UPRS Sodba I U 354/2020-20

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-4624/2015-10 z dne 6. 2. 2020 odpravi ter se tožnici A. A. prizna izjemno napredovanje v naziv svétnice od 1. 7. 2015 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. O višini stroškov postopka bo izdan poseben sklep.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svétnice. Tožnica je zaposlena v Glasbeni šoli B. Predlog je podal ravnatelj šole.

2Tožena stranka je dne 10. 10. 2016 že izdala odločbo, s katero je predlog za izjemno napredovanje v naziv svétnice zavrnila, zoper odločbo je tožnica sprožila upravni spor, Upravno sodišče RS pa je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki. V ponovnem postopku je tožena stranka še enkrat zavrnila predlog za izjemno napredovanje v naziv svétnice, nakar je tožnica zopet sprožila upravni spor, pri čemer je Upravno sodišče RS tožbi ugodilo in tudi drugo odločbo tožene stranke odpravilo ter ponovno vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Sporno je bilo izpolnjevanje pogoja ustrezne smeri izobrazbe za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela. V ponovljenem postopku tožena stranka meni, da obstajajo utemeljeni razlogi za njeno odločitev, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča.

3Tožnica pravico do napredovanja v naziv uveljavlja v okviru delovnega razmerja učiteljice petja v Glasbeni šoli B. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) v drugem odstavku 95. člena določa, da morajo imeti strokovni delavci v glasbeni šoli pridobljeno izobrazbo ustrezne smeri po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje, in pedagoško-andragoško izobrazbo. Ustrezna izobrazba za opravljanje izobraževalnega dela na delovnem mestu učitelja petja v izobraževalnem programu glasba je določena v 28. členu Pravilnika o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih glasbene šole (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z 28. členom Pravilnika je učitelj petja lahko, kdor je končal univerzitetni študijski program petja ali magistrski študijski program druge stopnje inštrumentalna in pevska pedagogika (smer petje) ali glasbena umetnost (smer petje). Tožnica je na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu končala študijsko smer petje–jazz in pridobila strokovni naslov magistra umetnosti. Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani je izdala odločbo, s katero se njena diploma, pridobljena v Gradcu, s katero je pridobila univerzitetno izobrazbo študijske smeri petje–jazz in strokovni naslov magistra umetnosti, nostrificira kot univerzitetna diploma brez strokovnega naslova. Iz mnenja o izobraževanju ENIC – NARIC centra izhaja, da se tožničino izobraževanje v državi izvora uvršča na drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja, področje petje–jazz. Po mnenju tožene stranke ima tožnica pridobljeno ustrezno stopnjo izobrazbe v skladu z 95. členom ZOFVI, nima pa pridobljene ustrezne smeri izobrazbe, ki jo za učitelja petja določa Pravilnik. Kot je določeno v 28. členu Pravilnika, je učitelj petja lahko, kdor je končal univerzitetni študijski program petja ali magistrski študijski program petja ali magistrski študijski program druge stopnje instrumentalna in pevska pedagogika (smer petje) ali glasbena umetnost (smer petje). Pravilnik študijske smeri petje–jazz ne določa. Treba je ločiti med predmetom petja in predmetom jazz–petja. Petje je del predmetnika izobraževalnega programa glasba in del izobraževalnega programa umetniške gimnazije, glasbena smer, modul B - petje-instrument, medtem, ko je predmet jazz–petje zgolj del predmetnika izobraževalnega programa umetniške gimnazije na glasbeni smeri modul C - jazz-zabavna glasba. Študijska smer petje in petje-jazz nista enaki. Diplomant, ki je končal študijsko smer petje–jazz lahko opravlja zgolj delo na delovnem mestu učitelja jazz-petja. Ne more pa poučevati petja v izobraževalnem programu umetniške gimnazije glasbena smer, modul B, niti v izobraževalnem programu glasba, kot jo izvaja Glasbena šola B. Pri predmetu petje gre za predmet, katerega cilji so splošne narave, pri predmetu jazz–petje pa gre za strokovni predmet, ki je usmerjen v ožje strokovno področje, predvsem na področju jazzovske in zabavne glasbe. Torej študijska smer petje–jazz ni ustrezna smer izobrazbe za učitelja petja v izobraževalnem programu glasba. Zaradi tega tožnica nima ustrezne smeri izobrazbe za delo na delovnem mestu učiteljice petja v izobraževalnem programu glasba. Druge pogoje za izjemno napredovanje pa je tožnica sicer izkazala.

4Tožnica v tožbi navaja, da je upravno sodišče v zadnji sodbi prejšnjo odločbo tožene stranke odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, konkretno 28. člena Pravilnika, in je navedlo, da je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo uporabe materialnega prava. Tožena stranka pa navodilom sodišča ni sledila in je v ponovljenem postopku tožničin zahtevek za napredovanje ponovno zavrnila. Tožena stranka je obrazložila, da je tožnica izkazala vse pogoje za izjemno napredovanje v naziv, razen pogoja zahtevane smeri izobrazbe. Nadalje tožnica navaja, da je Univerza v Ljubljani z odločbo z dne 30. 12. 2003 odločila, da se diploma, pridobljena na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu v Avstriji, nostrificira kot univerzitetna diploma brez strokovnega naziva. Iz mnenja ENIC- NARIC centra izhaja, da je izobraževanje tožnice na Univerzi v Gradcu v Republiki Sloveniji primerljivo z izobraževanjem po študijskih programih za pridobitev izobrazbe, ki se v skladu z 33. členom Zakona o visokem šolstvu razvrščajo na drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja. Med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje vse predpisane pogoje za napredovanje, sporno pa je izpolnjevanje pogoja smeri izobraževanja. Tožena stranka je nepravilno ugotovila, da tožnica nima pridobljene ustrezne smeri izobrazbe v skladu z Pravilnikom. Tožnica je pridobila izobrazbo ustrezne smeri, saj v nasprotnem primeru njene diplome ne bi nostrificirali v Republiki Sloveniji. Univerzitetni študijski program jazz–petje, kot ga je tožnica pridobila v Gradcu, ustreza univerzitetnem študijskemu programu petja, kot je mišljen v 28. členu Pravilnika. Iz 28. člena Pravilnika nikjer ne izhaja, da se petje–jazz ne bi moglo šteti v sklop pojma petje. Jazz– petje je zaobseženo v pojmu petje, kot je naveden v 28. členu Pravilnika. Že iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 198/2018 jasno izhaja, da bi morala tožena stranka šteti, da tožnica izpolnjuje tako pogoj univerzitetnega študijskega programa kot tudi pogoj ustrezne smeri tega programa. Cilji, ki jih tožena stranka navaja za predmet petje, to je, da učenci spoznavajo in obvladujejo tehnične in muzikalne prvine, razvijajo svoj glasovni obseg, vokalizacijo in podobno, so brez dvoma tudi cilji predmeta petja–jazz. Znanje jazz–petja vključuje tudi poznavanje tehničnih in muzikalnih prvin, razvoj glasbenega obsega, vokalizacijo, artikulacijo in podobno. Kdor teh prvin ne obvlada, ne more obvladati tudi specializacije petja, to je jazz–petja. Pojem petje je širši pojem in nedvomno je jazz–petje del pojma petje. Če Pravilnik ne določa študijske smeri petje–jazz, to še ne utemeljuje zaključka, da se postavi tožnico v manj ugoden položaj. Tožena stranka je tožnici zahtevo zavrnila zgolj iz razloga, ker je zaključila študij v tujini, kjer se izobraževalni programi oziroma poimenovanja smeri razlikujejo od izobraževalnih programov v Republiki Sloveniji.

5Tožnica predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije v skladu z 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kjer je v 1. in 2. točki prvega odstavka citiranega člena določeno, da sme sodišče s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali pa če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti pa, če bi odprava izpodbijanega akta in nov postopek prizadela tožniku težko popravljivo škodo ali če izda pristojni organ po tem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali njegovimi stališči. Tožena stranka pa ni upoštevala mnenja sodišča iz sodbe I U 198/2018. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv svétnice in da napreduje v naziv svétnice z dne 1. 7. 2015. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive pridobi strokovni delavec naziv s prvim julijem, če je bil predlog vložen do vključno zadnjega dne junija. Predlog pa je bil vložen 29. 6. 2015. Podrejeno predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica nima pridobljene ustrezne izobrazbe, in sicer končanega univerzitetnega študijskega programa petja, kot je to zahtevano za delovno mesto učitelja petja v javni glasbeni šoli. Če bi bila za zasedbo določenega mesta ustrezna tudi katerakoli druga smer, bi bilo to navedeno v Pravilniku. Neutemeljene so tožbene navedbe, da iz 28. člena Pravilnika ne izhaja, da se petje–jazz ne bi moglo šteti v sklop pojma petja. Pri predmetu petje gre za predmet, katerega cilji so splošne narave, kot na primer, da učenci spoznavajo in obvladujejo tehnične in muzikalne prvine, razvijajo svoj glasovni obseg, vokalizacijo, artikulacijo in podobno. Pri predmetu jazz–petje pa gre za strokovni predmet, ki je usmerjen v ožje strokovno področje, predvsem na področje jazzovske in zabavne glasbe. Razlikovanje glede smeri v obravnavanem primeru je razumno in izhaja iz vsebine dela strokovnega delavca, učnega načrta in ciljev poučevanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da je bila njena diploma priznana brez naziva zgolj iz razloga, ker v Republiki Sloveniji ne obstaja enak študijski program, kot ga je v Gradcu končala tožnica. To pa še ne pomeni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev zahtevane izobrazbe. Ponovno poudarja, da znanje jazz– petja nujno vključuje tudi poznavanje tehničnih in muzikalnih prvin, vokalizacijo, artikulacijo in podobne prvine. Čeprav je izobrazba tožnice specializirana, to še ne pomeni, da ne obvladuje osnovnih oziroma splošnih pevskih prvin. Če jih ne bi obvladovala, njena specializacija sploh ne bi bila mogoča. Pri citiranem razlikovanju gre zgolj za navidezno razlikovanje, ki v praksi nima večje teže. Tožnica je morala v okviru svojega študija jazz–petja osvojiti in obvladati vse tehnične in muzikalne prvine, ki hkrati predstavljajo bistvo predmeta petje. Pravilnik nikjer ne določa omejitve, da tožnica zgolj zaradi dejstva, ker je končala smer študija v tujini, ki je slovenski študijski sistem ne pozna, ne more napredovati v naziv.

8Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da tožnica ni končala študijskega programa petja, kot je določen v 28. členu Pravilnika. Če bi bila ustrezna tudi katerakoli druga smer, bi bilo to v Pravilniku navedeno.

9Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da ni razumnega razloga za to, da se univerzitetni študij jazz–petja ne bi mogel upoštevati kot pogoj za zasedbo mesta učitelja petja. V 28. členu Pravilnika nikjer ne piše, da se jazz–petje ne bi moglo šteti v sklop pojma petja. Dejstvo, da ima tožnica specializirano izobrazbo iz jazz-petja, ne pomeni, da poleg jazz petja ne obvlada tudi vseh prvin petja, ki ga osvojijo študenti na Akademiji za glasbo.

K točki I izreka:

10Tožba je utemeljena.

11V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje zahtevane pogoje za imenovanje v naziv svetnice, razen smeri ustrezne izobrazbe, izpolnjevanje tega pogoja pa je med strankama sporno, kar je bilo ugotovljeno že s sodbo Upravnega sodišča RS I U 98/2018-15 z dne 13. 11. 2019.

12Med strankama je še vedno sporno vprašanje, ali tožnica izpolnjuje predpisani zakonski pogoj iz drugega odstavka 95. člena ZOFVI, iz katerega izhaja, da morajo imeti strokovni delavci pridobljeno izobrazbo ustrezne smeri po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje, in pedagoško-andragoško izobrazbo. Že v citirani sodbi (I U 98/2018-15) je bilo ugotovljeno, da je bilo s pravnomočno odločbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani št. 14/2013 z dne 30. 12. 2003 odločeno, da se v tujini pridobljena diploma tožnice, ki jo je pridobila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, nostrificira kot univerzitetna diploma brez strokovnega naziva, iz njene obrazložitve pa je tudi razvidno, da strokovna raven pridobljene tožničine diplome dosega raven diplomantov umetniške in pedagoške smeri Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Tožnica je torej v tujini nedvomno pridobila univerzitetno izobrazbo in dosegla naslov mag. znanosti.

13Med strankama je torej še vedno sporno vprašanje, ali univerzitetni študijski program jazz-petja, kot ga je tožnica opravila v Gradcu, ustreza univerzitetnemu študijskemu programu petja, kot je mišljen v 28. členu Pravilnika. Pravilnik v 28. členu določa, da je učitelj petja lahko, kdor je končal bodisi univerzitetni študijski program petja ali magistrski študijski program druge stopnje inštrumentalna in pevska pedagogika (smer petje) ali glasbena umetnost (smer petje). Sodišče je že v citirani sodbi zavzelo stališče, da ni razloga, da se ne bi upošteval kot pogoj, ki ga mora izpolnjevati učitelj petja, tudi univerzitetni študij jazz-petja, saj je glede na to, da v 28. členu Pravilnika nikjer ne piše, da se jazz-petje ne bi moglo šteti v sklop pojma petja, tudi to petje zaobseženo v pojmu petja, kot je navedeno v 28. členu Pravilnika. Pojem petje je širši pojem in nedvomno je tudi jazz-petje vrsta petja. Tožnica je tako v prejšnjem upravnem sporu kot tudi v sedaj obravnavanem upravnem sporu povsem razumno in prepričljivo pojasnila, da znanje jazz-petja vključuje tudi poznavanje tehničnih in muzikalnih prvin, razvoj glasbenega obsega, vokalizacijo, artikulacijo in podobno. Kdor teh prvin ne obvlada, tudi ne more obvladati specializacije petja kot je jazz-petje. Iz navedenega razloga je tožena stranka v zadnji izpodbijani odločbi ponovno napačno štela, da tožnica nima opravljenega ustreznega univerzitetnega študija smeri programa petja. Po mnenju sodišča bi morala upoštevati, da tožnica izpolnjuje tako pogoj univerzitetnega študijskega programa kot tudi pogoj ustrezne smeri tega programa. Iz navedenega razloga je sodišče v citirani sodbi tožbi ugodilo in tedaj izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi napačne uporabe materialnega prava, konkretno 28. člena Pravilnika.

14Čeprav je sodišče toženo stranko v zadnji sodbi opozorilo, da je v skladu z četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo uporabe materialnega prava, je tožena stranka kljub takemu stališču sodišča in zanjo zavezujočemu četrtemu odstavku 64. členu ZUS-1 odločila drugače in ponovno napačno razlagala 28. člen Pravilnika. V ponovljenem postopku po presoji sodišča tožena stranka ni navedla dovolj prepričljivih razlogov, zakaj tožnici ne prizna dosežene smeri izobrazbe. Sodišče njenim razlogom ne more slediti, kajti če se izhaja iz jezikovne in logične razlage 28. člena Pravilnika, je v tem določilu govora o „programu petja“ in „smeri petja“. Pojem „petja“ je širok pojem, pri čemer se sodišče sicer strinja s toženo stranko, da so njegovi cilji splošne narave, kot na primer, da učenci spoznavajo in obvladujejo tehnične in muzikalne prvine, razvijajo svoj glasovni obseg, vokalizacijo, artikulacijo in podobno. Vendar pa se pod ta pojem lahko uvrsti različne zvrsti petja, med drugim tudi jazz-petje, pri čemer je povsem razumljivo, da znanje jazz-petja (ali katerekoli druge zvrsti petja) predpostavlja tudi poznavanje vseh navedenih prvin splošne narave. V zvezi s tem, ali tožnica ima ustrezno smer izobrazbe, tožena stranka navaja, da diplomant, ki je končal študijsko smer petje–jazz, ne more poučevati petja v izobraževalnem programu glasba, kot jo izvaja Glasbena šola B. ter da tožnica nima pridobljene ustrezne izobrazbe končanega univerzitetnega študijskega programa petja, kot je to zahtevano za delovno mesto učitelja petja v javni glasbeni šoli. S temi navedbami se sodišče ne strinja. Tožnica poučuje petje v Glasbeni šoli B. in če ne bi imela ustrezne smeri izobrazbe, ne samo da ne bi mogla napredovati, ampak tudi ne bi mogla zasedati svojega delovnega mesta.

15Iz vseh navedenih razlogov je sodišče ponovno tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz enakih razlogov kot v prejšnjem upravnem sporu, torej zaradi napačne uporabe materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

16Sodišče je v navedeni zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, med drugim tudi, če izda pristojni organ po tem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (2. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi šteje, da med strankama ni sporno, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. To pomeni, da dajejo podatki postopka zanesljivo podlago za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče samo ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je že v dosedanjih postopkih ugotovila tožena stranka, zaradi česar zoper to sodbo tudi ni možna pritožba (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Pač pa sodišče meni, da je na podlagi sicer popolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožena stranka sprejela napačno odločitev, ko je predlog za napredovanje tožnice zavrnila. Sodišče meni, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru gre namreč zgolj za pravno presojo o tem, kako razlagati 28. člen Pravilnika. Ta presoja je izključno pravne narave. Razlog za to, da je sodišče v tem primeru odločilo v sporu polne jurisdikcije, je tudi v tem, da je tožena stranka odločila v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, kar se tiče razlage materialnega prava.

17Sodišče je tožnico imenovalo v naziv svétnice od 1. julija 2015 dalje v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive, ki določa, da strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor pridobi naziv s 1. julijem, če je bil predlog vložen do vključno zadnjega dne junija. V obravnavani zadevi pa je bil predlog vložen 29. 6. 2015.

18Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takih primerih ima sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. čelna ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave. Poleg tega je sodišče v tej sodbi že pojasnilo, da dejansko stanje po presoji sodišča med strankama ni sporno, pač pa je sporna izključno razlaga materialnega prava. V takem primeru pa ZUS-1 tudi na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 daje sodišču pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

19ZUS-1 v prvem odstavku 25. člena določa, da če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu interventientu povrniti stroške. Ker je bilo tožbi v celoti ugodeno, tožena stranka v postopku ni uspela, zaradi česar mora tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim; lahko pa v sodbi ali sklepu s katerim se konča postopek, sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takšnem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Na podlagi navedene določbe lahko tako sodišče ob odločitvi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju, in sicer kdo krije stroške ter v kakšnem deležu. Glede na navedeno je sodišče odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.