove, in sicer v znesku 586,02 EUR na mesec od 1. 11. 2021 dalje. Ker pa odmerjena pokojnina ne dosega zneska zagotovljene pokojnine, določenega v 39. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),³ se tožniku izplačuje pokojnina v višini 620,00 EUR na mesec od 1. 11. 2021 dalje.

9Zoper tako odločitev je tožnik pri toženi stranki vložil pritožbo, kjer je navajal, da se ne strinja z zneskom ponovne odmere pokojnine, saj meni, da bi moral imeti med 710 do 760 EUR pokojnine mesečno. Z drugostopenjsko odločbo z dne 29. 8. 2022 je tožena stranka tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Enako je tudi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje razčiščeno in pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Ključno pri tem je, da je tožena stranka vodila postopek po uradni dolžnosti, skladno z določbo prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K. V tem primeru je šlo zgolj za odločitev glede upoštevanja pokojninske dobe brez dokupa. Del pokojninske dobe, ki je bil upoštevan ob priznanju pravice do predčasne pokojnine, je bil glede na takratno zakonodajo upoštevan kot doba z dokupom (gre za 7 let, 3 mesece in 7 dni). Po uveljavitvi že omenjene novele, pa se navedena doba šteje kot doba brez dokupa, kar med strankama tudi ni sporno. Upoštevaje navedeno obdobje, je tako tožnik že v letu 2020, konkretno z 8. 4. 2020, izpolnil pogoje za pravico do starostne pokojnine. V tem primeru je bila skladno z določbo drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 pokojnina tudi pravilno odmerjena v višini 58,5 % od pravnomočne pokojninske osnove. Odločilno je namreč leto 2020 (tedaj je odmerni odstotek znašal 58,5 %), ko je bila tožniku priznana pravica do predčasne pokojnine. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala biti tožniku pokojnina odmerjena ob upoštevanju odmernega odstotka v višini 63,50 %. Navedeni odstotek velja za zavarovance, ki so se upokojili v letu 2023.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 162/2021.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.