VSL Sodba I Cp 723/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožnica je s tožbo zahtevala od toženke plačilo 21.300 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 dalje, ker naj bi ji toženka z napako pri operativnem posegu in zavlačevanjem pri zdravljenju povzročila poškodbo živca na levi roki in s tem povezano nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo in ji naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov; njihovo odmero si je pridržalo za poseben sklep.

2Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na protislovje v 25. točki obrazložitve sodbe, kjer sodišče ugotavlja, da je poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja nedvomno v vzročni zvezi z operativnim posegom z dne 12. 6. 2013, hkrati pa, da poslabšanje ni v vzročni zvezi z ravnanjem toženke. Tudi sicer je obrazložitev sodbe neprepričljiva, nelogična, pomanjkljiva in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izvedenec dr. A. A. ni prepričljivo odgovoril na tožničine pripombe k njegovemu mnenju. S tožnico se ni srečal, niti je ni pregledal. Nerazumljiv je njegov zaključek, da bi večina tožničinih zdravstvenih težav nastala tudi neodvisno od spornega posega. Pri tožnici so se hude bolečine pojavile že med operacijo, zato ni logično mnenje izvedenca, da so bolečine posledica pooperativnih brazgotin. Izvedenec je očitno pristranski. Ker izvedenec in sodišče nista odgovorila na številna bistvena vprašanja, ki jih je v postopku zastavila tožnica, je treba sojenje ponoviti.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno, torej jasno, razumljivo in celovito obrazložilo. Ker je zato sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri pritožba.

6V sodbi ni zatrjevanih notranjih nasprotij, ki jih tožnica poskuša prikazati tako, da iz konteksta obrazložitve povzema posamezne ugotovitve in jih nato analizira brez upoštevanja ostalih sodbenih razlogov. Za pritožbo posebej sporno stališče, izraženo v 25. točki obrazložitvi sodbe, je v resnici jasno in za povrh materialnopravno pravilno. Ni dvoma, da se je tožničino zdravstveno stanje po prvem operativnem posegu pri toženki poslabšalo, vendar je bil ta poseg le naravni, ne pa pravnorelevantni vzrok za obravnavano tožničino škodo. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil poseg opravljen "lege artis", takšno, torej brez strokovnih napak, pa je bilo tudi tožničino pooperativno zdravljenje pri toženki. Slednja zato ne odgovarja za nastalo škodo, ker gre za posledico pričakovanega zapleta pri tovrstnem zdravljenju, tožnica pa niti ne trdi, da je toženka zanemarila svojo pojasnilno dolžnost.

7Sodišče prve stopnje je tožnici po navedenem pravilno odreklo zahtevano odškodninskopravno varstvo. Pri ugotavljanju dejanskega stanja se je utemeljeno oprlo predvsem na izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A. A. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje dovolj natančno, strokovno utemeljeno in prepričljivo, da ga laični tožničini pomisleki ne morejo omajati. Tožnica očitno ni zadovoljna z izidom dokazovanja, vendar tehtnih nasprotnih dokazov ne ponuja. Posplošen pritožbeni dvom o pristranskosti izvedenca ne zadošča, sicer pa bi tožnica izločitev izvedenca lahko zahtevala najpozneje do konca glavne obravnave, vendar tega ni storila. Za ugotavljanje podlage toženkine odškodninske odgovornosti je relevantno dejansko stanje v času izvedbe spornega operativnega posega in tožničinega zdravljenja pri toženki, ne pa tožničino sedanje zdravstveno stanje, zato poseben pregled tožnice in razgovor izvedenca s tožnico za izdelavo izvedenskega mnenja nista bila potrebna. Na tožničine pripombe k izvedenskemu mnenju pa je izvedenec izčrpno in razumljivo odgovoril ter jih prepričljivo zavrnil.

8Tožnica v pritožbi vztraja pri svojih trditvah, o katerih se je obširno in pravilno izreklo že sodišče prve stopnje. Dejanskih in pravnih razlogov, ki jih je o tem navedlo v izpodbijani sodbi, ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

9Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Ker je tožnica s pritožbo propadla, mora svoje pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).